140 replies to this topic

[_M_]

zlatolaska, ne vem, koliko je praznovanje božiča povezano z vero glede na to, da ga itak "praznuje" tud ogromno ljudi, ki se nima za verne oz ne pripadajo nobeni veri...

[Ana]

Meni je pa bolj bedno to, da si rojen v Sloveniji, ampak se imaš za Črnogorca.

EDITIRAM; mislila sem, da mi je smešno da si rojen v Sloveniji, tukaj živiš celo življenje, pa se imaš za Črnogorca.

[Coco*]

Meni se pa zdi. A ni neumno, da praznuješ dva božiča, no? Ok, ne rečem, da je en od staršev pravoslavec, drugi pa katolik (v tem primeru se mi zdi dvojno praznovanje čisto na mestu), ampak da praznuješ oba kar tako brezveze mi je totalno mimo (najboljši argument je, da otroka ne prikrajšaš ali da se zato, ker 25. ne praznuje božiča, ne čuti izobčenega, lolololol).

edit: se je navezovalo na post od M.

Aninega pa ne bom komentirala, ker smo že imeli to debato.

[_M_]

Najbrž bi imeli podobne argumente kot tisti neverni, ki božič praznujejo...

[Zlatolaska]

Coco, spregledala sem celo to stran, sem morala dat na "pavzo".

Jaz se strinjam s Coco*, če bi šlo zato, da otrok ne "prikrajšaš" za kaj, ali če bi bila starša en katolik, en ne... ampak v tem primeru prej deluje kot, da samo rabi izgovor da nekaj "proslavlja", pa sploh ne ve zakaj. Ker z očetom itak nimajo stikov, fant pa niti slučajno ni pravoslan, njega ful motijo te mamine finte ki so res nesmiselne.

M, jaz vem da marsikdo "neveren" praznuje božič ampak pol menda ne praznuje še drugega, ki izhaja iz DRUGE vere?

Pa še nekaj me blazno moti pri njej, da na facebooku VSE piše v srbohrvaščini. Ne me zdaj napast, ampak jaz ne vidim smisla v tem.

[Coco*]

Minus?

[Zlatolaska]

Aja pa še to, na Ano. Meni tudi ni to jasno. Ampak on niti slučajno patriotski Črnogorec (kot premnogi južnjaki), saj pravim, jaz tega sploh ne bi vedela, če ne bi takrat prišlo do tiste situacije. Nikoli niti ne omenja besede "Črnogorec", jaz mislim da se on ima za Slovenca bolj kot kar drugega, ker tud pri njemu opazim nenaklonjenost proti jugo-populaciji, recimo izrazito sovraži srbsko muziko, je sploh ne prenese, nikdar ne uporablja srbohrvaških izrazov... mislim, da na Črno Goro gleda le kot na njegov izvor.

[Coco*]

če bi šlo zato, da otrok ne "prikrajšaš" za kaj

Jaz sem sicer to prikrajšanje v zgornjem postu mislila sarkastično. Če otroku nisi spodoben razložiti zakaj mu Miklavž ne nosi daril in zakaj 25.12. ne praznuje božiča... si o takem staršu mislim svoje.
Se mi pa zdi ta Zlatolaskina tašča (sodim po napisanem, ker je pač ne poznam) tipičen primer osebe, ki se 'prodajala' za Slovenko, v zadnjih letih, ko se je pomp iz 90-ih polegel in ni več zločin, da si južnjak, je pa kao na novo odkrila korenine.

Čeprav mi je tudi to glede muzike in izrazov malo tako, jaz imam kolega iz Beograda, ki mu je vsa ex-yu scena blazno anti, pa ga to ne dela nič manj Srba. Ampak ja, i get the point.

