
SPLOŠNA RAZPRAVA o KNJIGAH in priporočila
#981
Posted 26 July 2012 - 05:46 PM
Yes, it can happen so quickly. Life as we know it can change in a blink of an eye. Unlikely friendships can blossom, important careers can be tossed aside, a long lost hope can be rekindled. Still, we should be grateful for whatever changes life throws at us. Because all too soon, the day will come when there are no changes left.
#982
Posted 26 July 2012 - 06:01 PM
Jaz sem za tole pisala kritiko lani ali predlani. Dobra knjiga, stilistično super, ampak skoraj malo preveč baročna, pa počasi se bere.
O super, bom poiskala.
Ja, malo je težka za razumet zaradi vseh teh metafor. Jaz sem prav razmišljala, da bi bilo super če bi jo prebrala še enkrat, ker bi najbrž več razumela.
Edit; ne najdem tvoje kritike na forumu. Kaj si jo kam drugam napisala?
#983
Posted 27 July 2012 - 02:33 AM
Jaz sem že od Tess še prebrala Gospa X (pa Dvojnico), čaka me še Žetev, pa vse ostale bom tudi. Najbolj me
zanimajo Grešnik, Klub Mefisto in Skrivnost zapuščenega vrta. Stil pisanja in prevod sta za moj okus,
tudi zgodbe ravno prav bolane (bi si želela še morda malo več, ampak ok, tisto bi bil že ekstrem menda)
in predvsem napete. Jaz kar požiram njene knjige. Všeč mi je tudi, da so nekateri liki (detektivi, patologinja, itd.)
v določenih knjigah stalni.
<p style="text-align:center;"><span style="color:#000000;"><span style="font-family:georgia, serif;"><strong><span style="font-size:12px;">The last day you have on earth, the person you became </span></strong></span></span></p>
<p style="text-align:center;"><span style="color:#000000;"><span style="font-family:georgia, serif;"><strong><span style="font-size:12px;">will meet the person you could have become.”<br>
- </span></strong><span style="font-size:12px;">Anonymous</span></span></span></p>
<p style="text-align:center;"> </p>
<p style="text-align:center;"> </p>
<p style="text-align:center;"> </p>
#984
Posted 27 July 2012 - 08:29 AM
O super, bom poiskala.
Ja, malo je težka za razumet zaradi vseh teh metafor. Jaz sem prav razmišljala, da bi bilo super če bi jo prebrala še enkrat, ker bi najbrž več razumela.
Edit; ne najdem tvoje kritike na forumu. Kaj si jo kam drugam napisala?
Oprosti, pisala sem kritiko za časopis Ampak, ne sem.

#985
Posted 27 July 2012 - 09:22 AM

#986
Posted 27 July 2012 - 09:29 AM
Všeč mi je tudi, da so nekateri liki (detektivi, patologinja, itd.)
v določenih knjigah stalni.

Cosa vuoi che ti scriva?
Cosa vuoi che ti dica?
Tu sei ovunque in me.
#987
Posted 27 July 2012 - 09:53 AM


After all this time?
Always.
#988
Posted 27 July 2012 - 10:50 AM
Aja, škoda. Torej je ne bom mogla prebrat.
Na, če se ti bo dalo ...

