394 replies to this topic

[krneki]

Tudi res.
Jep a fajn dokumentarec, kot vsi Moorovi.

[krneki]

Spet en fajn članek.

Miha Mazzini - O razvajencih

http://www.siol.net/...azvajencih.aspx

[ora]

Ta zadnja je dobra

Hotela sm napisat primer ampak mi je brezveze. Krivda pa ni samo na starših ampak vidim, da v veliki meri tudi okolica to odobrava. Samo, da je z otroki vse ok, pa tudi če smo zaradi malih nedolžnih (kao) bitji kasirali modrice in še kaj....

[Braunkopf]

Ja, predvsem je kriva družba.


Cca. 100 ali malo več let nazaj se otrok sploh ni tretiralo tako, kot se jih danes. Niti približno. Oz. se jih večinoma ni tretiralo ne tako, ne drugače. Prevladovalo je namreč mišljenje, da otroci še niso pravi ljudje; ne na način, da so še mali in jih je treba tega ali onega naučit in jih vzgajat, ampak da preprosto niti niso, ne umsko, ne čustveno, zmožni dojemanja sveta okoli sebe kot pravi (odrasli) ljudje.
To deloma tudi zato, ker so bili starši večinoma preobremenjeni s prekrbljanjem družine in sebe in so cele dneve garali na polih ali v zasmrajenih industrijskih tovarnah. Zaradi neobstoja kontracepcije je bilo otrok veliko oz. še preveč in so le-ti morali pomagati družini, da je preživela. Zato se je zanje skrbelo le v primeru, ko jim je bilo treba naložit neko delo (delo za denar, ali pa preprosto pomaganje pri vsakodnevnih opravilih, prepuščena jim je bila tudi skrb za mlajše brate in sestre), čim pa so s tem zaključili, so čas preživljali po svoje, brez "vtikavanja" staršev.

Stvari so se začele spreminjati šele s koncem 18. stoletja v visokih slojih. Zasluga pa gre predvsem šolskim reformam izpod Marije Terezije in njenega sina Jožefa. Deloma je pa vplival tudi gospodarski razvoj v tem času in nasploh dvig življenjskega standarda. Šele recimo zadnjih sto let se otroke obravnava kot "odraščujoča bitja", ki si pač zaslužijo pozornost staršev z namenom, da se jih vzgoji v zgledne odrasle.


Je pa ta miselnost prekoračila skoraj vse meje s stopnjevanjem tekmovalnosti. Zdaj preprosto ni več dovolj, da si otroka sposoben finančno preživljat, treba mu je ponudit vse, da slučajno ne bo kasneje v življenju "zabluzil" in ne bo odrasel v nekega superčloveka. Ker to, da je cilj vzgoje otroka, da se le-ta zaspoli v nekem podjetju in uživa samostojno življenje preprosto ni več dovolj. Povprečje je nenadoma premalo. Vsi novodobni starši stremijo k temu, da bi iz svojih otrok "iztržili" največ, da bi bili vsi genialci in kasneje neki velepomembni direktorji. Vse kar je manj se že enači s porazom.

[Kami]

BK

in ponorela bom ob novi ideji, da je potrebno popoldan otroke vozit na ŽNJ enih krožkov in dejavnosti (tuji jeziki, glasba, ...), da bo kao res zrasel s tem in mu bo domače- my ass. Jaz sem prvič sploh slišala za angleščino v 5.razredu, dobila par šutov (ker je bilo samoumevno, da bi morala imeti nekaj osnov), ampak ko sem enkrat obvlada osnove, nisem imela nobenih problemov. In sem bila med najboljšimi. Ampak kaj mi vse to koristi, ko pa zdaj v enem letu spregovorim mogoče par angleških besed - vse sem pozabila in zvenim ko kakšen jecljajoči bedak.

[Braunkopf]

Joj, te buče z jezikovnimi tečaji so pa sploh zmagovite ...


Če ima človek posluh za jezike in zanimanje zanje, se jezika lahko dobro nauči takorekoč v kateremkoli življenjskem obdobju. Kar poznam ljudi, ki so se kakega jezika (sploh angleščine) učili že v vrtcu, niso nič kaj posebej beneficirali. Nekak smo na istem nivoju znanja jezika (jaz sem se z angleščino prvič srečala šele pri 8,5ih letih - marsikdo izmed teh "čudežnih otrok" se je pa spoznal z osnovami že pri kakih 5ih letih), s tem, da jaz zase lahko celo trdim, da sem imela precej brezskrbno otroštvo, medtem ko oni pač ne. Pa tu ne gre zato, da bi pač ta en tečaj, ki so ga ti otroci obiskovali, res radikalno posegal v njihov mentalni razvoj, al bilokaj, ziher jim pač ni blo nič hudega tam. Gre bolj za nek princip, da se otrokom pusti, da so otroci in, da se jih ne vpenja v te neke spone tekmovalnosti že v ranih letih. Itak bo/je tega še več kot preveč v odrasli dobi.

