19531 replies to this topic

[Princeska]

Včasih me vse skupaj tko žalosti... ma večkrat. Samo pozabim. Potlačim. Spet druge dni pride vse ven. Včasih tok ne prenesem lastne mtke. Čudna je. Enkrat se vsa slini, ma obdobja k hoče, da smo perfect familly, drugič je taka tečnoba, da dol padeš.

O fak kok jokam k tole pišem.

Obsedena je s perfect worldom. Sploh da bom jst popolna. Da bom oh in sploh... kao da ona ni mela takega življenja in je njeni niso podpirali. Ni mogla študirat, kar bi hotla in blablabla.Še bi lahk poslušala. V bistvu mi je že od malega vtepala v glavo, da ona je pa najboljša mama, da se ne da met boljše, da hoče vse naj naj zame. In sm tud živela v takem prepričanju. Tud če so ble grozne stvari, sm potrpela, češ to dela res zame, za neki je že dobr.

Že od malega je hotla, da sm najboljša. Sej v šoli sm bla zmeri ful pridna, pa kšna Cankarjeva sm pobrala, več pa ne. Moj brat je pa nadarjen, res ful ful, raztura na področjih id A do Ž in hodi na same tabore in izlete za nadarjene. V šolo nikol ni vlagal truda, pa mu gre vse kot po maslu, same 5ke tudi na gimnaziji, res brez komentarja. Pri 5 letih je znal enciklopedijo, zna res marsikaj. Npr. vsa gl. mesta sveta. In velikrat me mami podjebava, češ vpraš njo, če ona to ve, dej vpraš jo gl. mesto k ga itak ne ve... (pa res kr ena država...). Mislim ful ma take.

Da ne omenjam hrane in prehranjevanja. Ko sm bla mlajša, sm bla zmeri mal bl okrogla in mi je govorila kok sm debela, da bom počla pa take. V 5. me je silila v hujšanje in sem shujšala ful preveč... 20kg. V bistvu nisem več nič jedla in bla bulimična. Ves folk ji je to govoru v faco, da amm težave. ona pa nič. Drla se je anme, kao da ne znam normaln jest. Nikol ni nč prov... Najboljša frendica mi je pomagala iz te godlje, ona edina ve, kaj sem doživljala. Mami pa še zmeri pritiskala in težila, ma nikol ni blo dobr. Skoz! In dans spet. Včeraj sm dobila zjutri na krožniku 1 breskev in listek: Tale 1 breskev je tvoj zajtrk. LP mami. Mislim bolanoooooooooooooooo. Sama vem in pazim na hrano, sam tok časa sm rabla pogruntat filozofijo prehranjevanja, ker prej je zame hujšanje pomenilo stradanje... Njej pa to ni ok. Ker ona več dni ne je nič, ker noče bit debela, spet drug dan se nažre čokolade in ni šans, da ji kdo to očita. In ona ma popolno postavo za svoja leta... Ona ona ona...

Marsikaj je blo... in je še. Da ne omenjam, da sili svoja prepričanja. Npr.o poroki, tipih, otroku. Ni šans, da maš pred 28! Haaaalooo, a ni to moja stvar??? Kr dolg bodi doma, to je najboljš. In pol mi našteje 10000 stvari, zakaj je slabo, če grem na svoje pri 24. Prov prepričvat me hoče. In to mi je delala kot otroku, valda da sm vse verjela.
Pa da ona ne bi nikol mela spet otroka pri 22. Fak k da sm nezaželen otrok.

Al pa če kej zbolim, mi sploh ne verjame, dokler nimam 39 stopinj. Vse si zmišljujem. Pa anksioznost sm mela hudo, glih zarad vsega, kar se mi je dogajalo med puberteto in njenimi pritiski in ja, to ni nč tazga, ne it k psihologu, to je pa ja brezveze da bi šla, sej nisi zmešana. ASl pa pred gondolami k mam res stran, ona mene sili not in ne pokaže niti mal empatije, ko tam skor umrem. Itak si zmišljujem in kompliciram.

