Perhaps an overlooked part of the discussion is the financial role that the Catholic Church could play in the restoration. Nobody outside the Vatican truly knows how much money the church has, but in 2012 The Economist calculated that the Vatican's operating budget in the US alone came to $170billion. It stands to reason, then, that the global figure would be much larger again.
Pope Francis has confirmed that he is praying for all those affected by the Notre Dame fire. That is to say, he is putting his hands together, rather than in his pocket.
That burn. Mogoce bi lahko drugic molil, da cerkev ne bi zagorela.
It would be incredibly cheap to suggest that it is in some way wrong to give money for the restoration. There is a value that transcends simple economics in restoring testaments to civilisation. Better that Notre Dame remains a symbol of European history than €300 million rests in a billionaire's bank account.
But the immediacy and magnitude of their response tells us something very important about the society we live in.
If two men in a world of more than 7 billion people can provide €300million to restore Notre Dame, within six hours, then there is enough money in the world to feed every mouth, shelter every family and educate every child. The failure to do so is a matter of will, and a matter of system.
The failure to do so comes from our failure to recognise the mundane emergencies that claims lives all around us every single day. Works of art and architectural history and beauty rely on the ingenuity of people, and it is people who must be protected above all else.
Brick and mortar and stained-glass might burn, but they do not bleed, and they do not starve, and they do not suffer. Humans suffer. Everywhere in the world, from Paris to Persepolis, people are suffering. But their suffering is every day. It does not light up a front page, and it does not inspire immediate donations from the world's wealthiest men.
France currently counts 140,000 homeless people — 30,000 of which are children. A 2018 report by the Secours Catholique revealed that in total there are around 8.8 million people living below the poverty line in France in 2017. This means they are living on an income of less than €1,026 a month, and many of them live on considerably less. One in every eight French people live in poverty. Despite all of this, France remains the sixth richest country in the world, according to the International Monetary Fund.
Odlicen clanek.
Na FB sem naletela na ta zapis:
Notre dame… Notre dame… Neprecenljiva kulturna dediščina? Nedvomno. Nesorazmerje med čustvi ob teh novicah pri ljudeh? Nedvomno. Nikakor s tem ne želim relativizirati tega, kar se je zgodilo. Ker mi je umetnostna zgodovina blizu, kulture jaz ne delim na "vašo" in "našo". Želim samo premisliti, kakšna je v resnici naša družba.
Kaj pa na drugi strani? Dva dneva mineta in ljudje zberejo skoraj milijardo evrov. Kje so bili ti evri, ko je na tisoče ljudi v Siriji ostalo brez svojih domov, družinskih članov, otrok, šol, vrtcev, trgovin - vsega? Brez doma se ne da živeti. Brez cerkve – pač. Moli se za žrtve vojn po svetu, denar se meče v cerkev? Zakaj se ne zbira denar za končanje vojn in izgradnjo domov ljudem, ki jim molitve ne pomagajo?
Kje so bile te solze, ko so gorele palače v Nimrudu iz 13. stoletja pr. n. št.? Pa Ninivah. Kdo je govoril o propadu starodavne kulturne dediščine, ko se je rušila Palmira iz 2. tisočletja pr. n. št.? Ko je do konca vojne na Kosovu zgorelo 150 cerkva? Kdo je spodbujal te vojne? Kdo v Evropi je član NATA?
Koliko sočutja je bilo ob dejstvu, ko je isti dan gorela tretja največja mošeja Al-Aqsa v Jeruzalemu?
Kje so bile te solze, ko so umirali palestinski otroci in še umirajo pod agresorsko izraelsko okupacijo? Solz ni bilo, ker ti ljudje niso »njihove« vere. »Njihove« rase. To se lažje prenese. Do njih čutiš manj povezanosti, če se imaš za nekoga, ki jim je tuj.
Kje je solidarnost, ko se dogaja genocid nad muslimansko manjšino v Mjanmaru? Cel svet je tiho. Voditelji imajo zaprte oči. Kje se konča dobrota ljudi, kje se konča njihovo sočutje? Na meji katere države? Kje je bila ta solidarnost, ko so se valile trume lačnih beguncev po Evropi?
Kje so bili zgroženi komentarji, ko je prejšnji mesec eksplozija v Jemnu v Saani ubila 11 civilistov, med njimi tudi šoloobvezne otroke in pustila 39 ranjenih?
Kje je bila zagnanost, ko so prišle na dan nove zgodbe pedofilije RKC? Kdo se je zgražal ob dejstvu, ko je nemški kardinal Reinhard Marx priznal, da je Cerkev uničila dokumente o duhovnikih, ki so spolno zlorabili otroke, ali da teh dokumentov sploh ni pripravila?
Kdo se je nenazadnje vprašal, kaj se je zgodilo z gasilcem, ki se je poškodoval med gašenjem cerkve? Tvegal svoje življenje, da se bodo lahko nadalje naslajali nad bogastvom in materializmom, ki jim ga je omogočil davni srednji vek? Se sploh kdo ob vstopu v takšno zgradbo vpraša, koliko prelite krvi in suženjskega dela je omogočilo izgradnjo tega, kar sedaj gleda? Kdo je bil izkoriščan za ves ta denar?
Nihče se ne oglaša – ko so gorele »čarovnice«, kakor tudi sedaj, ko gorijo ljudje skupaj z zgradbami v vojnah Libije, Sirije, Jemna.
Zbiranje denarja se tudi konča, ko je treba kaj narediti proti izumiranju živalskih in rastlinskih vrst. To so drugorazredne teme.
Pravzaprav – če bog obstaja, kako to, da je dopustil, da se vžge njegovo svetišče? Zakaj tega ni preprečil, če je vsemogočen?
Verniki – kaj pa, če je to nov preizkus za vas? Morda vas bog testira, če ste še vedno materialisti, ali ste morda zamenjali svoje vrednote, ki bodo bližje Jezusovim naukom? Kaj pa, če vam bog sporoča, dovolj je, pokvarjeni ste – ne dovolim, da me takšni ljudje častite? Je morda to kazen za vse vaše grehe?
In veste, dokler bodo solze večje in bolj iskrene zaradi požara v cerkvi od solz, ko pridejo na dan novice, kaj se dogaja za temi zidovi, do takrat bo nekdo preizkušal, ali smo se kot ljudje kaj naučili. Dokler bo svet imel dvojna merila (nekje ignoranca nasilja, ker gre za polnjenje svojih neoliberalnih žepov in celo prodaja orožja za nasilje nad drugimi, drugje pa obsojanje nasilja in igranje na karto poštenosti za lastno korist), bo slabo.
V misel se mi priklice tudi ta ilustracija:
