553 replies to this topic

[Braunkopf]

Pri nas je bla kopija 5centov, pa so jo podražal na 10centov. Haloooo, 100% dvig cen .

[tasika]

Prej nisem napisala. Živim s starši v enodružinski hiši. Študirala bom v Mb-ju, kar je približno 18 km od mojega doma. Imam svoj avto, no v bistvu si ga deliva z atijem. Pisan je na mene, jaz tudi plačujem zavarovanje, benci pa ati, ker se on 10x več vozi z njim kot jaz. Kako se bom vozila na fax še ne vem, najbrž kar z avtom, ker je precej ceneje kot pa z avtobusom.
Imam neko fiksno idejo, da sem raje doma dokler si ne zgradim hiše, kot pa da grem v blok, saj se mi zdi da bloka potem ne moreš rešiti. Na srečo imamo nekaj nepremičnin, in trenutno počasi rihtamo neka stanovanja v našem kraju. Tako da če/ko bom imela željo oditi na svoje, bom (če bo vse po sreči) imela stanovanje, za katerega ne bom rabila plačevati najemnine. Za kar sem staršema zelo hvaležna.

Dobila sem štipendijo tako da se bodo stvari mičkeno spremenile. Dobim 150€ štipendije + 50€ od babi za bencin. S tem si financiram vse: oblačila, telefon, kozmetika, razne pijačke, kino, ... Enkrat na teden sem delala, tako da nmeravam ta denar dati na knjigo in ga imeti za razne ekskurzije, ki jih organizira fax.

[*simoncy*]

Mene je ravno zadnjih par dni nekaj prijelo, da kr precej razmišljam o prihodnosti. O tem, kje bom živela, kako bom živela, kdaj se bom odselila, itd..
Trenutno živiva s fantom vsak pri svojih starših; on v bloku, jaz v eni ogromni družinski hiši; zato si ne predstavljam, da bi kdajkoli morala živeti v bloku, ker se enostavno počutim utesnjeno, ful utesnjeno. V hiši imam ogromno svojega prostora in prostora okoli hiše kjer lahko mal za rožce skrbim al karkoli.. pač všeč mi je imeti hišo, vrt in trato. Fant se strinja.
Medtem ko študiram, živim sicer v bloku; ampk mi res manjka prostor, moti me dejstvo, da se lahko sprehodim samo dva metra do kuhinje in nazaj - zunaj pa do trgovine in nazaj... Ampak, glede na to, da sem študentka, se da potrpeti. Finančno me še vedno podpirajo starši; ne delam nikjer-grdo se sliši, vendar, enostavno mi do sedaj ni zneslo skupaj s faksom; plačajo mi najemnino+dobim mesečno štipendijo v višini 150-200 eur, da si pokrijem vse stroške; obleke, hrana, stroški stanovanja, prevoz, itd.

Sedaj, ko se mi bo s faksom vse skup mal razbremenilo, bom ob študiju delala preko študenta; z namenom varčevanja za prihodnost; za to, da bova s fantom dobro shajala, ko bova enkrat na svojem. Imava pa oba že kar nekaj našparanega in hraniva to v krkinih delnicah; se jih kar dosti nabere.

Imava pa ogromno srečo, da ne prihajava ravno iz revnih družin in naju bodo deloma zagotovo finančno podprli starši (nisva neka razvajenčka, a vendar starša imata že od nekdaj v planu, da ko bodo šli otroci na svoje, bodo priskočili na pomoč; tko kot bomo nekoč mi storili za svoje otroke, če bo le možno).
Imava tudi to srečo, da se njegovi starši ukvarjajo z neko vrsto gradbeništva, moji z drugo vrsto gradbeništva in oboji imajo ogromno vez na tem področju; tako da pričakujeva tudi tu mal olajšav...

Še vedno me mal skrbi, kako bo vse to šlo; ker nabere se OGROOOMNO stroškov; sama gradnja hiše, potem vsa oprema...

[Nincha]

No, jaz sem pa končno pokapirala da sem stara že 18, torej sem polnoletna. Sebe si NIKAKOR ne predstavljam nekj ena svojem, ne glede na to a bi šlo za študentski dom, najeto sobico ali pa lastno stanovanje. Menim, da bi mi bilo blazno neprijetno živeti sama ali imeti cimre. edina opcija, v kateri se lahko vidim v svojem stanovanju je s fantom. Mogoče ne s tem, ampak ko bom pač dovolj sama in če bom takrat že oz. še vedno imela resnega fanta, bi mi bila pomojem to najboljša oz. edina sprejemljiva varianta.