Očeta pa itak večinoma ni, ker je karierist. In še ko je, ga mama zahteva 100%. Ker je skoz ONA tista, ki ga rabi, ker ga ni doma, ker je ONA tista, ki se more pogovort z njim, ker je ONA tista, ki je boga, ker ga tok ni zdoma. Jst ga pa komi kej vidm... pa tud če govoriva, ga naštunta proti meni ali pa je sama tok tečna in depresivna, da je čist znerviran in zaskrbljen zaradi nje. In tud potrlo me je, ker sem marsikaj na žalost izvedela tekom otroštva... marsikaj, kar vem sam jst in zarad česa bi šla loh moja familija narazen. In to breme nosim sam jst...

[Eli]

Princeska Dobra si da lahko vse to prenašaš, meni se bi dobesedno zmešalo. In oprosti tvoja mami ni normalna, sploh glede na te zadeve s prehranjevanjem. Smiliš se mi, hkrati pa mi je ful všeč tvoja osebnost in pogled na dogajanje, da kljub vsemu ostaneš objektivna in nimaš "spranih možganov" od vsega crapa, kar bi jih kratkomalo lahko imela.

[Jinadaze]

Jaz sploh ne vem, kaj bi ti rekla, me je pa ful pretreslo, kar si napisala. Si nikoli ne bi mislila.

[levck]

Princeska, veliko mam je takšnih, ne mislit, da si osamljen primer. Mogoče ne grejo v take ekstreme ampak majo pa druge finte. Starši bi pač radi svoje sanje na svojih otrokih izživel, največji greh je pa to, da resno verjamejo v to, da delajo najbolše. Se pa podpišem pod Eli, čestitam ti, da kljub temu ostaneš to kar si.
Nekdo je nekoč zapisal da je porabil 25 let, da se je znebil DOBRE vzgoje.
En velik objemček zate.

[krneki]

Bom prebrala vaše izpovedi, in tudi sama napisala svojo, bolj obširno danes....

Zaenkrat pa lahko povem da grem k babi in da ne vem kako naj se držim nazaj, kako naj bom močna in kako naj ne jokam, ker sem včeraj zvedla tolko stvari naenkrat o njenem zdravju, ki sploh ni hotla da jih kdo zve...
Sploh nisem vedla da je bla v bolnici, da je imela operacijo, in da je zdaj brez ledvice...In to je blo 14 dni nazaj in zdej je doma in sploh ni nihče vedu.
In da je to šele začetek.
Ne smem se zlomit. NE smem.
Zraven pa že zdajle tu jokam....

[fifa]

Oh, punce Upam, da se čimprej rešite iz takšnih in drugačnih težav...čimboljše. Princeska, kot so že napisali. Pohvalno, da si kljub vsemu razvila tako lepo in toplo osebnost. Le drži se tega in tudi prijateljice in fanta, ki so ti opora.
Sally, bodi močna. Zate in za babi.

[Errol]

Včasih me vse skupaj tko žalosti

Čist štekam, kar si napisala. Kajpak, drugače ne moreš. Ma ti povem, človek s enavadi, da tastari govorijo tako in podobno kot tvoja mama. Ona pač ima svoj prav, ti se lahko z njo strinjaš, ali pa ne. Sčasoma, ko boš bolj izkušena, boš tega vajena in boš to mirneje prenašala, ker boš imela že več lastnih življenjskih izkušenj, s katerimi ji boš lahko parirala. Če se pa s tvojo materjo ne da pogovarjat, boš vedela, da se pač ne da in si boš mislila svoje. Obstaja vsaj minimalna šansa, da bo mamca tudi sama prišla do kakega spoznanja več in da se bosta čez leta drugače pogovarjali. Do takrat pa ti ne preostane drugega kot "ponotranjevati" (bi rekla Frčica) izkušnjo z njo. Skratka in po domače: treniraj skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Vem, vem, men je lahko govorit, ma sem tudi jest dobil svojo porcijo pa sem še živ.

[Kinky]

Gazdarica.


Babureta omejena, no, fak fak fak.

[Princeska]

Hvala vsem mi je bilo res lažje, ko sem to sem napisala. Fant je itak delal pa sem mu potem samo sms poslala, naj pride pome, da grem k njemu, mojim sm pa samo rekla: No jst grem k B.. Pridem jutr. Ajd.
In je mami naredla cel halooo. Da sm zadirčna, da se ne znam obnašat, da odgovarjam. Ma tok je neumna. Sama je ista.

Jst si samo želim, da nisem oz. tudi ne bom njenih vzorcev vedenja ponotranjila in da bom jst nekoč boljša mama. Od fanta mami je npr. čist drugačna, tud skrbna in zahtevna, a obenem ful razumevajoča in se ji da kej povedat in zaupat pa še pomaga ti.

