Posted 18 August 2011 - 03:33 PM
Temo sem zgolj na hitro pretela, čutim pa podobno kot DileMa.
Osebno se mi zdijo ljudje, ki mislijo, da po smrti ni ničesar da je en velik nič (prosim, najmi nekdo razloži kaj NIČ sploh pomeni. O tem bi se dalo tudi matematično teoretizirati). Da se enostavno lučka ugasne in nične zgodi - to je meni res omejeno razmišljanje.
Smrti meni strah, kot je žebilo omenjeno, pa me je strah umiranja. Strah me je načina - torej kako bom umrla. Upam da ne kot posledica kakšne dolgotrajne bolezni. Tega me je najbolj strah.
Bolečine ob naprimer nenadni smrti se ne bojim - ker vem kako je, ko pride do nenadne bolečine. Enostavno si v šoku in je ne čutiš. Pri 11 letih se vzvratno zgrmela na hrbet in z glavo treščila v "harmonika" radiator. Na glavi sem imela za 11 cm šivov, iz glave mi je lila kri, jaz pa sem se pobrala in šla domov, kot da ne bi bilo nič. Bolelo me - vsaj v tistih 10 ali 20 sekundah ni nič.
Osebno verjamem v to, da smrt ni zadnje dejanje, v bistvu mislim, da je prehod v nekaj, česar si nihče izmed nas ne more predstavljati. Energija, ki jo ima vsak človek v sebi - in je pri vsakem drugačna, pač ne gre v nič.
Ker NIČ iz NIČ ne nastane in NIČ ne gre v NIČ. Sončne energije tudi ne vidimo - jo pa čutimo. Ali torej ne obstaja?
Verjamem v višjo inteligenco. Verjamem v to, da je telo samo lupina - oziroma da je lupina odsev, ki ga vidimo v ogledalu in kot tak nepomemben.
Verjamem, da morata biti telo in psiha v ravnovesju. Če nista, si bolan ali pa zboliš slej ko prej.
Verjamem, da je tak nekje zunaj nekaj tako mogočnega, da si nihče od nas ne predstavlja.
Všeč mi je delček posmrtnega življenja, kot ga pokaže film hereafter. Breztežnost, občutek da si lahko vse. Na to temo sem pogledala že nekaj dokumentarcev, predvsem tistih o ljudeh, ki so bili nekaj časa klinično mrtvi, potem pa so jih spravili nazaj v življenje. In prav vsem je skupno to, da se od takrat smrti ne bojijo, da se je pravzaprav veselijo in želijo izkusiti tisto, kar pride za tem.
Ko enrkat umrejo ljudje ki jih poznaš in so ti blizu, se mi zdi življenje dokaj nesmiselno. Iz tega vidika razumem svojo prababico. Sicer smo ljudje, ki smo ji blizu še vedno živi, vseeno pa je bila rojena v nekem drugem času. Stvari so se tako spremenile, da se že dolgo časa ne počuti več delček vsega tega. In jo razumem, zakaj želi umreti. 25 let je že vdova. Pa pustimo ob strani, da je stara 99 let in popolnoma fit, brez osteoporoze, holesterola itd, in da ne je nobenih tablet. Vseeno jo razumem.
Skratka, osebno se posmrtnega življenja veselim in sem blazno firbčna, kaj se zgodi, ko zapustiš to lupino. Pred smrtjo imam samo eno željo - doživeti srečanje s tretjo vrsto, ker vanjo močno verjamem.
"If it's meant to be, it will find a way."