Zdaj me pa zanima, koliko se vam še nekako zdi meja, da živiš doma? Okej, če je dvonadstropna hiša, kjer u bistvu živiš v svojem nadstropju, prispevaš denar za stroške itd. je še vseeno drugače, kot pa če živiš na 70 kvadratih in imaš pač svojo sobico.

Jaz si tega res ne predstavljam. Saj sem že pisala, da se počutim veliko mlajša kot sem v resnici, sem blazno nesamostojna, stara sem 18, pa nisem oddelala še niti enega dneva! Dobivam štipendijo, ki sicer takoj gre, večinoma za obleke in kozmetiko, ker mi vse plačujejo starši- mobitel, mesečno, vse stroške doma. Poleg tega mi oči daje vsak dan denar za malico in kadar grem ven ponavadi pade še ene 20€.

Torej, ja, razvajena, itak. Res mi ni jasno niti mal kako bom jaz preživela. Ker res ne mislim bit za vedno odvisna od staršev, res sta tok lepo skrbela zame in hočem ju po eni strani čimprej rešit, ker vem da sem ogroooomno breme. Ampak sem se pogovarjala z mami, sem ful dobila občutek kot da nekako še noče da odrastem, noče da grem... Ful mi je lepo to, res... Ker sem bila vedno njena mala punčka, jst jo mam pa tu najrajš na svetu

Šparat ne znam, niti centa ne morem prišparat, dobivam 150€ štipendije, zaenkrat je bil moj največji dosežek to, da sem za rojstni dan dobljenih 400€ porabila polovico da sem si plačala morje s prijateljicami, drugo polovico pa sem s seboj vzela na potovanje s fantom. V bistvu je bilo to moje prvo samostojno večje financiranje nečesa. Glede tega je res kriza, ne vem kako se bom naučila varčevat, tut doma nam ne gre preveč, pa ne da nam gre slabo ali da smo brez denarja, ampak enostavno VSE zapravimo sproti. Ampak sej, carpe diem, samo enkrat se živi ane

Glede hiše pa- si je niti najmanj ne želim. Pri fantu doma imajo za moje pojme POPOLNO stanovanje- v centru mesta, dvonadstropno, z ogroooomno teraso ki ima pogled na celo Lj. Barje- in tukaj sem ugotovila da hiša ni zame- stanovanje v centru s teraso je nekaj najbolj popolnega kar si lahko želim za svojo prihodnost.

U bistvu ne vem zakaj sem šla to pisat, ampak to dejastvo da odraščam in da pač enkrat v precej bljižnji prihodnosti ne bom več mogla živet doma, ker ju ne mislim izkoriščat do konca lajfa, dejstvo da nevem kako se bom sama znašla v tem svetu odraslih me straši. Ful.

[Podgana]

Ampak sem se pogovarjala z mami, sem ful dobila občutek kot da nekako še noče da odrastem, noče da grem... Ful mi je lepo to, res... Ker sem bila vedno njena mala punčka, jst jo mam pa tu najrajš na svetu

Isto pri meni. Ne predstavljam si, da bi morala stran od nje Sem prepričana, da ona tudi ni pripravljena na ta korak.
Sicer sem pa na istem, s tem, da je pri meni še malo slabše, ker štipendijo dobivam od staršev. Ma, če mene vprašaš čas za iti na svoje ni nikoli zares pravi po drugi strani bi bilo pa bolje zame, da bi spakirala od doma čimprej, če želim zares zaživeti.