Pol je pa tuki še babi, s aktero živimo skupi in ma tud čist svoje finte. No na njo sm že začela to delat, kot je napisal Errol; čez eno uho noter, čez drugo ven. Samo je bila to edina šansa. Ker njej kej dopovedat... vsakič je v moji sobi kej premaknjeno, kr puca mi sobo in psotelje, tudi če to IZRECNO prepovem, skoz neki tečnar, zameri če sama kuham kosilo, gleda na telefon, kdo me kliče, ko zvoni itd. Ma grozne finte. Včasih se mi res zdi čudno, da se mi ne utrga. Še fant ne more verjet. Srj babi mam rada, me je merkala celo otroštvo, sma zdej ko je stara, jo pa kr težko prenašam.

[krneki]

Princeska, žal mi je da je tako...Ne vem zakaj je tvoja mami taka, mogoče rabita en konkreten pogovor,a ? Tak, iskren...kdaj pa tudi to pomaga.

Dilema, še predobro vem, kako se tvoja prijatejica počuti... In diagnoza, ki si jo napisala, žal, ni optimistična, res ne

Jaz ne vem kaj naj naredim. Zadnjih 7 let so mi trije v familiji za rakom zboleli. Ata, kožni rak. Mama, rak na prsih, zdaj je brez dojke. In zdaj še druga mama....
Maja mi je zaupala, da ima neko bulico na ledvici. Okej, nič ni konkretno rekla, pač me je stisnilo, sem pomislila na raka...ampak sem si zatisnila oči.
Danes sem bila pa pri njej, brez ledvice je sedaj, shujšana izredno,čeprav je mogoče samo par kil, ampak se poznajo na obrazu...počuti se ok, pravi, kuha in to...samo gibanje imam omejeno...
Ampak če samo pomislim, da bom mogoče spet mogla gledat nekoga, kako mi pred očmi umira, in nič ne morem....
Poleg tega ima metastaze verjetno tudi v pljučih, naslednji pregled pa šele novembra. HALO?! Kako je to možno! Ne razumem...Zakaj šele takrat. Stadij je sicer I/II, kar ni slabo, ampak....
Pa še ogromno je sama, saj ma ata, ampak on naredi kar ga prosi, ji pomaga, potem pa gre in dela svoje reči...in ga ni doma, razen zvečer in za kosilo...In potem je ves čas sama...
Odnosi niso ravno lepi v naši družini z njimi, tudi jaz sem do sedaj hodila tja samo za večje praznike, rd-je...Z mojim očetom (njenim sinom) nima stika...z mano ga je vedno imela.
In sem se odločila,da bom veliko več z njo. Da bom večkrat prišla na obisk, da bom veeč pri njej. Vsak teden. do zdaj sem bila tam po 5× na leto, pa živi v ulici zraven naše...Ampak vseeno mi ogromno pomeni, varovala me je v otroštvu...potem so šli stiki bolj tako tako...
Znorela bom, tak sem žalostna. ne vem kaj naj rečem. Samo solze mi lijejo in njena podoba mi pleše pred očmi.

Fanta mam pa pun drek. On je tak kot vsi tipi. Ne moreš mu nič jamrat. Če si slabe volje je takoj cel halo. Če te kej boli, kmal začne govort da itak pretiravaš. Pride sem, mu povem kaj je blo, in vse kar je sposobn rečt je "Ja jebiga." In naslednja je že "Zakaj surlo vlečeš." Pizda ej, da bi mu gobec zbila ko mi to prbije.
Kaj bo on če kdaj zbolim? On je kao pa ceu nakuliran, njega BK če zboli, BK če umre (če mu verjamete), ampak da ne rečem, ko njega grlo boli gre pa takoj k zdravniku in cea štala in krneki. To me to pogreje. Da ne rečem da je ta škrtuh da konc! Zrihtam morje za 156€ za 3 nočitve, on me vpraša če je to skupi za dva. Ja valda, a si na glavo padu. 3 nočitve pa polpenzion v dobrem hotelu bo 156€. In to kao po njegovem 75€ na osebo...a si na glavo padu.
Da ne rečem da mu je vse prdrago. Ta luč, una luč, vse odveč, vse brezveze kupit, kako naj jaz živim s takim človekom? Da ne rečem da ima plačo kar fajno! In celo zase! In skoz poslušam da jaz sem pa razvajena. Sori, z dnarjem znam delat, prišparanega mam veliko, pač pa mi starši kupjo dražja darila za RD, kdaj plačajo morje in to...ja in???? A moraš bit ljubosumen? Fak ane...Kok me to moti. Pa zemljo za bajto bi najraj zastonj kupu, včas je reku 80k€, zdej je pa že 60k€ preveč! Ja kaj misliš da ti jo bodo zastonj dali????

