Marquez je moj najljubši pisatelj, tako daaaaaa.. nekaj je v tem magičnem realizmu in njegovem pisanju.

Prebrala sem vse, kar je bilo prevedeno v slovenščino in srbščino, 100 let samote pa še nisem prebrala, ne morem in ne morem. Sem se je lotila enkrat konec oš ali v začetku gimnazije, ko sem bila bolna
(plus preveč piščanec za tovrstno literaturo*) in sem imela koncentracijo na nuli in obupala; in to isto vajo sem ponovila, ko sem bila kasneje spet bolna (ful pametno

) in mi itak ni stekla, ker moraš vseeno biti vsaj malo skoncentriran, potem pa se mi je nekako zamerila in se je kar ne morem lotiti. Nekoč. Ko bom starejša.
* To sem najbolj opazila pri Ljubezni v času kolere, ki sem jo ravno tako prebrala kot mladič, in sem jo takrat dojela kot neko ljubezensko zgodbo, 3 leta kasneje pa sem jo prav podrobno brala in analizirala, in ugotovila, da je vse prej kot to, toliko enih spretno vpletenih podatkov, ki orišejo prostor in čas in dogajanje, je notri, sem si prav izpisovala vse to (in popisala cel A4) in potem googlala te podatke ali brala Kroniko človeštva, fascinantno, dobiš eno povsem novo, izjemno široko sliko.