[_Planet_]

Nincha, te razumem. Sama tudi nikoli nisem delala, dokler nisem koncala faksa in se redno zaposlila, niti stipendije nisem imela. Doma smo imeli zmenjeno, da je moja naloga, da poskrbim, da bo v soli vse OK, pomagam pri gospodinjskih opravilih po svojih moceh (sem pac imela zadolzitve - vsak dan v trgovino po kruh in mleko, pospraviti postelje, odnesti smeti, pomiti posodo ipd..) in to je bilo to. Doloceno vsoto denarja smo vedno imeli na enem mestu in, ce sem sla ven, sem lahko vzela. Je pa res, da nisem tega NIKOLI izkoriscala. Vedno sem vzela po pameti, porabila po pameti itd.. Na splosno nisem bila in se vedno nisem nek hud potrosnik. Edinkrat, da sem jih slisala je bilo, ko sem za visenje na internetu (takrat smo imeli se dial up in so se racunale minute visenja na netu, tako kot danes pri telefoniranju) pridelala tlf racun za cca 20.000 SIT.
Nikoli nisem bila pretirano samostojna, sem edinka in seveda je bilo doma veliko pozornosti naklonjene meni, ceprav starsa nista pretiravala in ne bi mogla rect, da sem razvajena. Sta me pa recimo vsak vikend v srednji soli peljala na zur in me prisla iskat, ker se je foter bal, da bi se usedla h kaksnemu norcu v avto in se kje razletela.
No, AMPAK....vsemu temu navkljub, sem sla pri 18ih v LJ studirat, dobila svoje stanovanje, zabluzila kaksen letnik na faksu, pridobila en kup lepih zivljenjskih izkusenj predvsem izven faksa , spoznala svojega sedanjega poba, se preselila k njemu, sla v sluzbo, po parih letih mi je dosadilo in sem odprla svoj s.p., kjer mi gre cisto lepo ze kar nekaj let in upam, da bo se naprej tako. Je pa res, da mi je pri vsem skupaj moj poba v veliko pomoc, vidi stvari, ki jih jaz ne vidim, dokler me ne udarijo po glavi ipd...ceprav sem se v vsem tem casu tudi sama ze marsicesa naucila.

Bi bila pa najbrz v dilemi in ne vem, kako in kdaj bi se odlocila za odhod od doma, ce to ne bi bilo povezano z odhodom na fakulteto v drugem kraju.


Hise si pa tudi jaz ne zelim. Prehitro postane prevelika in vem, da bi postala njen suzenj (kar naprej bi hotela imeti v nulo pocisceno). Stanovanje, kakrsno imajo pri tvojem fantu Nincha, bi pa tudi mene mikalo.

[Nincha]

Uf, to sem še pozabila napisat ja, mene so tut res POVSOD vozili starši. Oči me še vedno vozi v šolo, dokler nisem naredila izpita me je mami peljala kamorkoli, v trgovino, do fanta, prisla iskat, na zurko, se vcasih polet ko sem imela kaksne nore prebliske se je ob 1h zjutraj zbudila in me odpeljala k fantu. Razlog za to je pa pomojem bilo to, da smo se po koncu 1. razreda preselili iz Most na Fužine (vem, ni daleč, ampak za osemletno punčko je pa precej daleč in nevarno, sploh ker je Zaloška precej prometna cesta), in potem me je mami vozila do sošolk itd. Pa se je zavleklo do zdaj, dokler nisem izpita naredila. Res ful skrbni, in jst res nikol nisem zanikala dejstva da pač sem razvajena, zato ker sem edinka predvsem, pa še tolko bolj ker so se fajn fajn matral da so me nardil, pa so me mel pomojem pol še rajš pa me še bolj čuval. Plus to da mi gre v šoli dobr- jst vem da dokler bom tko nadaljevala mi bosta pustila praktično vse. Vesta kje sem, vesta skom sem, poznata fanta in njegove starše, vesta da ne kadim, da se ne drogiram, okej pijem občasno, ampak res nikoli ne pretiravam, če pa bi, pa vesta da se lahko zaneseta na moje frende da bojo poskrbel zame in me varno spravil domov. In dokler bom tko nadaljevala, vesta da sta lahko brez skrbi zame (okej, itak pač so nesreče ki se lahko dogajajo, ampak tiste tipične stvari a bi hčerko pustil ven v ta nori svet, nikoli ne veš v kakšno družbo bo zašla itd., tega ni).

Glih zato je po eni strani dobr če si iz ene vukojebine, ker MORAš it od doma in se MORAŠ osamosvojit. Jst nevem kako bo men to kdaj ratal, na kakšen način se me bojo rešl

[_Planet_]

Se strinjam z zadnjim stavkom, v primeru osamosvajanja je to prednost. Nimas druge, sem ze v 1. letniku gimnazije vedela, da grem cez 4 leta v LJ.

