150 replies to this topic

[Ana]

Smrti se ne bojim, bojim se umiranja.

[ivsa]

sicer že fuuul dolgo tle ni kdo kaj napiso,ampak ce koga zanima in ce vam tempo življenja to dopušča vam toplo toplo toplo priporočam branje knjige POTOVANJE DUŠ-MICHAEL NEWTON.
Mogoče tu najdete odgovore na vrašanja ki si jih postavljate o smrti sploh pa dobite drugačen pogled na smrt.

[sade]

kaj to je tisto, ko nekaj o nosečnosti razlaga?

[ivsa]

a slučajn misliš ''nosečnosti''? no,tudi.pač v večini govori o reinkernaciji pa o tem kam duše pač grejo ko umremo pa kako je pol to vse skup povezano(rojstvo-smrt),pa neki je takih primerov ko se ti pol kr dlake naježijo.sicer nism zdei neki na dougo in na široko govorla o knjigi ker mislim da če vas to vsaj malo zanima morate to knjigo obvezno prebrati!!!
(če jo je gdo že prebral oz.jo bere naj pa posreduje še kaj informacij)

[sade]

ni to to, sem se zdaj spomnila, da je tisti knjigi naslov Devet stopnic. govori pa o naseljevanju duše v zarodek oz. otroka.

[Princeska]

Smrti se ne bojim, bojim se umiranja.

isto jst...

[ivsa]

aha.no zanimivo,ker te knjige še nisem prebrala,ampak jo ob prvi priložnosti bom.
hvala sade. :-)

[Neytiri]

Jaz pa zdajle neki po malem berem Pot do nebes in mi je kar zanimivo

[ivsa]

a napišeš prosim avtorja,približno število strani,ter malo poveš o čem govori.
lp.

[Lacrima]

Men se pa to, da ti je nekaj "usojeno" zdi brezsmiselno. V čem se razlikujemo od strojev? V tem, da nismo programirani in imamo prosto voljo. Če pa nam je vse usojeno, potem pa smo kot stroji. Nimamo možnosti svobodnega odločanja.

Sicer pa iz nič ni nič. Potovanje nazaj je neskončno. Kdo je sploh prostor ustvaril?

Se pa zelo strinjam s Pingo in mi je njeno razmišljanje všeč. Večnost se mi zdi nekaj groznega. In je tudi res, da včasih so odgovori tako zelo preprosti, da jih že samo zato ker so pač preprosti zavržemo kot možnost in kompliciramo in kompliciramo.... Kdo je rekel, da življenje sploh ima bistvo? Tudi sama stvaritev Zemlje. Lahko, da je bila samo naključje iz česar sledi, da smo naključni tudi mi sami.

[sončeeQ***]

men se zdi da je lacrima to povedala preprosto super
js o smrti ne razmisljam prow velik ubistvu ne kr mislm da se bo to zgodil takrt k se bo in mislm da je to nek zivljenski proces tko k smo prisli na svet mormo pridt tut vn iz sveta in mislm da nas caka ziwlenje naprej..tega pac mi nemormo vedet k smo samo eni majhni delcki sveta ene mejhne miljardinke celega sveta pa vendar prow posebni organizmi s čustvi in smo res pravi čudeži!! mislm da je wse to preveč zakomplicirano ampak noben človek tega ne more razumet zato predlagam da cim mn razmislate o tem in se postawte v preprosto otroško razmisljanje ! js sm se pa raspisala ej ceu roman

[Asja]

Vedno sem dosti razmišljala o smrti - predvsem o samomoru in nenadni smrti. Prišla sem do zaključka da ne vem kaj se bo zgodilo po tistem ko se bo moje srce dokončno ustavilo in se zato trudim uživati dan za dnem. Male stvari kot so sladki grehi, dobra volja, prijazne prodajalke, hlače ki mi stojijo kot ulite, seks, itd. mi največ pomenijo. Cenim kakovostno življenje in to me pelje tudi do poklica medicinske sestre. Pomembno se mi zdi da človek uživa lepe trenutke življenja, ne glede kako dolgo traja in kaj ga čaka po smrti.

Strah me je le nepokretnosti in slepote.

[ivsa]

to si pa fuuuuul lepo povedla Asja.se strinjam.

[belavila]

Se mi zdi, da je doživljanje smrti zelo odvisno od osebnih izkušenj. Doživela sem kar nekaj smrti v sorodstvu, tudi nekaj meni zelo dragih ljudi. Nisem verna in doma so me naučili, da je s smrtjo vsega konec, vendar so me določeni dogodki na nek način spremenili. Pri 15-tih sem izgubila sestrično, s katero sva si bili zelo blizu. Zame je bil to takrat popoln šok. Že takrat sem imela občutek, da se vsa tista energija, bistvo človeka, ne more kar razbliniti s fizično smrtjo. Po tistem se je moj odnos do smrti začel spreminjati. Kasneje sem izgubila babico, vendar mi je bilo lažje, ker sem bila ob njej v njeni bolezni in ob smrti. Njen odhod sem doživela bolj kot prehod na drugo stran. Ves čas je bila na nek način z mano. Na enak način sem se soočila z očetovo boleznijo in smrtjo.