[Kalypso]

BK in ponorela bom ob novi ideji, da je potrebno popoldan otroke vozit na ŽNJ enih krožkov in dejavnosti (tuji jeziki, glasba, ...),

Ja ne. Mami si je vedno želela igrat violino, zato malega Tinčka vpiše v glasbeno šolo, da bi preko njega uresničila svoje ambicije. Ampak po mesecu dni se Tinček naveliča violine in se navduši nad flavto. Seveda se mu ustreže. Da bo razgibal možgane se pobič udeležuje tudi šahovskega krožka, ki ga imajo na šoli. Ker je danes moderno, da človek zna več jezikov, ga vpiše še k nemščini, da pa se bo še malce razgibal ga vpiše še na nogomet. Ampak ker je tam trener, ki je ubogega Tinčka nadrl, ker je nonstop čvekal s sovrstniki in ga ni poslušal, Tinček že več ne bo hodil tja, kjer imajo diktatorski odnos, zato ga vpišeta na košarko. Ampak košarka po dveh tednih ni več zanimiva. Ker so vsi otroci boljši od njega Tinček več noče igrati, zato ga prepišeta na karate. Ampak po mesecu dni Tinček začne v šoli razkazovati svoje znanje karateja in učiteljice opozorijo, da je fant postal nasilen. "Ah, to bo zagotovo zaradi karateja", rečeta mama in očka in ga prepišeta na odbojko... in tako naprej.

Meni je najljubši izgovor za to, da je otrok vpisan v žnj krožkov tale: da ne bo imel časa, da bi na ulici zašel v težave. Ja, kot da se še kateri otrok mlajših generacij danes igra na ulici. Danes se otroci tam sploh več ne družijo. Nove generacije se pogovarjajo bolj kot ne le še prek facebooka in msn-ja. Da bi se šli med dvema ognjema ali ravbarje in žandarje na ulici? Kaj je to? Nova playstation igra? Mislim, da so otroci ob vsem razvoju tehnologije izgubili tisto kar smo v času našega otroštva imeli mi. Brezskrbno druženje s sovrstniki. Da smo svoje popoldneve preživljali v družbi prijateljev. Ne virtualnih, ampak pravih. Nikoli nam ni bilo dolgčas. Smo plezali po drevesih v bližnjem gozdu, se neganjali na kolesu, igrali razne igre a la zemljo krast ipd. In nikogar ni skrbelo, da bi otrok zaradi tega zašel v težave. Res je, da se časi spreminjajo, ampak roko na srce, psihopati in pedofili so vedno obstajali. Razlika je le v tem, da včasih o njih niso tako množično poročali.

[Braunkopf]

Ja se podpišem pod tisti del, kjer praviš, da se starši, oz. javnost nasploh, nenadoma strašno bojijo tega, da bi otrok odraščal na ulici. Kot, da je s tem nekaj strašno narobe, kot da se bo cel gospodarsko-politični sistem porušil in bomo "pristali" na nivoju enih "revnih držav tretjega sveta" (ironično so lih te države zelo bogate s kulturo in toplejše kar se tiče medsebojnih odnosov).

Lih s tem druženjem "na cesti" se otroci priučijo komuniciranja s soljudmi, pa si izoblikujejo osebnost, to je ful težko ustvarit v enih "umetnih" okoljih, kot so krožki, kjer so otroci pod "komando" nekoga odraslega. Saj ne pravim, grejo stvari pač tudi narobe, pa se otroci marsikdaj tudi izsiljujejo in zasmehujejo, samo je pa hkrati tudi to ena prilika, da otrok prepozna vlogo staršev kot enih zavetnikov, ki mu pristopijo na pomoč, ko je res hudo (če gre pač za tisti pravi bullying ), pa po drugi strani so tudi starši tisti, ki pač otroka okrcajo, oz. odpravijo moteče vedenje.

[Frčica]

Se ful strinjam z BK in Kalypso, meni je kar hudo ko vidim da se otroci v naselju nič zunaj ne igrajo. Meni so ble super ulične igre, sploh skrivanje v poletnih nočeh mi je ostalo ful v spominu, tam okol 15 nas je blo naša tamala kdaj tudi nazaj domov pride ker bi bi bili vsi raje notri, igrali igrice kot se šli s kolesom vozit
Po drugi strani, ko smo otroci postali starejši, pa tud podjebevanje, ki je šlo čez mejo(pri meni lasje in zafrkavanje ker "r" ne morem pravilno rečt, in to do te mere da sem avtomatično preden sem kaj rekla poiskala besedo ki te črke ne bo imela. On the other hand pa je to verjetno blo dobr za besedni zaklad )anyway, v neki fazi sem si rekla da ni vredno, se nehala družit z njimi in nikoli več nisem imela družbe ljudi, mislim neke skupine, s katerimi bi se družila in tega nikoli nisem pogrešala.

