Posted 03 October 2009 - 08:45 PM
Zdle morm dat neki iz sebe, kar me tišči že kar lepi čas pa je dans počl!!
Okej, v glavnem zgodba gre tko. Živimo v enem kraju-dost seljačkem, že skor na Gorenjskem. Smo iz novih naselij, moja starša sta iz Bežigrada, preden sm se rodila, so se preselili sem. Obema je bila mora it iz LJ v takrat še hujše selo, pa tudi z domačini se nekak niso ujeli. Oči se je kr ok adaptiral, celo v enem društvu je zelo aktiven, mami pa tukaj nima nobene prijateljice.
Midva z bratom sva počitnice v otroštvu veliko preživljala v LJ, ker smo meli še stanovanje za Bežigradom, veliko sva bila pri tetah v Mostah in Štepanjskem pa pri babi za Bežigradom. Vsak teden smo šli nabavljat v BTC in hodili v kino, cirkus itd. V glavnem svega in svašta...
Sošolci tuki v vasi tega niso poznali. Spomnim se ekskurzije v 2. razredu v LJ, ko so šli nekateri 1. v LJ. Al pa v višjih razredih Hiše eksperimentov, v kateri sm bila jst predhodno že parkrat. In me zaradi tega niso kej preveč maral, bli so ful fouš. V zadnjem razredu sm se dost poštekala z njimi in smo se FUL družl. Sej sm mela kr prijateljic, sam če gledam, kok mam teh še zdej iz tuki... Začel se je odvijat v 1. letniku srednje. Skoraj nihče ni šel v LJ, ampak so hodili v kranjski konec ali pa v Domžale. Jst sm dobila v LJ družbo, ki je končno poznala kej izven konjskega pročelja, hodili smo ven pa na kave v mesto pa tko-ful fajn. Te iz mojega kraja pa samo po veselicah in vaških oštarijah. Meni pa to pač ni in nikoli mi ne bo. In zmeri bolj so me meli za 'priseljenko'. Kao fensi. Mestno srajco. Pa sem drugače ful preprosta, prilagodljiva oseba, ampak SORRY, rada gledam iz večih obzorij, ne samo vaško zaplankano.
Ful mi gre na živce, da vsak vse ve o vsem, da se zgodi veselica in že 7 dni sam o tem govorijo pa še 7 dniu bodo, kako se je sosed Francl napil pa kok so kozlal celo noč.
Pa vsako vprašanje: Zakaj si šla v šolo v LJ?
Pa vsaka glupaaaaaa stvaaaaaaar. Da znanki umre mami zaradi kapi in govorijo, da jo je mož ubil. Ma fak ne prbiji.
Včasih mi je tok hudo, da mam pač samo še 4 prijateljice iz svojega kraja, ki vidijo malo dlje kot samo tuki. Včasih mi je bad, da ne grem na obletnco valete, ker vem, kje bomo pristali. Pri opravljanju in foušiji. Tok mi gre na živce, da vse briga vse o drugih. Pa v naši ulici je še kul, ker smo vsi priseljeni.
Zmeri izpadem neki visoka pa fensi pa ne vem kaj, zato ker ne hodm na veselice pa v vaške lokale pa na Atomik harmonike, Tanjo Žagar in Gamse.
In to mi je počl dans, ko sm jih na eni kmečki zadevi, kjer nism bla prostovoljno tam, pač iz sile in ko me vsak tko gleda kao da sm ful high society in ker dans ne grem na eno veselico pa blablabla.
Pa še to: vedno sm si obljubljala, da grem v LJ ali pa vsaj nekam na obrobje pa še vedno dokaj blizu LJ, kjer me nihče ne bo poznal, kjer bodo priseljenci in kjer mi nihče ne bo težil! In zdej mam fanta iz bližnjega isto zaplankanega sela, ki v mestu ne bi živel nikoli. Zanj bi bilo najlažje živet v starševi hiši, zgoraj v štuku, v istem kraju cel lajf.
Ampak jst te +žrtve ne mislim prevzet. Za stanovanje sva se že zdilala oz. za neki in upam, da se bova kdaj še za LJ!!
"First make it in your head. And then you can make it anywhere."