19531 replies to this topic

[Hsul]

Nisem glih novo-pečeni! Tole je že tretjič (oz. drugič, kakor se vzame, ne bom sedaj na dolgo razlagal).

[_M_]

Pomoje je pa tako, da če sta dva za skupaj, potem bosta ostala skupaj, pa če se preselita pod eno streho po nekaj mesecih ali po po nekaj letih veze. Ni zdej to, da če greste šele po nekaj letih živet skupaj, boste pa "pripravljeni" in boste ostali večno skupaj.
In skupnega življenja po moje ne gre enačiti s tem, da sta drug pri drugem samo "na obisku", sploh, če so tam tudi starši. Samostojno življenje v dvoje, brez pokroviteljstva staršev, je čisto nekaj drugega.

[-supergirl-]

tole spada sicer bolj v kakšno drugo temo, ampak vseeno mislim, da je skupno življenje velik korak. sploh. če moraš skleniti kompromis in se preseliti skoraj 80 km iz ljubega domačega mesta. to je recimo razlog, da jaz tako odlašam. poleg vseh prj naštetih (finančnih in ostalih).
drugače se pa strinjam: odločit se je treba in probat. kdaj se vseliš skupaj res nima veze s tem ali bo ljubezen trajala ali ne.

[Errol]

Sem bla skoraj ziher, Hsul, da se boš oglasil - kot novopečeni "skupni vselitelj". =)
To za moje pojme ni glih kompliciranje. Preprosto bi pač rada pošteno in dobro premislila, kako in kaj. In meni bi to pomenilo precej več, kot pa če bi živela s cimrom. Živiš s partnerjem. Po drugi strani sem pa v duši samotar, rabim ogromno časa zase... eni smo pač malo bolj komplicirani, jebat ga.

Pametna Jenna!(Itak, si misliš. ) Če ti nekaj, pa čeprav samo ne diši prav, pol ne jet v to. Če boš čez mesec dni, al pa čez pol leta, začutila, da bi živela z njim, pol pa daj. Če bo on še vedno za, kajpak. Če ne bo, pol pa boš vedela, pri čem si (bila). Okej, če pomislim zase za nazaj: mogoče pa moraš to narediti, pa čeprav ni vse tako kot bi moralo biti. Se bo vsaj izkristaliziralo. Bolje prej kot kasneje. Pišuka je zajeban tale lajf. No ja, lahko si ziher, da te bomo na forumu neutrudno tolažili, če se ti bo eksperiment ponesrečil.

[Kinky]

In skupnega življenja po moje ne gre enačiti s tem, da sta drug pri drugem samo "na obisku", sploh, če so tam tudi starši. Samostojno življenje v dvoje, brez pokroviteljstva staršev, je čisto nekaj drugega.

Se podpišem pod tole. Pa še moja zgodba in pametovanje : pred štirimi leti sem se jaz k fantu preselila po zelo kratkem času najinega poznanstva. Imela sem še sobo v študentu, tako da je to zame bil en majhen experiment - v primeru da se ne bi izšlo bi me študentska sobica še vedno čakala. Kmalu sva oba začutila, da odlično funkcionirava skupaj, da se glede vsega ujameva in da je skupno življenje to kar oba hočeva, ter da sva pripravljena.

Sama sem se pač odločila za ta sistem - nič čakanja, se pač poskusi če zadeva deluje. In v mojem primeru je, več kot odlično. In deluje še dandanes, po skoraj štirih letih. Seveda pridejo ovire, tudi finančne, ampak se da s skupnimi močmi vse te prepreke tudi premagati.

Poznam pa 2 primera: en par je po treh letih šel prvič na morje skupaj - tam sta ugotovila, da skupaj ne zdržita niti 5 dni (sta šla narazen). Drugi par isto - po sedmih letih skupaj se odločita preseliti v skupno stanovanje (ga kupita) - op ene letu gresta narazen.

Kot je -supergirl- rekla - odločiti se je potrebno in probati, kmalu vidiš pri čem si. Nekih univerzalnih receptov ni! Jenna - good luck!

[nihrida]

Pametna Jenna!(Itak, si misliš. ) Če ti nekaj, pa čeprav samo ne diši prav, pol ne jet v to. Če boš čez mesec dni, al pa čez pol leta, začutila, da bi živela z njim, pol pa daj. Če bo on še vedno za, kajpak. Če ne bo, pol pa boš vedela, pri čem si (bila). Okej, če pomislim zase za nazaj: mogoče pa moraš to narediti, pa čeprav ni vse tako kot bi moralo biti. Se bo vsaj izkristaliziralo. Bolje prej kot kasneje. Pišuka je zajeban tale lajf. No ja, lahko si ziher, da te bomo na forumu neutrudno tolažili, če se ti bo eksperiment ponesrečil.

he he he. Se mi je nasmejal pri telem postu. Tko simpatično se "kregaš" sam s seboj in si ne moreš prit na jasno. Itak da je zajeban življenje. Včasih še preveč.

Pa glede skupnega življenja: mislim da kle ni nobene računice, ker ne moreš vedet kako se bodo stvari odvijale. Jst se ne bi spuščala v nekaj, kar mi ne ugaja, ustreza. Če bi pa bila na drugi strani huda želja (fantova), bi pa sklenila nek kompromis.