[Kami]

Verjetno že nekajkrat predebatirana tema, ampak mene je spet tako pogrelo, da bi kar vpila!

http://cekin.si/clan...ir-v-loncu.html

http://cekin.si/clan...ane-bralke.html

http://cekin.si/forum/?topic_id=57562

Zakaj ne bi država kar vsakemu takemu dala par 1000 eur na mesec, da bodo vsi dostojno živeli, še naprej bili brez služb, imeli po 10 otrok in še prijateljem hodili za poroke!

[Braunkopf]

Sori, ampak meni je pa tvoj komentar naravnost bolan, se celo sprašujem, če si prebrala nalimane članke, ker z izjemo zadnjega nimajo skoraj nič veze s tvojim komentarjem?


Pa tudi nekateri odgovori so na nivoju brezobzirnežev.


Pokojnine že tako niso visoke, če pa si vmes par let nezaposlen, so še toliko nižje. In nekomu, ki ima polno rit vsega, je strašno lahko govorit, kako naj se preživi z 200€ na mesec.


Razen tega sploh ne mislim komentirat.

[Freya_]

Sori, ampak meni je pa tvoj komentar naravnost bolan.

Razen tega sploh ne mislim komentirat.

[Kalypso]

Jaz se strinjam s puncami, ki so se ob Kamijinem komentarju zgrozile, vendar hkrati razumem tudi njo. Če odmislim te tri zgodbe in pogledam na splošno... Meni se zdi, da je naša država včasih še preveč socialna. Koliko ljudi danes živi od socialne pomoči in če imajo otroke še od otroških dodatkov, ker jim to znaša vsaj toliko, če ne še več kot bi dobili, če bi si poiskali službo? Rekla bi da ogromno. Pa dobro, če te pustim ob strani... razumem, da se lahko hitro zgodi, da človek ostane brez službe, da naenkrat ni več dotoka denarja, krediti, položnice in življenjski stroški pa ostanejo. Še večji problem je, če se v vse to vmeša še bolezen. Ja, na dno lahko hitro padeš, težje se je pobrati. Tukaj pa je odvisno od posameznika ali bo le sedel, jokal in se pritoževal čez državo ali bo tudi kaj naredil, da bo izboljšal svoj status. Je pa res da bo kakšna bolna babica malce težje zaslužila kak dodatni € kot pa npr. popolnoma zdrava mama srednjih let.

[Kinky]

Kami, jaz tudi ne vem, kaj za vraga te je tako zelo razhudilo in kaj je sploh point tvojega pisanja.


Pa vedno se presoja stvari samo iz svojega zornega kota, a je tako težko samo malo pogledati okoli sebe, in videti ljudi, ki živijo v bedi?

In tisti človek, ki je šel za poroka je pač naletel na bombo, in se strinjam z enim komentatorjem, da če nimaš redne službe, državo dobesedno boli kita zate. Malo več bi se sicer moral pozanimati, in je bila to delno njegova krivda, ker se je spustil v to za znanca.

In pa še to . . . veliko ljudi res izkorišča socialno, še zdaleč pa ne gre vseh metati v isti koš.

[levck]

Pa vedno se presoja stvari samo iz svojega zornega kota, a je tako težko samo malo pogledati okoli sebe, in videti ljudi, ki živijo v bedi?

Podpis!
Eni znajo bit tako omejeni, da mi je slabo. Samo svoje trajbajo.

[Kami]

Očitno sem preveč v afektu napisala komentar in nisem dopolnila kaj me je pravzaprav zmotilo - predvsem to (kar je tudi Kalypso že malo omenila), da vsi krivijo druge za svojo nesrečo in situacijo, naredijo (oz. so naredili) je pa zelo malo! Samo čakajo, da jim država oz. nekdo pomaga, potem se pa še na vse pretege pritožujejo da je premalo.

Se tudi jaz zavedam, da je zelo težko v današnjih časih in roko na srce, še težje bo. Zelo se mi smilijo ljudje, ki jih delodajalci okrog prinesejo (ne plačujejo davkov in prispevkov, odpustijo na tak ali drugačen način in taki ljudje ostanejo brez vsega. Prav tako so zelo bogi tisti, ki resnično zbolijo.
In tudi slučajno nimam polne riti, da imam tako mnenje. Sama skrbim zase od 22 leta, zadolžena do vratu, krpamo mesece kakor vemo in znamo. Ampak tudi če izgubim službo verjamem, da bi jo slej ko prej dobila. Verjetno ne tako, kot bi jo želela, pričakovala, ampak nekaj bi našla.