[Marmelada]

Jaz sem redna študentka, študiram v MB in med študijem stanujem v študentskem domu. Zaenkrat ne varčujem, ker mi z mojo štipendijo, ki je letos znašala 190 € to ne uspe. Stanarino študentskega doma (malo manj kot 70 €) mi plačajo starši. Poleg tega pa mi plačajo tudi račun za mobitel (15 € mesečno). Mobitel si nameravam od naslednjega meseca naprej plačevat sama, ker se mi zdi prav, da si vsaj to plačam sama. Nakupe hrane med študijem plačam nekaj sama, nekaj pa starši. Ponavadi mi mama, ko grem od doma v MB da še kakih 10 - 20 € zraven. Avta še nimam, tako da s tem nimam stroškov. Sama si plačujem vlak in avtobus od doma do MB in nazaj - doma sem s Primorske, tako da prevoz stane približno 7-10 € recimo. Plačam si tudi vozovnico za mestni avtobus. Veliko denarja pade za nakup bonov, čeprav ponavadi nikoli ne kupim polnega števila bonov. Potem pa so tu še fotokopije knjig, skript in ostalega gradiva za faks. Na oko rečeno mi gre v celem študijskem letu sigurno kakih 100€ samo za fotokopije knjig (na našem faksu imajo namreč vse knjige več kot 400 strani). Obleke, obutev, kozmetiko si tudi plačam sama. Mislim, da sem glede tega še kar pridna, ker nimam ogromno kozmetike, ne kupujem nekih dragih izdelkov pa tudi vedno počakam, da zadevo do konca porabim. Imam torej vedno samo eno maskaro, puder, barvico,... Tudi oblek ne nabavljam pogosto in kupujem cenovno ugodne oz. meni dostopne cunjice. Nekaj pa gre seveda tudi za kake pijačke v barih, ampak ne ful, ker ne spijem dosti. Potem pa pridejo še razni rojstni dnevi in novoletna darilca. Enkrat ali dvakrat letno grem na kak koncert. Na kak resen dopust ali potovanje pa tudi še nisem šla. Moj dopust je običajno le Metal camp, za kar gre max 150 €. Lani sem celo bila na morju, za kar pa tudi nisem porabila več kot 200 €.

Preko študentskega servisa ne delam, zato ker imam predavanja vsak dan od 8h zjutraj naprej in praktično ne najdem nobenega dela, ki bi ustrezal mojemu urniku. V poštev bi prišlo le kako delo med vikendi, ampak v tem primeru se ne bi nič videla s fantom. Drugi razlog za to, da ne delam prek servisa pa je ta, da se trenutno raje posvečam študiju, zato da ga bom čimprej in uspešno končala. Moj študij zahteva kar nekaj učenja in tudi zato nimam ravno veliko prostega časa, da bi lahko delala. Sem 2 leti študija že izgubila, zato mi je fax trenutno na prvem mestu. Glede na to, da sem stara že 24 let mi je malo nerodno, da ne delam in da me starši podpirajo, ampak tako je naneslo.

No v glavnem...če bi se potrudila, mislim da bi mi mogoče uspelo kaj prišparat od štipendije, odvisno od meseca. V gimnazijskih časih pa sem varčevala in sem dala denar vezat. Tako sem si takrat kupila glasbeni stolp in kolo, kar je bilo zame v tistih časih ogromno. Je pa res, da takrat ni bilo stroškov z boni, knjigami, in stanovanjem.

[krneki]

neki sem že pisala sem pa vseen.
zanima me, _Planet_, če ni skrivnost...Kakšen s.p. pa imaš? Res me to ful zanima, ker tud sama želim enrkat imeti svoje podjetje.
Kako šparam. Šparam po svojih zmožnostih. Vse kar dobim za rd-je, nova leta, watever, vsi nepričakovani prilivi denarja gredo v poseben kozarec. Iz tistega kozarca vzamem ko si kaj zaželim. masažo, nov plašč, mini počitnice...karkoli. Za to je tisti kozarec.
Štipendije je blo do zdaj 260€, zdej jo bo več, res upam da blizu 300. Mogla bi se neki povečat no, ker mam res dobro povprečje. Moram dons novo vlogo izpolnit...Imam pa Zoisovo.
Potem zdej sem delala.... Zdej ne vem, sicer mi gre šef in samo delo res na živce totalno, ampak če bi delala lahko 2×/teden, potem bi zaslužila na oko...tm...130-140€ na mesec. Ne vem, se še odločam a bom delala a ne.
Trenutno sem dala precej veliko denarja v delnice, kupila sem krko. Verjetno ko se spet nabere kup, jih bom kupila spet. Mislim da so Krka res take ziher delnice, dolgoročno bodo sigurno fajn zrastle. Žal mi je le, da jih nisem kupila ko so bile še po 50E