Smrt je zame izgubila pridih tragičnosti in dokončnosti. Sem jo bolj začela doživljati kot spremembo, ne kot konec. Zdi se mi, da je to najbolj naraven odnos do umiranja. Tisti, ki ti omogoča, da ohraniš vez z najdražjimi, vendar jih tudi pustiš, da gredo, kamor jim je usojeno. Verjamem v duhovno bistvo človeka in imam do umiranja podoben odnos kot verni.

Vem, da nekateri vidijo v tem psihično prilagoditev človeka, ki pomaga premostiti trpljenje ob soočenju s smrtjo. Tudi sama sem nekoč tako razmišljala. Ampak preprosto čutim, da je smrt zgrešena beseda. Da je človek veliko, veliko več kot le telo, ki ga vzdržuje pri življenju.

[Lacrima]

Ok, greš nekam naprej. Samo kaj pa potem? Še naprej in naprej? Kje je pa tu smisel?

Meni ni še nihče od bližnjih umrl, tako da se dejansko s smrtjo še nism srečala. Ampak si lahko predstavljam, da bi mi bilo nedojemljivo, da če bi mi starša umrla, bi mogla kar reči: "Ok, ni jih več, zginla, spuhtela, to je to". Sploh zato ne, ker sta bila še kako živa v MOJEM življenju.

Se pa bojim večnosti in zato verjetno tudi zavračam kakršnokoli misel na posmrtno življenje.

[Matilda]

Priporočam branje knjige Ranjena krila. Med drugim tudi o videvanju duš in smrti.

[celia]

S smrtjo sem se soočila ob smrti babice pred 7 leti in pa pred kratkim ob smrti sošolke. Ko je umrla babica, mi je sicer bilo težko, a sem se lapo sprijaznila. Umirala je pol leta in smo vedeli, da bo umrla.

S smrtjo sošolke mi je pa precej težje. Na nek način sem bila zelo vpletena v odnos z njo, čeprav si nisva bile spet tolk blizu. Bila je nekako outsiderka v letniku, z nami ni komunicirala, po drugi strani pa je rada pripovedovala o sebi, če jo je kdo poslušal. Najbrž mi je tok težko, ker me je na nak način skrbelo zanjo v mislih, saj sem videla, da ima nekje težave, da si težje poišče partnerja za delo na faksu pri posameznih predmetih.
Po drugi strani pa sem si jo vedno predstavljala, kako ona obvlada stvari in nikakor ni dajala vtisa, da jo nekaj tako teži, da si ne želi več živeti. Večkrat je se smehljala v pogovoru. Zato mi je toliko težje razumeti, da je bila bolna in da je imela težave tudi doma in da jo je vse skupaj pripeljalo do te odločitve. Malo jo idealiziram, v smislu kako jo je škoda, ker je bila taka in taka, zanimiv človek s potenciali.
Pa seveda sem imela tudi malo krivde, kako da nisem opazila, da se z njo kaj takega dogaja. Da nisem šla večkrat z njo na pijačo, ko me je povabila. Mislim, da bo še nekaj časa trajalo, da vse skupaj predelam in si ustvarim realnejšo sliko o vsem skupaj.

Glede posmrtnega življenja pa sem skeptična, nekako tudi izobrazba me je oblikovala tako, da obstaja tisto, kar vidimo, čutimo, zaznavamo itd. Čeprav včasih sem verjela, da obstaja nekaj po smrti. Moja babica pravi, da človek živi po smrti v spominu drugih ljudi. In tudi meni je ta misel blizu.

[Stašii]

men je umrla sam ena oseba k sm jo mela rada..moj dedi. in k sm bla mejhna nism mela nkol prloznosti d bi bla kdaj sama pr babi pa dediju k je skos na pocitnce hodila sestra.in zdj mi je zou d nism bla nkol z nem predn je umru...sam cudn d k je umru sploh nism nc jokala.pa cprow sm ga mela zares rada k je biu ful 'faca'...ubistvu se pa jst full bojim smrti..no bl na kaksn nacin bom umrla..upam d bom od starosti kr res nebi rada trpela..no lpo se mejte...

[luminelle]

Rojevas se zato,da se iz napak v zivljenju naucis in da se "izpopolnjujes" za nekaj visjega,lepsega,popolnejsega.Eni imajo recimo problem z ljubosumjem,drugo z egoizmom,tretji pa z nevem..recimo z privlacnostjo istega spola(tisti ki imajo problem sprejemati tega.).
Te stvari so tako banalne,da bolj ne morajo bit in mi ne moremo tega dojet.Miljard "defektov" imamo in zaradi tega se rojevamo,po mojem.


(pm mudi se mi v sluzbo)