Ja, se strinjam. Se tako izpostaviti na tv ni kar tako in je treba veliko ponosa požret. Tudi zato, ker večina ljudi raje skriva svojo revščino. Pomoje se en pošten človek ne bo šel kar tako kazat na tv in mora biti res hudo in zadnja rešitev, da gre na tv.Tudi jaz sem pogosto sumičava do teh na TV, ampak se zavedam da je izmed toliko in toliko primerov nekdo sigurno že toliko obupan, da mu je izpostavljanje v javnosti zadnja rešilna biljka.Predstavljaj si, koliko ponosa morajo ti ljudje požret.
V naših koncih je tudi ena družina s tremi otroki in so za njih zbirali denar pri Mariu. Jih poznamo, ker je žena doma iz našega kraja, moža tudi pozna moj oče. S tistim denarjem so potem baje kupili novega Golfa. Vsaj govorice so bile take. Pač imeli so nov avto, kmalu po tem, ko se je ta denar zbiral.Se strinjam s tem, ko pravite, da veliko ljudi izkorišča sistem ....
Drugače pa jaz darujem včasih, če le lahko. Ko je še bil Mario in so vsako nedeljo zbirali denar za družine, sem vedno darovala,
sicer res en drobiž, ampak nekaj je pa le bilo.Rada dam, če le lahko ...
Oprah je enkrat v svoji oddaji rekla: Poverty is just 2 paychecks away. In se s tem strinjam, kaj če oba starša čez noč ostaneta brez službe
(to se je dogajalo recimo na Primorskem, ko je šel MIP v stečaj; poznam primere, ko so tam bili zaposleni oče, mama in še dedek).
Takih zgodb je ogromno, in jaz vedno poskusim biti sočutna, in se trudim ne obsojati na prvo žogo, kajti kaj veš kakšne zgodbe so
v ozadju ...
Se pa spomnim ko sem se pred leti decembra sprehajala po Ljubljani, bilo je prelepo, praznično vzdušje ... in sem pred Namo videla
enega starega možakarja, kako je prosjačil. Ko sem mu dala en evro, je začel od ganjenosti jokati. Prav solze so mu tekle po licu, tega
prizora si ne morem in ne morem izbiti iz glave. Kako mi je s pogledom pokazal, kako zelo mi je hvaležen, in ni mogel skriti veselja,
in je začel jokati ...
Seveda pa ni vse za metat v isti koš. S temi, ki prosjačijo na ulicah pa imam jaz bolj slabe izkušnje in zato ne dam nikomur več nič. Ponavadi itak zagonijo za alkohol. Čeprav take, ki rabijo za pijačo ali droge ponavadi že takoj vidiš. Ponavadi ti, ki hodijo okoli, prosijo za denar, ker so kao lačni. Bi jim šla kupit za jest, denarja pa ne dam, ampak je ponavadi tako, da hočejo denar, tako da se potem ve, koliko je ura. Enkrat sem šla zvečer čez tržnico v LJ in je nasproti prišel nek možakar srednjih let in me prosil, če imam kaj drobiža. Sem ga vprašala, zakaj ga rabi. Je rekel, da je lačen. Sem ga povabila, naj gre z mano do trgovine in mu kupim sendvič ali nekaj. In je že začel nekaj mutit, da ne, da bi raje denar, jaz pa sem mu še naprej težila, da zakaj ga bo porabil.
Potem je rekel, da bi si rad kupil čokoladno mleko. 
Sem vztrajala, naj gre z mano do trgovine in mu kupim. Potem pa je priznal, da so s kolegi žejni in bi radi kupili vino. Sem mu povedala, da za alkohol pa mu žal ne bom dala denarja in sem se poslovila.Enkrat pa je na podhodu na železniški v LJ do mene pristopil en mladenič, ki je zgledal urejen, čist in me je prosil, če imam kak evro, da mu je zmanjkalo denarja za karto za vlak do Celja. Da si je prej v trafiki kupil nekaj za jest in za pit, zdaj pa mu manjka nekaj evrov za karto in da mora nujno it v Celje, ker ima očeta tam v bolnici, ki ima meningitis in zdaj ga je še kap zadela. Sem mu dala en evro ali dva. No, jaz sem šla tudi z vlakom do Celja in je bil to edini vlak v naslednjih nekaj urah. Ko sem šla v Celju dol sem prav gledala, če ga bom kje videla, ampak ga ni bilo. Ne vem, kako sem mu lahko nasedla. Pa šele takrat mi je kapnilo, da bi se lahko s sprevodnikom probal zmenit in mu razložit situacijo, če bi že bilo res. Se da, da ne plačaš, če nimaš denarja, sprevodnik ti izpolni nek listek, vpiše tvoje podatke, št. osebnega dokumenta in vse in potem sicer z dodatkom plačaš na katerikoli postaji v Sloveniji. Bi mu lahko to takrat povedala, če bi se spomnila. Me zanima, kako bi odreagiral.