Drugače pa živim doma, mam svoj štuk, kar rabim denarja za bencin (neki tud plačam sama, do faksa zadeve dajo starši) dobim, dobim kakšno sezonsko obutev in oblačila, drugače pa si kupujem te reči bolj kot ne sama. Mi pa dosti stvari plačata vseeno, ne vem, če kam grem dostkrat hočeta financirat, pa v redu, naj financirata, pač jaz prišparam, kar je čist super.

Po faksu se bom zaposlila najbrž, 5 let bom furala safr na nekem delovnem mestu. po 5 letih bom lahko naredila izpit na inženirski zbornici slovenije in postala odgovorni projektant. Cilj pa je do 30 leta odpreti svoje projektivno podjetje.

Vmes mam pa namen ob delu narest doktorat, če bo ratalo.

[Kinky]

Jaz vas občudujem - ne vem, ali je še kje kdo meni podoben: jaz sem totalen hedonist, in zapravljam denar na veliko za stvari, ki so meni pri srcu in me osrečujejo. Glede na to, da sem imela čez leto precej visok dohodek, imam tudi s.p. in bi po vsej logiki morala imeti denar prišparam - ga nimam niti malo. Ampak ko pa pomislim za kaj vse je ta denar šel in kako me je osrečil, od potovanj, koncertov, novih oblačil, druženja . . . pač nisem tip za šparati, očitno res ne. Iz meseca v mesec super grem, da bi pa razmišljala več kot 2 meseca vnaprej - ne. Stroške pač plačam, na to gledam, a ne, da imam 15. za dajatve pa račune, za ostalo mi pa dol visi.

Nisem niti pretirano ambiciozna, kar bo pač bo, delnice - kaj je to? Saj mogoče se vam zdim neodgovorna, ker sem že 30, ampak meni tako ustreza živeti, ker verjamem, da je potrebno uživati v tem trenutku . . . saj kdo pravi, da bom na tem planetu še nadaljnih 50 let.



Pač . . . različni smo si.

Je pa tudi res, da enkrat ko si na svojem, in ko imaš recimo običajne stroške, pa najemnino, pa s.p. recimo stroške kot jih imam sama, pa stroške s stanovanjem in hrano - je ZELO težko nek velik denar privarčevati. No, če si zraven še kaj privoščiš kot sem zgoraj pisala. Dokler si pri starših to še nekako gre, oz. se da več denarja na kup dati.

Jaz trenutno še za pogreb svoj nimam. A veste kot se reče: da naj bi vsak Slovenec imel vsaj za svoj pogreb privarčevano.

[krneki]

Haha, Kinky! Men je pato čist hudo Men je pa všeč da tako živiš.
Ej sej jst tud ne šparam namerno, samo enostavno pa ne mečem keša stran. Sej kar si zaželim dobim/kupim...
Sam ponavad so to kake cunje, kozmetike ne uporabljam nč, razn ličila, pa še to mam točno določene preverjene produkte in ne kupujem kr tko mal ker mi je všeč.
Pol na koncert kšn grem (okej zdej ne bom hodila čez zimo, nočem svinske gripe,tnx , glede na to da sem po mansonovem koncertu fajn zbolela) pa tko....
Da bi pa vedla za kaj šparam pa ne vem. Niamm pojma.
Samo keš raj dam nekam, kot da se mi na računu nabira. Nej bo tm. Na računu mam še zmer dost, tok da nam obubožala.
Trenutno pač vem da bo šlo najbrž neki keša za tečaje nemščine, in sicer 2. Morm dva narest, če hočem na izmenjavo, nujno...Osvežitvenga pa konverzacijo.

