207 replies to this topic

[krneki]

Jaz sem včeraj z mami imela pogovor v metaforah - nisem ji direktno šla pravit da sva brez zaščite, ampak sem iz njenih odzivov razbrala, da če je nekaj namenjeno se bo zgodilo - če ni se pa ne bo. Zadnje čase je začela pač verjet v neke stvari, ki se nekaterim zdijo nore, jaz pa se v tem strinjam z njo - naša pot je že določena, določen vpliv imamo, glavne smeri pa ne moremo spremeniti.
Tako da mi je nekako okrog ovinkov povedala to kar sem hotla slišat - da sem se v redu odločila in da bo ko bo če bo. Sploh če upoštevamo mojo operacijo in pa priporočila operaterjev.

[_Planet_]

Sally, kaksna pa so priporocila operaterjev? Sprasujem, ker imam par prijateljic in kolegic s podobnimi ginekoloskimi tezavami in so se za moje pojme vse zelo hitro po operacijah lotile narascaja. Nekatere bolj, druge manj uspesno. Jaz si ne znam predstavljati, da bi tako hitro skakala od operacije k nosecnosti, spontanim splavom itd.. Ne napadam, samo zanima me, na forumu lazje vprasam kot njih, delikatne zadeve.

[Kami]

zdravniki priporočajo, da zanosiš čim prej po operaciji. Ti točno povedo do kdaj odsvetujejo (mislim, da do prve menstruacije), od kdaj naprej pa veselo na akcijo.
To je itak zelo majhna, rutinska operacija; okrevanje je zelo hitro.

[krneki]

Sally, kaksna pa so priporocila operaterjev? Sprasujem, ker imam par prijateljic in kolegic s podobnimi ginekoloskimi tezavami in so se za moje pojme vse zelo hitro po operacijah lotile narascaja. Nekatere bolj, druge manj uspesno. Jaz si ne znam predstavljati, da bi tako hitro skakala od operacije k nosecnosti, spontanim splavom itd.. Ne napadam, samo zanima me, na forumu lazje vprasam kot njih, delikatne zadeve.

Drugače meni so rekli čimprej, po mesecu do dveh bi lahko začela, pa je od operacije že 8 mesecev.
Zdej če bi glih tole sekundo zanosila ne bi bilo najbolj idealno (selitev, to da ne živiva še skupaj, pa da če se kaj z hišo zavleče bi potem moj najbrž k meni prišel za ta vmesni čas...Samo to so vse ČE-ji v moji glavi, itak so vsi ti problemi enostavno in hitro rešljivi, sam bi bilo pa res ultra pestro in naporno obdobje...), zato še mejhen cvikam a naj se res čisto sprostim ali ne, hkrati pa dvomim, da bom takoj zanosila. Od avgusta naprej v enem letu bi blo pa res fajn.
Plus tega moj fant ni več glih najmlajši, bo zdajle 31 in tudi noče bit preveč star za otroka.

[_Planet_]

Aha, hvala!

[sonchika]

Jaz pa mislim, da nikoli nisi 100% pripravljen na otroka. To šele zdaj vidim.
Soseda mi je rekla, da te prej nič ne more pripraviti na materinstvo - na toliko straha in skrbi, kot jih doživi mati, je ne more nič pripraviti. In se kar strinjam. Pa kljub temu, da imam otroka, ki ni pretirano zahteven (razen ko jo matrajo kakšni krči).
Sem pa vprašala moža, kaj on misli o tem in tudi pravi, da nikoli ni pravih let za imet otroka. On bo že vedel - eno je imel pri 21. letih, drugo pri 42. in tretjo pri 59. letih.

[Dragica]

Tvoj mož je star 59?????

[_Planet_]

Sonchi, tvoj moz ima 59 let? (LOL, kere kure, tkoj vse navalile : )).

[Dragica]

=) LOL

Če pa prvič slišim to.

[Sarah]

Jah LOL kaj je čudnega v tem da prvič slišiš? Saj nas velika večina ne obeša sem koliko stare partnerje ima

[_Planet_]

Sej pravim, da smo kure, pamet ti govori, da se te nic ne tice, koliko je kdo star, a prsti hitijo tipkati.

[Dragica]

Mhm.

[Kami]

Sej pravim, da smo kure, pamet ti govori, da se te nic ne tice, koliko je kdo star, a prsti hitijo tipkati.

podpis. ... in tudi meni je v oči padlo, sorry!

[_Planet_]

Ja, tako kot meni v sosednji temi, da nosi Dragica st. cevljev 35 (samo se se nisem uspela oglasiti, ko, ko, ko : )).

[Dragica]

35.5

[krneki]

To sem bla pa tudi jaz presenečena.
Sonči, je bil že prej poročen?

Btw, kaj mislite s tem nikoli 100% pripravljen na otroka - a da si ga nikoli 120% ne želiš. ampak zmeraj tm ene 90% ?
Ker če sodim po sebi, ta procent ne bo nikoli 100, to je 1×1.
Ker bi zmraj najdla še miljon razlogov zakaj "ne še".

[Dragica]

Ne, po moje je mislila, da si ne moreš predstavljat kolk je to enih stvari, pa kolk dela in kako se na začetku vse spremeni. Pač lahko si ti kao pripravljen, imaš finančno zaledje, topel in lep dom, ampak vseeno nimaš pojma kaj te čaka.

[_Planet_]

^^
Tako ja, res je nepredstavljivo.

Sally, bi pa tudi jaz vsakic nasla se kaksen razlog za "ne se" (ocitno : )).

35,5 : ))

[krneki]

You two are scaring me.