Senčna stran posajenih cvetov
Gabrijela Babnik: V visoki travi, Študentska založba, Ljubljana 2009
V visoki travi, drugi roman pisateljice Gabrijele Babnik, je za nepripravljenega bralca pravo malo presenečenje. Najprej je tu dejstvo, da je to roman, ki bi ga pričakovali izpod peresa zrele ženske v srednjih letih in ne nekoga z letnico rojstva 1979. Vsebina je vse preveč bridka in realistična, da bi, dokler podatka ne najdemo na notranji strani zadnje platnice, sploh pomislili, da ni sad dolgoletnih življenjskih izkušenj in okušanja sončnih in (predvsem) senčnih strani lastnega obstoja. Kot drugo v nas (po osebno težko prebavljeni slovnični napaki že v tretjem stavku prve strani) kmalu po odprtju knjige butne njen jezik – težek, zadušljiv in na trenutke tako nejasen, da ob branju ne moremo biti povsem sproščeni. Toda ko se prebijemo čez prvih nekaj strani, prvih nekaj razdelkov, nas oblije nekaj povsem drugačnega. Vstopimo v čudoviti svet čutnosti, metafor, prostega toka asociacij, v katerem je pomembno toliko več, kot zgolj besede. In tu, nekaj strani za prvo, se roman pravzaprav šele začenja.
Babnikova nam predstavi protagonistko Lidijo, najprej kot starejšo žensko, ki se pripravlja na pogreb svoje tašče, nato kot mlado dekle, skoraj še otroka, pred katerim leži vse življenje in potem skokoma še vse tisto vmes, kar je vodilo od druge do prve. Ključni dogodek je slaba odločitev, ki jo junakinja, ali morda raje anti-junakinja, sprejme na neki točki svojega odraščanja – očeta svojega moža pred drugimi očrni z zgodbico o njegovem posilstvu, ki se je sicer zgodilo, toda davno nazaj in ne njej, in s tem skoplje grob bodočemu razmerju s svojim možem. Ta se od tega trenutka naprej od nje nenehoma oddaljuje, dokler ne postaneta zgolj tujca, živeča pod eno streho, katerima je skupen le še trenutek poželenja, ki sta ga delila nekoč, v visoki travi, in otrok, ki se sčasoma iz tega rodil.
V tej zgodbi ni skoraj nič nenavadnega, pravzaprav gre za skoraj boleče navadno izkušnjo, ki so jo v taki ali drugačni različici doživele najbrž mnoge žene, ki že od ranega otroštva niso bile vajene ničesar lepega ali dobrega in so v duhu vzgoje ostale vkalupljene v te okvire celo svoje življenje. Vse, kar so si želele, je bilo le malo ljubezni, pa je bila to ravno tista stvar, ki je niso bile deležne, v veliki meri zato, ker je bila to tudi ravno tista stvar, ki je same niso znale dajati.
Ne, zgodba sama je običajna, to kar jo dela posebno, je ženski lik v njej. Lidija je pesnica. Ne takšna, ki bi zapisovala besede na papir, temveč pesnica v svojem dojemanju življenja. Bratova občutja ob srečanju moževe sestre celo sama označi za poetična: »Tista njena očesa, kakor dva prelivajoča se jezera, sta bila zanj nekaj najlepšega, kar je kdajkoli videl. V njenem smehu so cveteli oblaki, je še dodal in če me spomin ne vara, se je prvič pretvoril v pesnika.« Lidija pa na tak način vidi ves svet. Doživlja ga kot nekaj izjemnega in polnega, kot neko panteistično božanstvo, ki veže vse stvari z vsemi, v katerem se spajata tako zemlja in nebo kot tudi visoka trava s plenico za brisanje menstruacije. Je kraj, kjer je frizura za njenega nosilca enako pomembna kot smrt idolizirane ženske, kjer neprijetni trenutki niso le podobni plavanju v globokemu morju, ampak so to morje, z vsemi njegovimi čermi. Vse se spaja, vse je eno. Tudi čas. Ni več linearnosti, obstaja le ena dimenzija, v kateri so pomešane preteklost, sedanjost in prihodnost, z njimi pa še želje, sanje in izmišljeno. Lidija kot nosilka vseh teh občutij in dojemanj nastopa kot nekakšen antični ženski princip, neločljivo povezan z vodo in zemljo, temo in senčno stranjo življenja. Morda ni naključje, da je ogenj, ki jo v nosečniških sanjah vnema, pravzaprav lastnost moškega principa, njenega nasprotja. Ta dva principa lahko ravnovesje dosežeta le, če se podpirata, drug drugega krepita, toda v Lidijinem svetu takšno sobivanje zaradi temeljnega nerazumevanja med poloma ni in ne more biti doseženo. Le še korak je do tega, da si ženske družbe zaželi tudi fizično; moški je ne bo nikoli razumel tako kot ženska, zato je tudi zadovoljil ne bo tako. Poželenje kot skrajna veja drevesa ljubezni pa je spet potešeno zgolj v fantazijah, tistem tako željenem podaljšku dejanskosti.
Babnikova vso to hrepenenje, bridkost in grenkobo življenja, ki nikoli ni bilo to, kar je Lidija želela, mojstrsko podaja skozi prvoosebno pripoved junakinje. Ko se znebimo občutka nujnosti, da bi prebrane sklope besed secirali do njihovega nedvoumnega razumevanja, pustimo avtorici, da nas skozi neštete kompleksne metafore, ki identificirajo že poznano s tisto drugo, Lidijino realnostjo, za roko s sabo potegne v svet, kjer se za besedami rišejo doživete podobe čutnosti. Včasih se zdi, kot da dogajanje spremljamo živo pred očmi in ne le beremo o njem. Kot da zares vidimo tiste krvavo rdeče rože na krilu cigankine hčere, kot da čutimo, kako na senčno stran obrnjene potonike v velikem betonskem vrču na dvorišču Lidijinih staršev obračajo svoje vratove proti soncu. Kakor ona. Kakor vsi. Ta neverjetna živo plastična opisna sposobnost je največja odlika romana in pusti vtis še dolgo po odloženem prebranem delu. Po vseh ostalih presenečenjih ob branju tak zaključek pravzaprav sploh ni več tako presenetljiv. V. P.
#989
Posted 27 July 2012 - 10:52 AM

Pablo Picasso
#990
Posted 27 July 2012 - 11:00 AM
Vse od Marqueza.
Potrdim.