Kinky ti maš nek s.p. z jeziki al kako?
Pa zakaj vsi s.p. zakaj noben d.o.o.? a je to ful zajebano odpret pa je ful stroškov s tem?
jst ful hočem bit svoj gospod...Ker vidim zdej da res ne prenesem da mi nekdo nekaj diktira.
Tko da ne vem kako bom prežvela 5 let v eni lame službi...
Sam bom mogla, če hočem na konc dosečt to kar želim.... Ker nisem človek, ki bi si pustil ukazovati, sem ful avtoritativna in ne prenesem bit neki podrejena :\ To me bo še fejst po glavi teplo.

[Kinky]

Da da, poučevanje in inštruiranje.

Mah glej . . . za moje potrebe, majhne, je s.p. čisto dovolj. d.o.o. je večja zadeva, pa začetni kapital moraš imeti - če bi imela jezikovno šolo, bi to odprla, drugače za začetek je pa ok s.p.

[_Planet_]

Jaz vas občudujem - ne vem, ali je še kje kdo meni podoben: jaz sem totalen hedonist, in zapravljam denar na veliko za stvari, ki so meni pri srcu in me osrečujejo. Glede na to, da sem imela čez leto precej visok dohodek, imam tudi s.p. in bi po vsej logiki morala imeti denar prišparam - ga nimam niti malo. Ampak ko pa pomislim za kaj vse je ta denar šel in kako me je osrečil, od potovanj, koncertov, novih oblačil, druženja . . . pač nisem tip za šparati, očitno res ne. Iz meseca v mesec super grem, da bi pa razmišljala več kot 2 meseca vnaprej - ne. Stroške pač plačam, na to gledam, a ne, da imam 15. za dajatve pa račune, za ostalo mi pa dol visi.

Nisem niti pretirano ambiciozna, kar bo pač bo, delnice - kaj je to? Saj mogoče se vam zdim neodgovorna, ker sem že 30, ampak meni tako ustreza živeti, ker verjamem, da je potrebno uživati v tem trenutku . . . saj kdo pravi, da bom na tem planetu še nadaljnih 50 let.
Pač . . . različni smo si.

Podpis, jaz sem enaka! Sicer imam nekaj delnic, ampak to zato, ker so mi jih ze veliko let nazaj s certifikatom od drzave, ki smo ga vsi dobili, kupili starsi in jih imam se danes. Nekaj denarja imam na varcevalnem racunu, za vsak slucaj, dobila sem ga pa od stare mame, nisem sama privarcevala.

Sally, kot je rekla Kinky, za d.o.o. potrebujes zacetni kapital, za s.p. nic, je pa d.o.o. pri vecjih dobickih ugodneje obdavcen (d.o.o. po zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb - 20 %, s.p. pa po zakonu o dohodnini - dohodninska lestvica).
Ni zaje*ano odpreti in ni veliko stroskov: http://evem.gov.si/evem/
Imam racunovodski servis.

[Marmelada]

Jaz imam namen šparat, ko bom imela službo. Pa še to najbrž od začetka ne bom neki šparala, če bom najprej kako bolj slabo plačo, pripravništvo,... Ko diplomiram, kar računam da bo čez dobri 2 leti imam v načrtu se odselit od doma in it v najemniško stanovanje skupaj s fantom. Nobeden od naju namreč noče živeti doma. V začetku bo torej šlo nekaj denarja tudi za opremo stanovanja. Pa avto si bom morala kupit. Moja želja pa je, da bi nekoč imela svojo hišo. Ampak to je tak velik strošek, da o tem zaenkrat sploh nimam kaj razmišljat. Varčevala bom torej za hiško. Raje kot skupno varčevanje s fantom mislim, da bi mi bolj ustrezalo, če bi vsak posebej šparala, da potem ni nobenih problemov, če se zgodi, da greva narazen.
Upam pa, da bom imela dovolj visoko plačo, da si bom lahko kaj privoščila, ker si zdaj ne morem. Torej, da bom imela poleg plačila najemnine, stroškov, hrane in varčevanja še vseeno dovolj denarja za si privoščit 1 ali 2 potovanji na leto za kak teden ali dva, za si kupit kak parfum (ki si ga še v celem življenju nisem), pa da mi pri oblačilih in kozmetiki ne bo treba gledat čisto za vsak evro, pa recimo ene 3x letno obisk kozmetičarke in tko.
Jaz tudi upam, da mi bojo letos kaj povišali štipendijo. Imam republiško, ampak do zdaj je bilo vedno tako, da so mi zvišali kvečjemu za kakih 10 € na letnik. Zoisova pa je res fajn. Če bi jaz imela še kakih 100€ zraven pri štipendiji, bi že lahko malo bolj solidno živela.