[Zlatolaska]

No pač splošen vtis, par stvari sem naštela. Pač v slabih štirih letih kaj sem z njim še niti enkrat ni ponosno razglasil svojo "narodnost", omenil jo je samo, ko je res prišlo do tega.
Tipičen primer tudi športne tekme, Slovenija:Hrvaška, Slovenija:Srbija, fant veedno navija za naše, valda, Slovence. Eni pa prav provokativno razglašajo da bodo navijali za "svoje korenine", kaka Slovenija, še posebej na facebooku.

Glede prikrajšanja otrok pa jaz niti tako nisem mislila ampak bolj v smislu, da če bi mama bila pravoslavne vere, oče pa katoliške, bi kao furali oboje, če bi oba tako želela in otroku pustili prosto pot, za katero se bo sam v prihodnosti odločil, če že za katero. Ampak to še zdaleč ni njen primer.

[Kami]

Meni je pa bolj bedno to, da si rojen v Sloveniji, ampak se imaš za Črnogorca.

EDITIRAM; mislila sem, da mi je smešno da si rojen v Sloveniji, tukaj živiš celo življenje, pa se imaš za Črnogorca.

predvidevam, da če bi se tvoja starša pred tvojim rojstvom preselila v neko drugo državo (npr. Finsko), bi se potem smatrala, da si finka?
Oz. kot si sama rekla, če bi se s partnerjem preselila v Francijo, bi otroke učila lepega slovenskega jezika, istočasno bi jim pa dopovedovala, da so francozi?
ne zafrkavam, ampak res ne razumem zgornje izjave.

Jaz se imam načeloma za slovenko (tu sem se rodila in odrasla), a kljub temu ne morem zanemarit dalmatinske strani, saj me v veliki meri definira (temperatment, odprtost, ...) in sem tudi ponosna na to, da sem 1/2 dalmatinka (in nikoli ne rečem, da sem pol hrvatica).
Je pa res, da imam preveč slovenskega v sebi, da bi lahko živela v Dalmaciji na podeželju in bi se počutila doma (njihov tempo življenja, sorodstvene vezi, vera,.... to bi me ubijalo)

Jaz sem sicer to prikrajšanje v zgornjem postu mislila sarkastično. Če otroku nisi spodoben razložiti zakaj mu Miklavž ne nosi daril in zakaj 25.12. ne praznuje božiča... si o takem staršu mislim svoje.

jaz pa zagovarjam ravno nasprotno. Če bi se jaz preselila v neko tujo državo, bi sigurno otroku predstavila vse svoje praznike, kot tudi praznike nove državo (karikiram ... v našem primeru bi praznovali katoliški božič (čeprav nisem verna, ampak je meni to en lep družinski praznik, ki me spomni na mladost in družino), pravoslavni božič (zaradi mojega) in npr kitajskega (če bi živeli tam in bi ga oni imeli). Otroku pa razložiš zakaj tako ... otrok si pa potem sam izbere kaj bo praznoval naprej.

[Ana]

predvidevam, da če bi se tvoja starša pred tvojim rojstvom preselila v neko drugo državo (npr. Finsko), bi se potem smatrala, da si finka?
Oz. kot si sama rekla, če bi se s partnerjem preselila v Francijo, bi otroke učila lepega slovenskega jezika, istočasno bi jim pa dopovedovala, da so francozi?
ne zafrkavam, ampak res ne razumem zgornje izjave.

Ja jaz bi se imela potem za Finko ja, če živim celo življenje tam, govorim njihov jezik, sem prevzela njihove navade, pa čeprav imam korenine iz obeh strani slovenske.
Ja, otroci bi bili Francozi, če bi se rodili v Franciji (enak princip kot zgoraj). Ampak bi jih pa naučila slovenščine (vseeno bi bil to njihov drug jezik!), pa vzdrževala bi stik s Slovenijo.
Je pa ena izjema v tej situaciji; če bi se jaz naprimer preselila v Francijo s fantom, ki je Slovenec in potem imela tam z njim otroka, ampak ne bi nameravala tam ostati (torej samo služba za nekaj let ..), bi pa smatrala svojega otroka za Slovenca, čeprav se je rodil v Franciji in pač nek del svojega življenja živel tam (naprimer pet let), bi ga imela še vedno za Slovenca.