#991
Posted 27 July 2012 - 11:02 AM
SUPER si napisala, se zelo strinjam in najdem v tem.
Knjigo pa lepo povzame ta tvoj stavek:
Ko se znebimo občutka nujnosti, da bi prebrane sklope besed secirali do njihovega nedvoumnega razumevanja, pustimo avtorici, da nas skozi neštete kompleksne metafore, ki identificirajo že poznano s tisto drugo, Lidijino realnostjo, za roko s sabo potegne v svet, kjer se za besedami rišejo doživete podobe čutnosti.
Čisto zares se moraš prepustit knjigi. Jaz sem bolj na začetku knjige včasih prebrala cel odstavek in ga nato še dvakrat prebrala, ampak sem potem ugotovila, da to nima smisla. Marsičesa nisem razumela, ampak se je na koncu vse nekako sestavilo.
Si mogoče brala še drugo njeno, Koža iz bombaža?
#992
Posted 27 July 2012 - 11:19 AM
Si mogoče brala še drugo njeno, Koža iz bombaža?
Ana, nisem. Pa moram priznat, da sem se tudi jaz od začetka zelo matrala s knjigo, preden mi je steklo, ampak nisem je mogla pa prebrat še drugič, kot bi jo sicer.
Sicer le pa lani izdala še eno knjigo, Sušna doba, ki pa pri meni tudi še ni prišla na vrsto. http://www.bukla.si/...s&book_id=11820
#993
Posted 27 July 2012 - 12:10 PM

#994
Posted 27 July 2012 - 03:01 PM
Punce, katere so kaj takšne knjige, ki bi jih moral vsak splošno razgledan človek prebrat po vašem? Ful premalo berem (oz. Harrya over and over and over again), pa bi si rada sestavila seznam 10-15 knjig, ki jih moram prebrat na leto (domače branje
). Mi ful manjka, pa bi rada nekaj konkretnega brala, v mislih sem mela knjige kot so Bratovščina sinjega galba, Pod svobodnim soncem, 1984, nevem kaj takšnega.
David Malouf - Umišljeno življenje
Andrei Makine - Francoski testament
Jose Saramago - Esej o slepoti
J.G. Ballard - Nebesa na zemlji
Thomas Bernhard - Stari mojstri
Longos - Dafnis in Hloa
Ernest Hemingway - Starec in morje
Dostojevski - Zločin in kazen
Oscar Wilde - Slika Doriana Graya
Albert Camus - Tujec
Prvih pet romanov je meni zelo ljubih in spadajo med moderne klasike, drugih pet je pa iz različnih obdobij in se mi zdijo del splošne izobrazbe.
#995
Posted 27 July 2012 - 03:06 PM

Pablo Picasso
#996
Posted 27 July 2012 - 03:10 PM

Dostojevskega bi jaz kar črtala, če ne drugega zato, ker me je sram, da sem študirala književnost, pa ga pri 30. letih še vedno ne morem brat.

#997
Posted 27 July 2012 - 03:16 PM

Izabela, pa sej to ni tok važno, se mi zdi bolj pomembno, da dobiš tisti občutek in sporočilo knjige

Pa čestitke tud on mene

#998
Posted 27 July 2012 - 03:20 PM


After all this time?
Always.
#999
Posted 27 July 2012 - 09:28 PM
Dostojevski - Zločin in kazen
Meni je bila ta knjiga prav zakon, ob priliki jo še kdaj preberem.
Fluffy super za nadaljevanje. Meni je tudi zelo všeč tematika, v Kirurga sem tudi čisto padla notri, zdaj sem pri enajstem poglavju. Si bom vzela še več njenih knjig.
Všeč mi je, ker se vidi iz pisanja, da se ženska res spozna na te zadeve, medicino itd.
Yes, it can happen so quickly. Life as we know it can change in a blink of an eye. Unlikely friendships can blossom, important careers can be tossed aside, a long lost hope can be rekindled. Still, we should be grateful for whatever changes life throws at us. Because all too soon, the day will come when there are no changes left.
#1000
Posted 27 July 2012 - 09:35 PM
Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. (Per Petterson: Konje krast)
0 user(s) are reading this topic
0 members, 0 guests, 0 anonymous users