Znorela bom. To vse dobi po morju servirano, na morju se bom pa obnašala lepo, občutke glede babi pa držala zase, iz principa, ker do zdaj kar sva bla na dopustu je bla vedno ena štala in zdej bom iz principa happy face, da dobi kajlo nazaj in da si ne bo drznil rečt da je blo morje z mano muka in stran vržen keš.
Nikjer pa ne piše da to ni njegov zadnji dopust z mano.

[Errol]

Nikjer pa ne piše da to ni njegov zadnji dopust z mano.

Do sem je vse v redu. Premisli še tale zadnji stavek.

[krneki]

zakaj? Saj je resnica.

[Errol]

Saj ravno zato.

[_Planet_]

quote Supergirl (ne moram obicajnega quota narediti): jah, imam samo dve nogi in sto čevljev.

torej si dvonoga stocevljarka

Fak, jutri grem po dveh tednih v službo in pomoje bom doživela živčni zlom

O _M_ welcome back! Predvidevam, da si uzivala.




Dilema :\



Princeska na jok mi je slo ob branju tvojega posta sploh, ker sem sama zadnje dni tudi v nekem cudnem razpolozenju. Vse, kar ti lahko recem: odseli se takoj, ko bos imela pogoje za to (pa ne samo v sosednjo ulico, vsaj v sosednjo vas). Moja druzina je sicer precej obicajna in precej normalna pa mi je vseeno mami enkrat rekla, da hvala bogu, da sem sla od hise, ker sicer bi se kar naprej podrejala njenim zeljam. Takrat je nisem cisto razumela, sedaj pa cedalje bolj. Sicer prijazno, ampak vseeno vedno vsiljuje svoj prav. Ker zivim 60 km proc me taksno obnasanje parkrat na mesec, ko se vidimo, ne moti, ga pa zaznavam in bi se kregali, ce bi morala to prenasati vsak dan.
Foter je pa tudi patron svoje vrste, v zelji, da bi me stimuliral mi s svojim obnasanjem zbija samozavest, dela me nervozno ipd..
Verjamem, da nista zlobna in vem, da bi naredila marsikaj zame, ampak kot mnogo nas to izkazujeta na napacen nacin.
Kot je ze ena pred menoj napisala - se mi zdi ze velik korak naprej, ce prepoznas doloceno neprijetno obnasanje, ga poimenujes in, ce je moznost, se poskusas o zadevi pogovoriti. Ce je pa ni, pa kot je rekel Errol - poskusas delati v smeri ignoriranja, ceprav vem, da je to zelooo tezko, sploh pri lastnih starsih.
Vseeno pa se enkrat poudarjam, da po mojem mnenju, razdalja dela cudeze. Tudi v zivalskem svetu morajo mladici, ko so zreli za to, proc od starsev, na svoje; ce bi se pri ljudeh drzali tega pravila, bi bilo marsikaj lazje. Vem, da se je tezko osamosvojiti, sploh v danasnjih casih, ampak je osvobajajoce.


Sally meni dolgo casa ni nihce od bliznjih umrl pred leti pa v kratkem casu najprej babica potem pa se dedek (ocijeva starsa). Sem imela zelo mesane obcutke, ker po eni strani smo ziveli dalec narazen, videli smo se samo med pocitnicami/dopusti, po drugi strani sta pa le bila moja babica in dedek in mi je se danes zal, da si nismo bili blizje. Veliko sem zamudila pa to prepozno ugotovila. Skoraj ne mine dan, da se ne bi spomnila nanju, se sanja se mi obcasno o enem ali drugem. Ampak se vseeno ne utapljam v zalosti, spominjam se lepih trenutkov, ki smo jih preziveli skupaj, lepih besed, ki smo si jih povedali, ta babica me je vedno pohvalila, da sem pridna, da dobro izgledam, nekaj, cesar prakticno ne slisim od nikogar drugega.