Malo sem bedno napisala, upam da razumete kaj sploh hočem povedat.

[Coco*]

če bi se jaz naprimer preselila v Francijo s fantom, ki je Slovenec in potem imela tam z njim otroka, ampak ne bi nameravala tam ostati (torej samo služba za nekaj let ..), bi pa smatrala svojega otroka za Slovenca, čeprav se je rodil v Franciji in pač nek del svojega življenja živel tam (naprimer pet let), bi ga imela še vedno za Slovenca.

Saj so tudi vsi gasterbajterji mislili, da se bodo nekoč vrnili domov ..

[Ancka Pomarancka]

Ana, jaz te razumem, kako razmišljaš, se pa s tvojim razmišljanjem ne strinjam.

[Ana]

@Coco
Ja to pa verjamem.
No, mislila sem v smislu, da če bi se vrnila domov bi ga itak smatrala za Slovenca, če bi pa potem on tam živel celo življenje pa bi bil Francoz.
Tako so za mene ljudje iz Srbije etc., ki so se rodili tu, ampak imajo starše Srbe, Slovenci. Nesporno.

@Ančka ok, samo da sem nekak razumljivo napisala.

[Coco*]

Ana, jaz te razumem, kako razmišljaš, se pa s tvojim razmišljanjem ne strinjam.

Enako.

[Kami]

hvala za razlago Ana ... si zelo lepo razjasnila, zdaj mi je bolj jasno.
Tudi jaz sem imela podobno razmišljanje kot ti, ko sem bila mlajša. Z leti se je pa precej spremenilo, sploh z otroki.
Tako da te po svoje razumem.

[_Planet_]

Edini problem ki mi pade na pamet ob zvezah, kjer sta partnerja različnih narodnosti so kulturne razlike. Če se najdeta dva, ki prihajata iz povsem različnih kultur, je IMO potrebnih ogromno kompromisov. Menim, da le ti lahko razjejo še tako močno ljubezen, če posežejo na občutljiva področja, ki od partnerja zahtevajo odrekanja stvarem, ki so del njega, del njegove osebnosti.

+ 1

Nisem prepricana, da bi bila sposobna biti v taksni zvezi, dodatno ne, ce bi se lovila se z jezikom.
Ne zavracam pa apriori stikov z nikomer.

[Nincha]

Jaz mam tudi občutek, da bi bilo moje razmerje z nekom, s katerim bi se lahko pogovarjala izključno v tujem jeziku, manj pristno, nevem... Ful bi mi bilo težko izrazit vse tako iskreno in jasno, kot lahko v slovenščini. Saj ljubezen kao premaga vse, ampak bi mi bila to res velika ovira. Vera pa sploh, se podpišem pod Fluffy, da z vernim človekom ne bi mogla bit. Drugače me narodnost kot sama ne bi preveč ovirala, ampak to dvoje bi pa ziher me.

[Kalypso]

To je sicer res, da lahko še prehitro pride do situacij kjer se kaj "zgubi s prevodom". Ampak če partnerja obvladata jezik v katerem komunicirata, jaz v tem ne vidim ovire. Glede na to, da sama nisem verna, bi mi vera predstavljala znatno večjo oviro. Ampak tudi to bi se dalo rešiti, če bi bil partner veren v mejah normale in dokler bi mi dopuščal "versko svobodo". S kakšnim ortodoksnim tradicionalistom, ki bi od mene zahteval prilagoditev njegovi veri pa že v štartu ne bi mogla bit.

[Sarah]

Jaaah, tega z jezikom sem se jaz najbolj bala na začetku Ampak čisto odveč, je takoj steklo, nisva (nisem) imela problemov s tem do zdaj še niti enkrat, v vseh teh letih, se ni "nič izgubilo s prevodom"