Na živce mi gre, ko se nekdo vsiljuje na obisk.
Ko nekomu daš očitno vedet, da ti ni, da bi ga povabil k sebi domov, ta osebek pa potem še kar razpreda o tem, da bi se enkrat oglasil in da moram nujno povedat, kdaj.. če se to dogaja vedno, ko to osebo srečaš, je pa višek!
Enako velja za tiste ljudi, ki nikakor ne razumejo namiga, da mi pač ni za hodit z njimi na kavo.
In potem v enem tednu dobim 10 klicev, 5 smsov in 3 mejle z istim sporočilom: "kdaj maš kaj časa za kakšno kavico?" [nič nimam proti kavi, ampak nikakršen užitek ni bit na kavi z nekom, ki - *glej spodaj*]
Na živce mi grejo tudi tisti, ki ne dojamejo, da mi ni do poslušanja o njihovih spolnih dogodivščinah in o vsesplošnem dobivanju s stotimi tipi. Ja, ok, imaš pač pestro spolno življenje, so what? Pursti me pri miru.
Prav tako ne maram, ko se nekdo, ki ima čisto drugačen način življenja kot jaz, začne vtikati v to, kako jaz živim. Če mi pač ne paše hodit ven na koncerte/žure, mi pač ne paše. Get over it. Verjetno se to ne bo tako kmalu spremenilo, zato mi ne težit glede tega ob vsakem srečanju. Uh!