Moje mnenje pa je, da je zelo veliko (preveč) ljudi, ki se naslanjajo na pomoč ostalih, jokajo v medijih - kar je poslal že kar trend; pozabljajo pa da je velika večina (spet izjeme obstajajo in tega se zavedam) pristala v takem položaju zaradi svoje neumnosti, lahkovernosti in podobnih zadev. In ali je res država dolžna pomagati vsakomur, ki si preveč na lahko jemlje življenje; ko pa "zagusti" morajo pa vsi skočit na pomoč in pomagati. In pomaga se pa iz "našega" denarja, tistega ki ga vsem vzamejo od plač in plačujemo s takimi in drugačnimi davki.
Tukaj mislim predvsem na ljudi, ki živijo na veliki nogi, najamejo kredite, leasinge in ko jim pridejo rubit, je pa v časopisih še ena družinska tragedija. Ali dva nezaposlena par let, živita v eni potrdiji a imata okoli sebe otroke stare cca 5, 3, 1 in še enega na poti. Ali gospoda ki je pri Orionih in podobnih podjetjih najemala kredite ne da bi sploh "vedeli", da so zastavili hiše.

Naprej gospa Marija, ki prejme samo 150 € na mesec. Moje mnenje je, da je gospa skoraj celo življenje živela v zelo socialistični državi (o kateri lahko mi zdaj samo sanjamo) in če bi imela takrat zaposlitev (kakršnokoli), sem skoraj sigurna, da bi dobila tudi pokojnino. Ne rečem veliko, ampak zadostno, da bi imela vsaj približno dostojno življenje.

Gospa, ki se vozi okoli z neregistriranim avtom, si "sposoja" WC papir in skrbi še za dva (nahrani 3 lačna usta). Samo upam, da sta to dva otroka, ki prejemata vsak svoje otroške doklade oz. štipendije, ker če je še kateri odrasel, je tudi sposoben sam zase poskrbeti.
In težko verjamem, da se nikakor ne dobi NIKAKRŠNEGA dela, glede na to, da kolegica iz prehrambene industrije SPET išče sezonske delavce iz tujine, ker pri nas nihče noče obirat kumaric. In mojo mami (ki je upokojenka) so vabili, če pride obirat jabolka (oglas na društvu upokojencev), ker jih nihče drug noče.

In seveda je tudi pri gospodu, ki je šel zelo "dobremu" kolegi za poroka kriva država, ker ga je pustila brez vsega. Ni kriv prijatelj, ki ga spravil v ta položaj, tudi sam ni kriv, ker je spregledal priporočena pisma z opozorili; predvsem je krivo podjetje, ki ni dobilo svojega denarja in sodniki, ki ne razumejo njegove finančne stiske.

Žal ne verjamem vsaki "žalostni" zgodbi ki se pojavi v medijih in žalostno, da za tiste, ki bi pa res zaslužili pomoč, jo pa zmanjka oz. jo dobijo manj, ker se razdeli med vse "take in onake" primere, ki si jo menda tudi zaslužijo.

In če je to bolan komentar oz. mišljenje sem pač zelo bolana oseba, kaj naj.
Vsi pač ne moremo biti vedno zdravi

[ora]

Sem razumela že tvoj prvi komentar in se strinjam. Ravno danes sem razmišljala o republiški štipendiji. Mami me je vprašala namreč, pod kakšnimi pogoji dodeljujejo, da vsem zmanjka samo kak cent do nje? Kolegica ima 2 sestri, fotra, ki ima s.p. in mamo, ki je brezposelna. Vse 3 punce dobivajo 220 republiške štipendije, mati dobiva denar od socalne, foter zasluži verjetno okrog 1500 na mesec. Se pravi, da ima vsak član okrog 400 na mesec. Tisti, ki se ne znajdejo, recimo delavke v Muri, pa so preživljali sebe in družino s 500 evri, pa še to niso dobili vsak mesec . Podobno mnenje imam o nekaj let nazaj aktualnih izbrisanih.

[Jinadaze]

Sem razumela že tvoj prvi komentar in se strinjam.

[Sarah]

Jaz se tudi, recimo da deloma, strinjam s Kami.

Dejstvo je, da vsi tarnajo da ni služb ni služb, hkrati pa slišimo da ostaja ogromno "ta neprijetnih" ali "umazanih" ali kakor hočete del. In ja, za preživet je očitno potrebno kdaj poprijet tudi za ta dela, vsi bi radi v pisarni delali to pa ne gre.