Posted 28 October 2007 - 11:26 AM
Zgodba nekega življenja
Misli so ji ves čas uhajale k njemu, a si ni želela priznati, da ga ima še vedno rada. Iskala je napake na njem, a jih je težko našla. Tiste, ki jih je našla, pa je niso motile. Sama sebe je prepričevala, da ga ne ljubi več, da ji je vseeno zanj,... Počasi ji je bilo dovolj, da se vrti v začaranem krogu. Želela si je živeti! Živeti z nasmehom na ustnicah in z veseljem v srcu. In mislila je, da bo to lahko dosegla le tako, da njega pusti v preteklosti. Čeprav je globoko v sebi vedela, da bo on za vedno ostal v njenem srcu. Preveč sta doživela skupaj, preveč sta si dala, preveč čustev je bilo, ki bi jih lahko pozabila. Skupnih mesecev se ni dalo izbrisati, ostali so spomini, obljube, še vedno so se čutili dotiki in njegov poljub bo za vedno ostal na njenih ustnicah. Ni si hotela priznati, da je on eden izmed tistih ljudi, ki so za vedno zapisani v srcu in jih ne moreš pozabiti, če si to še tako želiš. Toliko stvari jo je spomnilo nanj. In, če se ji je zdelo, da ga počasi pozablja, je on storil nekaj, da se je zopet vrnil v njene misli. To jo je jezilo… Ni vedela, kaj naj naredi, da bi se premaknila iz mrtve točke. Z mislimi se je sprehodila skozi zadnje mesece svojega življenja – in morala si je priznati, da je veliko vlogo igral ravno on. Vedela je, da brez njega ne bi zmogla toliko poguma in moči, kot ga je od nje zahtevalo življenje. V njegovem objemu je črpala tisto, kar je potrebovala, lahko je jokala, lahko je kričala, … on jo je razumel. Kljub vsemu pa nista zmogla naslednjega koraka. Na trenutke je čutila, da si on želi istega kot ona. Prav tako so ji to govorili tudi vsi okoli nje. Le ona ni upala verjeti, da je to res. Ni bila vajena, da se ji izpolnijo želje, ni bila vajena sreče, ni bila vajena tega,… Rada ga je imela tiho v sebi in zanj bi dala vse na tem svetu. Iz razmišljanja jo predrami zvok o prejeti e-pošti. Od njega. Kot, da bi jo stresla elektrika, se je zdrznila in s tresočo roko odprla prispelo sporočilo. Še vedno vsa tresoča je prebrala besede in jih povezovala v stavke. Dobila je najlepše sporočilo. Besede so jo objele, kot tolikokrat njegove roke in zopet je začutila njegove ustnice na svojih. Zamižala in je pred oči so ji stopili vsi lepi trenutki, ki sta jih preživela skupaj. Bila je srečna… za nekaj kratkih trenutkov. Nato se je vrnila mešanica čustev – od ljubezni do jeze. In večno vprašanje: Kaj želi? Morala si je priznati, da niti ni vedela, kaj želi ona. Bila je zmedena. Čeprav se ji je na trenutke zazdelo, da dobro ve, kaj in koga si želi… a vendar so bili trenutki zmede pogostejši. Tisočkrat si je rekla, da se bo prepustila toku, a občutek je imela, da jo le – ta vodi v vedno bolj razburkane vode, ki jo vlečejo vase in ji ne pustijo dihati. Občutek je imela, da ji življenje polzi med prsti in iz dneva v dan bolj je izgubljala kontrolo na njim. Zdelo se ji je, da njeno življenje krojijo drugi. Najraje bi zakričala, da naj jo pustijo, da živi. Ker ona hoče živeti. Kljub vsemu čuti v sebi voljo do življenja. In misli se ji zopet vrnejo k njemu. Kolikokrat jo je opogumljal in ji vlival optimizma, ko se ji je porušil svet in, ko je življenje postalo pretežko. Spominja se njunega prvega pogovora. Sedela sta za mizo in tresla se je. Čutila je, da mora nekomu povedati. Njemu – takrat še popolnemu neznancu, je povedala zgodbo svojega otroštva. Dogodki, ki so jo težili so prišli na dan tiste januarske noči. In med njima ustvarili poseben svet. Sledili so pogovori, izleti, plesi,… In svet med njima se je spreminjal. Rasel. Postajal je poseben svet. Zdelo se je, da ga nič in nihče ne more zrušiti. A ona se je spreminjala. Življenje jo je oblikovalo. In nekaj jo je zmotilo. Še sama ni vedela kaj. A on ni bil več tisto, kar si je želela. Ampak zopet je prišel trenutek, ko se je vrnil v njun svet. Ravno takrat, ko ga je potrebovala. In zopet je bil tam. A ne za dolgo. Vedno bolj se ji je dozdevalo, da išče nekaj drugega. Njuna svetova sta se ji zdela oddaljena in razdalja med njima se je večala z vsakim dnem bolj. In sedaj sta bila tu. Gledala sta se, a nista vedela kaj bi. Razdalja med njima je bila velika in le ogromna ljubezen bi jo lahko premagala. A ni vedela, če si to sploh še želi. Jezna je bila, ker je kar odšel. Brez pozdrava. Brez preproste besede. Nič. Po naključju je ugotovila. Začudena je bila sama nad seboj, ker je to ni bolelo. Ni občutila žalosti ali potrtosti. Ničesar ni čutila. Le nekaj malega jeze. Čisto iskreno – čutila je celo olajšanje. Olajšanje, ker je ne bo ves čas strah kdaj jo bo spet zabolelo, ko ga bo videla. Njena čustva so bila mešanica sreče, bolečine, žalosti, boja in veselja. Vedela je, da s tem ne bo mogla več dolgo živeti. Hotela je vse ali nič. Te srednje poti je imela dovolj. Hkrati pa je vedela, da za naslednji korak nima niti moči niti volje. Bila je zbegana. Strah jo je bilo tveganja, ker ni želela več jokati pa tudi ni vedela, če je to še to kar si želi. Mogoče si tega želijo drugi, ki v njiju vidijo idealen par. Ali pa si tega nihče več ne želi.
Vedno sem čutila, da je trenutek, ko se zjutraj zbudiš, lepši od vseh 24 ur. Misliš si, da se lahko zgodi karkoli. In dejstvo, da se to skorajda nikoli ne zgodi, sploh ni pomembno. Možnost vedno obstaja.