Mene drugače moti, kako novopečene mamice vedno olepšujejo zadeve. Zadnjič sem na sosednjem forumu prvič prebrala nekaj, kar se mi je približno zdelo kot realnost. Žal mi je, da ni več posameznic, ki bi odkrito napisale kako je - ne pa samo une osnovne reči da otrok ne spi, da ma krče in da je to to.

V glavnem bom kopirala, lahko pa katera še kaj doda na tale tekst.

Najprej zato, ker nama ni dojenje steklo, predstavljaj si, da noč in dan na 2 uri po 20min-30min črpaš mleko in po steklenički hraniš dojenčka.
Vsak ti reče, da bolečino pozabiš, ko se dete rodi. Jaz sem res jokala od sreče, lilo je iz mene tako sem bila presrečna ampak čez 5 min si vržen v realnost, otroka ne znaš ne prijeti, ne pristaviti k prsim, ne obleči, ne obrniti na trebuh, ne podreti kupčka, nič in nihče ti tega ne pokaže, če pa že vprašaš pa dobiš tak odziv, kot da ti bi moralo biti vse že dano ko si zadnjič potisnila otroka skozi kanal. Bolečine nisem pozabila, ker so me še pol ure po porodu šivali in me je še tisto peklo (niso mi dali injekcije samo neko protibolečinsko sredstvo v spreju, ma sanja se mi ne kaj je bilo to).
Naenkrat moraš pozabiti na spanje ponoči, jaz sem bila ful zaspanuh, potem pa eno uro, pa dve uri, pa nič, ti si že kot zombi mali pa joka in večino časa ne veš kaj je, ker se še navajata eden na drugega. Ni tuširanja, hrane, pranja zob, kave, ko bi ti hotel ampak ko se dete odloči, da bo 5 min spalo. Jaz sem večino dneva v pijami, ker me včasih sploh ne pusti od sebe - npr. moj me mora ali za roko držat ves čas ali pa mu moram dudo držat v usta, ker jo drugače ven pljuva in kriči. Saj se potem navadiš in osvojiš multitasking, da z eno nogo goniš ležalnik, z eno roko držiš dudo, z drugo pa zlagaš plenice ampak dokler vsega tega ne osvojiš letaš kot kura brez glave sem in tja. Potem še je tukaj lampek, ki ostane, stije, kilogrami, jaz sem se pač sekirala in me ni sram priznati, ker je vseeno moje telo in ga bom morala gledati še kar nekaj časa, pa boleči šivi, ko ne moreš niti sedet, pa izbruh hormonov ko jočeš zato, ker je nekdo trak prerezal ob otvoritvi nakupovalnega centra. V glavnem DOGAJA in zna biti naporno za procesirat. Verjamem pa, da je mogoče kateri to res vrhunec življenja in zmore vse napore z nasmeškom ali pa ima res nezahtevnega otročka.

Saj zdaj sva se že ufurala, sploh je lažje, ker se dojiva in ne rabim s tisto črpalko hodit po svetu, poznam že njegove navade, večinoma vem od kod jok ampak še vedno je naporno in ni primerljivo z ničemer od prej (pa sem delala včasih tudi po 250 ur mesečno).

So lepi trenutki, seveda so, se topim ko se nasmeje, ko me drži, ko vidiš napredke ampak večino časa je prekleto naporno in ne vem zakaj bi lagala.

Pa še od druge mamice:

Meni je blo enako - prvi mesec bi izbrisala. Meni je blo grozno zarad strahovitega poroda, ki bi se skor tragicno koncal, in tega sem premlevala med vsalim dojenjem in ko je tamala spala (kar je blo torej skor skoz). Pa zarad dojenja sm se sekirala, ker sm mela premal mleka. Prejokala sem toliko, da me je moz poslal k psihiatru po enem tednu po porodu. Bla sm na robu poporodne depresije, non stop me je blo strah, da se bo tamali kej zgodilo pa da bom js slaba mama. Sive sm mela ubijalske in so me boleli, ravno tko sm tulila od bolecin pri vsakem dojenju (tega ti tud noben ne pove). Ce ne bi blo moza, bi pustila otroka prvemu, ki bi prisel mimo, in bi sla pa nikol vec nazaj prisla. Tok mi je blo grozno. Nocna vstajanja so mi bla pri vsem skup mala malca, utrujena sm bla bolj zarad drugih stvari.
Na sreco se pol stvari porihtajo, ker mene jd dejansko skrbelo, al bom otroka sploh kdaj zacela imet rada. Vedno pa mi bo zal, da je prvi mesec nisem vec cartala oz. je sploh nisem vzela v roke, ker so mi vedno govorili, da jo bom s tem razvadila. No, pa tud zelje nisem imela nobene. Skratka, obup. In dobro, da to mine.

[Dragica]

No, meni ni bilo tako hudo, pa po porodu me ni nič bolelo, nisem bila šivana. Zdej jst sem ga znala preoblečt, prijet in take zadeve, samo nisem si pa predstavljala kako je to naporno. Pa prvi mesec sem res bila ko ena kura. Joj, pa prvič ko smo odšli od doma smo se pakirali eno uro pa pol, brez heca. Ampak če imaš ob sebi enga normalnega deca, je kr lažje. Pa kot sem rekla, čas hitro beži. Npr. jst sem res že pozabla, kako je bilo, ko je bil star 3 mesce, kaj sva delala... Tako da ja, je naporno, je pa tudi veliko odvisno kakšna oseba si. Pa itak si pri prvem cel presran, pri drugem je ziher ful lažje.