[Limona]

Nisem niti pretirano ambiciozna, kar bo pač bo, delnice - kaj je to? Saj mogoče se vam zdim neodgovorna, ker sem že 30, ampak meni tako ustreza živeti, ker verjamem, da je potrebno uživati v tem trenutku . . . saj kdo pravi, da bom na tem planetu še nadaljnih 50 let.
Pač . . . različni smo si.

Točno to. Nkol ne veš, kaj te doleti, pa ne da sem pesimistična, ampak eni se grebejo in grebejo, delajo po cele dneve in dajejo denar na kup, si ne privoščijo nobene malenkosti samo za svoj užitek, pol jih pa pri petdesetih stisne.

Jaz pravim, kakor komu paše. Je pa problem, če maš partnerja, ki na to gleda povsem drugače kot ti.

[Princeska]

Najboljš je blizu živet, da še zmeri otroke lahko odpelješ k babi pa si še vedno na svojem.

S fantom sva tukaj ful neenotna. On bi živel doma, ker je tko najbl na izi. Upam, da bova kdaj skp v tem pogledu prišla, ker svojega ne bo dosegel in pika.

[_Planet_]

Točno to. Nkol ne veš, kaj te doleti, pa ne da sem pesimistična, ampak eni se grebejo in grebejo, delajo po cele dneve in dajejo denar na kup, si ne privoščijo nobene malenkosti samo za svoj užitek, pol jih pa pri petdesetih stisne.

Jaz pravim, kakor komu paše. Je pa problem, če maš partnerja, ki na to gleda povsem drugače kot ti.

Word! Zase vem, da, ce bi kar naprej zivela samo za jutri in bi se mi zgodilo, da bi me predcasno stisnilo, bi se mi sekundo pred smrtjo zavrtela pred ocmi gora obzalovanj, povezana bi pa bila s tem, kako umiram in nisem se slisala tega ali onega v zivo na koncertu in s tem, kako si nisem vzela casa za ljudi/prijatelje, ko so me vabili jaz pa sem bila prezasedena z grebenjem za kao boljsi jutri which never came. :|


Se nekaj mi je prislo na misel v zvezi s planiranjem ipd. - v bistvu me plasi in po drugi strani jezi, ko se usedem s prijatelji na pijaci in nihce ni v danem trenutku, vsi se nekaj zivcirajo kaj se bo, kako bo, kako ne bo. Hej, res, carpe diem, plan je zdaj. Ali pa vprasanja, kje se vidis cez 10 let. Ob taksnih debatah se pocutim kot, da je v tem trenutku nekaj narobe z zivljenjem, ki ga zivim. Pa ni! Nikjer se ne vidim, tako kot je, je to, kar hocem, da je, ce pride se kaj spotoma, v redu, ce ne pride, tudi v redu. Ne vidim se cez 5 let v beli obleki pred oltarjem, ker se nikoli nisem, ne vidim se cez 8 let v hisi s psom in macko, ker se nikoli nisem, ne vidim se cez 10 let s kupom otrok, ker se nikoli nisem. To, kakor se vidim, je to, kar sem, zdaj, vedno, v vsakem trenutku. Exactly where I'm supposed to be.

Res je, kakor komur pase, meni pase tako.

[ora]

