QUOTE(izabela @ 27. 9. 2007 - 22:46)

Tale stavek ti pa negiram totalno. Ni res. Tudi drugace se lahko izvleces in vedno obstaja izbira. Je pac najhitrejsi in najmanj bolec nacin, ce vzames tablete. Tako kot nase zivljenje, a ne? Vedno po najlazji poti iz tezav.
Moja prjatlca 5 let nazaj prežvela poletne počitnce v polju, tablete je sicer jedla v času bivanja tam, kasneej jih ni jemala, oz, jih še zdaj ne jemlje pa bi jih morala. Je človek, ki noče slišat niti za aspirin in kot njena najboljša prijateljica bi ji radačestitala če bi se zmazala ven brez tablet, pa se žal ni zmazala in se še ne bo, ker dejansko... ko gledaš takega človeka dan in noč, tko bom rekla, ona ni depresivna ampak pač nekaj konkretno drugega. In če z njo preživljaš dneve in dneve dan za dnem, vidš da je to totalni konc kar ona govori, dela, počne, kej tazga doklr dejansko ampak res dejansko nisi v TESNEM stiku s človekom ki ti je tudi zelo TESEN ne moreš zastopiti. Preprosto ne moreš.
Jaz kot človek ki z njo preživlja veliko sekund trpim in se žrem in razmišljam o nama in prebavljam njene bolane muhe ampak ne, zdravil pa ne.
-Greva po cesti, ker me je hotela pelat do neke trgovine in ko po urah kroženja ponižno vprašam kdaj bova pršle do trgovine, odgovori, da glavno, da je bila to pot najinega spoznanja.
-Ko se zmeniva da greva tečt ob 10 zjutraj, pride do mojih vhodnih vrat ob 10.20 totalno neprimerno oblečena za tečt, jo prašam, če se gre k men preoblečt (preksočim uprašanja, ker bi se ona zgubila v njih) da ji dam obleko in superge pa reče da ne, ker more fasungo odložit pri sebi doma in da gre še kakat. Pa ji rečem, da gre lahko k meni na wc in da jo bo mleko tudi počakalo po teku, da se lahko še stušira, pa odgovori, da njena hrana bo pri njej doma in da kakat more doma. Samo ljudje, da ne boste pomislili, da jo je sram pri meni it na wc, še zdaleč se ne gre zato, zdaleč ne... ona je pri meni kot doma. To so njene muhe in za njene pojme logična prepričanja.
- Ko me sredi tišine ogorčeno in z videzom strahu vpraša, če se je bojim.
- ko mi pošlje sms ki ga še danes ne znam razbrat
- govori, da se boji, da jo bojo ugrabili tujci
- ko jo prašam kako njen tip, me pogleda in reče on živi, kaj pa ti kako si ti
- ko je pri meni in vidi da mamo spet mucko iz ceste začasno doma, in vidi da se z miško igram in jo dražim me grdo ošteje, da če se mi zdi to prav, saj ji v naravi tudi noben kar ne da miši
- skratka... to so pogovori POLNI ogorčenja a hkratnega šepetanja, paranoje in strahu in nemarnega dretja in joka in sedenja v tišini. Potem pride val iskanja ne vem česa z očmi in neodobravanja in ljubezni do življenja. Ampak zanimivo je dejstvo, da je drugače zelo zelo optimistična in vesela in polna energije in zelo veliko in rada govori. Pa ko mi začne šepetat na uho in čez minuto smejat, mislm da potem res nekak upaš da bi tablete pomagale, da spremenijo kaj v možganih.Sam nekako postaneš psihiater osebi če z njo preživiš veliko časa in dojameš, da če jo boš spraševal ne boš prišel nikamor... ko začneš z njo pogovor ki se njej zdi smiseln bo steklo.. do takrat pa iščeš katero skupno pot lahko prehodita in se vmes neštetokrat spečeš.
Jaz lahko mirne duše rečem, da pretrpim marsikateri dan in čas ko sem z njo, ker mi je hudo, ker me pahne v nejevoljho, ker vem, da ni drugačna, da najbrž nikoli ne bo.
In v njenem primeru bi tablete pomagale, verjamem da bi.
There are some things I may not know
There are some places, dear Lord, I may not go.
But there's one thing of which I'm sure
My God is real for I can feel him in my soul.
I have found a way to live
in the presence of the Lord Hare Ram, Ram, Ram
Hare Ram, Ram, Ram, Sita Ram, Ram, Ram