[Hsul]

Se najbolj strinjam s tole trditvijo:

Pomoje je pa tako, da če sta dva za skupaj, potem bosta ostala skupaj, pa če se preselita pod eno streho po nekaj mesecih ali po po nekaj letih veze.

Še vedno trdim, da življenje skupaj ni noben bav bav, zahteva pa kompromise. Če tega nisi vajen, je seveda težje. Samo diplomacija ni tako težka stvar

[TiTa]

bom pa še jaz OT:

NIKAKOR ne bi šla živet skupaj s komerkoli, oz. s fantom,
jaz recimo tudi če sem tam pri njemu do polnoči se spakiram in grem domov spat, v svoj prostor v svoj mir.....če tam prespim kar je največ 1krat tedensko se zjutraj v roku pol ure od bujenja že veselo peljem domov....skratka jaz ne bi še...nikakor, pa bi lahko ,ker ma fant itak urejena 2štuka samo za sebe...Pač mam rada svoj mir, svoje stvari,tišino,svoj red...

[Hsul]

Hmm, torej tudi pri 60ih boš popolnoma sama živela??? Zanimivo, a razumljivo. Pač ne maraš kompromisov. Ponekdaj je res težko, a ponekdaj pa človek ugotovi, da trmoglavi zaradi malenkosti.

[nihrida]

Tita je pač posebnost. Itak nočemo brat v cajtngu, da je ženska zadavla svojga fanta, ker ni nogavic pospravljal za sabo. Sicer ti pa še zmer mačke preostanejo. To je že neki časa moderno - stara teta s 15 mačkami. Hecam se, da me nau kdo linčal!

[Hsul]

OT:
I love cats, čeprav je 15 komadov že malo preveč. 2 bi bile super.

[TiTa]

Tita je pač posebnost. Itak nočemo brat v cajtngu, da je ženska zadavla svojga fanta, ker ni nogavic pospravljal za sabo. Sicer ti pa še zmer mačke preostanejo. To je že neki časa moderno - stara teta s 15 mačkami. Hecam se, da me nau kdo linčal!

ja kot pravijo Tita je res nekaj posebnega
ja mačke bi ble v redu, ampak jaz sem bolj ljubiteljica psov, ,ti vsaj nimajo kaj da bi mi z*jebali red v stanovanju, kako žogico bom že prenesla, seveda bo jo lahko mel le v svojem kotičku,
Nihindra ti se kar norčuj,svi*ja

[Hsul]

OT: Meni psi smrdijo! Sem se potrudil, pa ne gre. Mačke so bolj čiste.

[nihrida]

Nihindra ti se kar norčuj,svi*ja

Mirno Jovanka, da te nau kap...

OT: Meni psi smrdijo! Sem se potrudil, pa ne gre. Mačke so bolj čiste.

Si poskusu s kakim malim al slinastim bernardincem?

[Eli]

Znorela bom če se te traparije s fantom ne končajo. Ker tako preprosto ne gre več naprej!

Pri nama je pa ravno obratno, ko sma skupaj (včasih sem pri njemu tudi po cel teden), je vse ql, ko sma pa ločena na taki razdalji pa se skoraj vedno pojavijo problemi, ponavadi gre za neko podzavesto očitanje en drugemu ker nisma skupaj, ki se v zavestni obliki izraža kot totalne blesarije, priznam obadva to delava

[Rafinesse]

nazaj na temo:
besna sm k sm zbolela....grrrrr

[nihrida]

Srce se mi trga... Zakaj mi po teh 4 letih ne more v obraz povedat, da ma dost? Zakaj za hudiča se mora končat brez besed?

[Hsul]

Nihrida

Tole brez besed je kar neki. Da pa toliko jajc nima, po 4 letih,... ne vem no. Človek si zasluži obrazložitev!

[Adriane]

Srce se mi trga... Zakaj mi po teh 4 letih ne more v obraz povedat, da ma dost? Zakaj za hudiča se mora končat brez besed?

Mogoče mu je dovolj vsega, a te kljub temu noče zgubiti. Se je umaknil, da si uredi misli. Čeprav to ni način. Prav je, da se partnerju pove, kaj se ti plete po glavi, a tega ne zmorejo vsi.

Meni se je to zgodlo po najinem prvem letu. Fant me je kar odsekal iz svojega življenja in se do mene obnašal kot do zadnjega bivečega na tem planetu. Po treh tednih sem ga mela dost. Napisala sem mu pismo in se za dva dni pobrala v Izolo h kolegici na žensko terapijo čikov in piva. Klical me je naj se vrnem. Po tistem ni bilo več nikoli česa takega.

Se mu je takrat zgrnilo nekaj na um. Želel je biti ob meni, a ni mogel. Jajc pa ni mel, da mi to pove (itak je čudež, če SPLOH govori o svojih čustvih...)

Mogoče je s tvojim isto. Nekaj ga duši. Umika se v sebe. Tega ti noče/ne more povedat.
Ko pa enkrat zapadeš v tisti čuden krog občutkov in misli, pa itak sama veš, da je zelo težko priti ven. Na hipe se ti celo zazdi, da si odporen na čustva in sploh nikogar več ne rabiš. Prav otopiš.

Sama ga najboljše poznaš. Poskušaj na nek način zvabit dejanja iz njega. pomagaj mu, da pride ven iz sebe.
Nama je pomagalo pismo in moj umik, kar ga je mogoče prestrašlo.
Kaj bo vama, ne vem.

Veliko sreče!

[piko*biko]

Adriane, ful lep post