Kar se pa tvojega fanta tice - si morda kdaj poskusala spremeniti nacin, kako mu neko zadevo, ki te mori/zalosti predstavis? Z mojim pobom sva se veliko prerekala na to temo, kako sem vedno sitna, kako mu vse pokvarim, kako to, kako ono, ampak po letih obcasnih pogovorov/kreganj sva le prisla na zeleno vejo. Jaz sem nekoliko spremenila svoj nacin predstavljanja svojih custev, obcutenj, on pa nacin, kako name reagira. Recimo: vedno govorim zavzeto in precej na glas, on ima zato obcutek, da ga kar naprej v zvezi z necim napadam in hocem od njega resitve. Kar sicer sploh ni res. Samo potrebujem nekoga, ki me poslusa in me potolazi, ceprav se dejansko nic ne spremeni, ampak obcutek socustvovanja/razumevanja naredi svoje. Odkar sva prisla do tega, da njega vznemirja moje glasno in zavzeto govorenje in, da ga dojema kot napad, poskusam govoriti bolj umirjeno, poudarim, da nicesar nocem od njega, samo, da me poslusa in pove svoje mnenje. Deluje.
Njega sem pa tudi morala nauciti, da mi POVE takoj, ko ga kaj zmoti. Ne samo, da me nadere ali pa, da mi zadevo vrze v obraz enkrat cez pol leta (tudi midva sva imela probleme, da mi je je ocital, da mu kvarim dopust s svojo dolgo faco). Povej, bomo popravili, se zavedam, da sem tezka oseba in sama pri sebi vem, da lahko marsikaj izboljsam in sem ze marsikaj izboljsala, tako da je zame in za moje bliznje sedaj zivljenje lepse in lazje. Smo vsi bolj zadovoljni. Seveda to sedaj ne pomeni, da bom skocila takoj, ko bo nekdo rekel, da mu nekaj na meni ni vsec, ampak saj sami pri sebi vec ali manj prepoznavamo svoje sibke tocke in smo zadovoljni, ko/ce jih lahko obidemo. Vsaj jaz. Ceprav ne gre cez noc, to je pa res, potrebno je veliko truda, razmisljanja, pogovorov. Sploh, ker je najlazje odreagirati po ustaljeni poti - nekdo skoci vate in ti zalajas.

[Kalypso]

Sally, ob tvojih postih se res sprašujem kaj zaboga še ti delaš s tem fantom. Ne mislim nič slabega, ampak toliko kot imaš za povedat čez njega... ne vem no. Jaz bi se zamislila...

Drugače pa... bolezni so hudič. Poznam to. Bodite malo optimista... za vsakim dežjem posije sonce.

Spovedujem se, da mi gre ena sodelavka, s katero po novem delam, na organ. Samo jamra in jamra koliko ima za naredit. Ok, ima res precej dela, ampak tam 50% dela si še sama zraven naredi z jamranjem in smiljenjem sami sebi ter nepotrebnim prelaganjem in zlaganjem stvari v omaro in iz nje. Jaz ji zdaj pomagam in danes mi je dala delo, ki naj bi trajalo pol ure. Jaz sem imela narejeno v 15 minutah.

[krneki]

Kalypso, jaz sem zlo težka za prenašat...Moraš vedet da ti pišem samo slabe stavari. Ko se imava lepo/imam lepo, ne hitim pisat na forum. Sem pišem ko sem žalostna in jezna, in ko me kaj raz****di in nasploh potem ne najdem lepe besede.
No jaz sem še mlada, saj bo čas pokazal a bova skupi al ne, vseeno naju po morju čaka en konkreten pogovor. Ne vem drugač moj foter pa deda sta ista...Noben ne zna lepe besede rečt ko je mami/babi bolna, ko sta pa sama bolna, samo da ju grlo boli, pa najboljše da bi vsi dežurali zraven...In fact ne poznam osebka moškega spola, ki bi se znal odkrito o čustvih pogovarjat, ki bi kdaj zajokal, te res iskreno poslušal in ne samo rekel na koncu "c'est la vie." Bi rekla da so taki samo geji! prove me wrong....