Meni pa ni ne vem kako prijetno doma živet pri mami. Sva si preveč podobni ali pa preveč različni in težko shajava. Na 100 kvadratih se nikakor ne moreva ena drugi izognit. Zato vedno bolj razmišljam, da bi se med absolvetom (drugo leto) preselila v stanovanje k fantu v Lj, mad vikendom bi pač bla doma, ko pa on konča bi si skupaj poiskala stanovanje v kraju kjer oba živiva.
Šparam pa že odkar vem zase, vendo sem mela kakšen cilj za katerega se je splačalo šparat, nazadnje sem se tega lotila, ko se je ene 5 let nazaj začelo govort, da bomo morali vsi plačevati šolnine in sem šparala. Takrat pač, da bom mela za šolnino. Tako sem veliko vsoto položila na knjižico in dala vezat, od takrat skoraj vse kar sem zaslužila preko študentskega servisa dajam na knjižico. Denarja se je v tem času kar nabralo, letnih obresti dobivam za eno solidno mesečno plačo. Sreča pa ima tud poba kar nekaj našparano, tako, da zdaj načrtujeva, da bi se začela malo odpovedovat nekaterim priboljškom, saj bi nama tako uspelo po končanem šolanju kupit stanovanje.
Ne predstavlam si, da bi po končani diplomi morala še vedno živeti doma pri mami, pač nisem človek, ki bi prenesel neko kontrolo in ne vem kaj še. Mogoče so me tudi okoliščine prisilile, da sem veliko bolj samostojna. Dobivam štipendijo in preživnino in s tem si plačujem najemnino (za stroške da mama) v Lj, en velik del hrane, bone, šolske "potrebščine", vozovnice/prevoze, obleko itd. Mami mi daja pač za enektriko, komunalo internet. Račun za mobitel plačam sama. Saj če 4 članske družine preživijo s 1000 evri na mesec,lahko pa tud jaz s 350-itmi. So stvari, ki si jih ne kupim, ker si jih ne morim privoščit oz. ker ta denar raje dajam nekam na stran.
Šparam predvsem na hrani in oblekah, s tem mislim, da raje kupim kar je ceneje ali v akciji in ne tistega kar imam najraje oz. si želim.
Da bi med šolskim letom delala si tudi približno ne predstavljam, ker mi faks ne dopušča niti, da bi normalno jedla in kakala, kaj šele kaj drugega. Zdej oktobra bom poskusila delat vikende, ampak se bojim, da mi niti to ne bo zneslo.

[DiLeMa]

Prijateljičina mami pravi, da sm popolna hčer, ker imam vedno vse pospravljeno, ker študiram s povprečjem nad 9 in ker poleg vsega še služim. Ne pijančujem, ne kadim in ne hodim non-stop ven. Imam resnega fanta, ki je tudi zelo lepo vzgojen. Ampak moja mami ima še vedno obdobja, ko vse svoje frustracije zvali name...

Jaz ne poznam nikogar, ki bi bil tako priden kot ti, res si nadstandardna.

Poznam punce s povprečjem nad 9, poznam punce ki dosti same zaslužijo, poznam punce ki ne hodijo pogosto ven in ne pijejo, ne kadijo. Nikogar pa ne poznam, ki bi bil vse to v eni osebi. Imam dosti res noro pridnih sošolk, ki živijo za šolo in imajo povprečje preko 9, ampak imajo pa druge svoje fore, kot recimo to, da so totalno razvajene in zafnane, doma ne mignejo s prstom, ali pa recimo kje drugje sprostijo ventil, ga zelo veliko žurajo, pijejo, itd. Ti si res one of a kind, tvojo mati bi moralo razganjat od sreče.

Drugače pa bi jaz ful delala kaj med faxom, še nikoli nisem nič, ampak mi itak ne bi zneslo. Ne poznam nobenega dvopredmetnega, ki bi lahko delal kaj preko študenta, ker smo na faxu res cele dneve, včasih tudi od osmih zjutraj do osmih zvečer, pa vsa predavanja so obvezna. Tako da kar se tega tiča, sem popolnoma odvisna od staršev. Je nekak tak razdeljeno, da mi mati plačuje vse za stanovanje (najemnina + stroški), ati pa mi da vsega skupaj 250€ na mesec, kar porabim za hrano v Mariboru (boni, sadje, itd.), pa za kozmetiko, za žuranje, kaj tudi za oblačila (čeprav tle sem že od nekdaj precej skromna in ne rabim 50 majčk in 20 parov hlač). Račun za mobitel mi plačuje fant. Lahko bi kamot kaj prišparala, ker imam več kot dovolj, ampak sem glede denarja zelo neodgovorna, kar čist odkrito priznavam. Večinoma še sama ne vem, kam dam več kot 60€ na teden, je pa res, da ko se v kaj res zapičim, tisto tudi kupim brez predhodnega kalkuliranja, pa pri hrani tudi nikoli ne šparam. Letos sem se odločila, da bom dala vsak teden vsaj 10€ na stran, kar ni veliko, ampak se bom vseeno boljše počutla, pa četudi ob koncu šolskega leta našparam samo 300€.