Drugače pa Planet, kot da bi sebe brala. Jaz sem eksplozivna oseba, ne znam mirno povedat, sploh ko me kej znervira sem takoj na 360 obratov, kar napadajoče se začnem obnašat, rahlo dret, ratam zadirčna, pošljem vse v 3 PM in se zaprem vase... In vse potem kontriram.
V surlah sem pa tud ekspertka....V poreču nisem šla enrkat v vodo, na đerbi tud ne. Blo je zame premraz. tega fant ne pošteka pač. In noče več dajat 700€ za morje zato da se namaka sam, kar mi je drugač logično in mu ne zamerim. Ko kaj ni pomoje imam hitro dolgo faco in to ga ful moti. Dolgoročno se mi zdi da mogoče ne bo zdržal ob meni, jaz pa ne ob njem, ker ni dovolj odprt, ker ne zna tolažit, ker zna rečt samo "sej bo." Sovražim to, mam tud par takih kolegic, jaz jih lahko iskreno poslušam, dam konkreten nasvet VEDNO, one pa poslušajo z enim ušesom in iz sebe ne zanjo spravit enega stavka. Zdaj jim več nič ne govorim! Moja najboljša priajteljica je moja mami, naj se sliši še tko klišejsko...No pa to je spet nekaj kar ga ful moti, ta moja navezanost na mami. a jebiga. Deal with it. On je pa ful independant.

[Kalypso]

Sally, razumem. Pač tako se mi je zdelo, ker si edina (mogoče se motim) na forumu, ki neprestano benti čez svojega dragega. No v glavnem upam, da se vse ok razplete.

[_Planet_]

^^

Sem tudi jaz dobila taksen obcutek in se spomnila nase, kako sem vcasih kar neprej imela kaj za pripomniti cez svojega fanta (ne mislim na forumu, takrat me se ni bilo tu) in kako se je situacija zacela resevati sele, ko sem se zamislila nad sabo, se spustila z okopov, pripravila do tega tudi njega, se postavila kdaj pa kdaj v njegovo kozo, nehala misliti, da je moj prav edini prav (ceprav se mi je do takrat zdelo, da sem zelo prijazna in razumevajoca), skratka..marsikaj se da resiti, ce se hoce. Dopuscam pa seveda tudi moznost, da dva enostavno nista za skupaj, samo skoda se mi zdi, da bi sla narazen preden bi sploh poskusila resiti zvezo.

[Špela]

men je mami dons že stotič rekla, da imamo veliko povedati samo, ko nas kaj moti, s pohvalami pa škrtarimo, ker nas je sram. jaz bi rekla, da se strinjam z njo. jaz ratam cela živčna, če K. zamuja, pa tut če samo 5 minut. recimo danes, brezveze, me pač pokliče 10 čez 5 in ne ob 5h, ker pač takrat ni mogel. in se ob 10 čez 5 že vozi in preden sva se zmenla, kje me lahko počaka (razkopavajo ulico, kjer živita starša in morajo met vsi z ulice drugje parkirane avtomobile, še peš komaj nekam ven prideš ), on že brenči, da se je že ustavil in da naj pridem - ja pa halo, kam, če ne vem, kje me čaka?! in pol valda cela živčna, da me že čaka (ker tega res ne maram), pa dobr, pol sva se mal polupčkala in opravičila en drugemu, pa je blo vse ok. ampak vidim, da sem ista ko foter, ker takoj, ampak res takoj popizdim - sploh kar se zamujanja tiče. in isto danes zjutraj sem si v kopalnici rekla, da ga nam napizdila, ker je on še spal, medtem ko sem jaz že napol zrihtana iz kopalnice, pa sem prišla v sobo in totalno zajedljivo rekla: 'kaj če bi ti vstal?!', enostavno si ne morm pomagat, pa vem, da je to full grdo ....

[Kalypso]

Planetka, se strinjam z napisanim. To sem tudi jaz dojela, da moj prav ni vedno tudi generalno gledano prav v svojem odnosu z bratom s katerim sva si bila en čas nenehno v laseh. Ni bila kriva samo njegova pubrteta, ampak je bilo precej krivde tudi na moji strani in v mojem odnosu do njega. Šele ko sem to dojela in se potrudila to spremeniti, se je najin odnos močno popravil. Saj se še kdaj spičima za kako stvar, ampak ne več vsak dan in ne več za najbolj brezvezne stvari, kot sva to poprej počela.