Posted 06 December 2007 - 11:39 AM
Tako doživetih sanj pa še nikoli v življenju nisem imela.
Sanjala sem, da sem bila na počitnicah, kot eno predporočno počitnikovanje s svojim husbandom to be. In bil je to najboljši prijatelj (v sanjah, ne u real) od mojega sedanjega (v sanjah bivšega) fanta, Mateja. Bli smo tam s celo njegovo familijo, imel je tri sestre, s katerimi sm se noro dobro razumela, res enkratne punce, imel je super prijetno in tako toplo mamo in fotra, ki je bil sicer ful konzervativec (žena gospodinja, mož služi style), ampak pač tako vzgojen, drugače dober po srcu, ful faca, lepo delal z mano, smo se fajn zastopli. Ta moj fant je bil uspešen poslovnež, mene imel rad do smrti, res ono ful, jaz tudi njega. Bil je klasičen moški, lep, visok, ampak po razmišljanju ni bil kot njegov fotr, je bil bolj 'napreden', js sem ga imela noro rada in zlo lepo mi je blo z njim, me je privlačil in vse, sem bila srečna z njim, je pa res, da ga dost ni blo doma (biznis), ampak ko je bil, je delal z mano res noro lepo in ful sva se fino imela. Ampak v teh počitnicah (ki so trajale ene 14 dni) je prišel zraven Matej, ki je bil v teh sanjah moj bivši fant, s katerim sem vse prvič doživela, ki sem ga imela ful rada, noro dobra sva bla skupaj (narazen sva šla par let pred tem ker me je prevaral) in takoj, ko sva se zagledala, je blo v nama ono ... potres, vulkan, tornado, vse, vse, vse. =) V tistem momentu sem se zavedla, da nisem s tem husbandom to be sploh srečna oz. gre za neko kratkotrajno, bolj površinsko srečo, čeprav ga imam resnično rada. Vse te počitnice, ko je moj bodoči mož bolj letal naokol po poslovnih opravkih, sva preživela skupi na vseh možnih skrivnih mestih, se pogovarjala o vsem, totalno vsem, sexala, se lupčkala, cartala, blo mi je tak, ko da sem spet začela živet (dobesedno) in vsak dan sem se vračala domov polna dvoma, krivde, cele noči sem prejokala, ker sem imela rada dva totalno različna moška. Bivši tak vihrav, radoživ, še malo otročji, adrenalinski, z njim sem dobila razburjenje in tisto strastno ljubezen, po drugi strani pa bodoči mož, umirjen, družinski, zelo prijeten in prijazen, ljubeč, skoraj očetovski. Fora tega je bila, da se je v meni še od prej vleklo tisto nezaupanje do bivšega, jaz sem želela familijo, otroke, neko trdno vez in sem dvomila, da mi lahko on vse to nudi, čeprav sem vedla, da me ima neskončno rad.
Na dan poroke (zadnji dan počitnic) vem, da je bla ful velika žurka že cel dan, sestre od bodočega moža so mi vse ful zrihtale, se potrudle in pripravle, celo obleko so mi izbrale, tako ful rozasto, fluffy, smešno, ampak prisrčno, da si se kar moral nasmehnit zraven. In pred poroko js še stečem k bivšemu na skrivaj in mu cela v solzah rečem, da naj mi da en dober razlog, da se ne poročim in se ne bom. In on stoji tam, cel lep in čudovit v poltemi, me gleda in mi reče, da nima razloga, da se mu zdi, da mi ne more dat tistega, kar jaz iščem, čeprav me ima neskončno rad in bi umrl zame, če bi blo treba in ravno zato mi noče uničit tistih mojih upov in sanj. Jaz sem bla čist ... ne vem, res sm misla, da me bo 'odrešil' in vzel sabo, šla bi z njim kamorkoli brez zadržkov, kamorkoli.
Potem vem da so me klical in sm morala it, poroka se je začela, stala sem tam pred oltarjem in bla sem v sebi tako popolnoma sesuta, da nisem bila sposobna ničesar. Skos sem razmišljala, kak mi je lahko bivši po vsem tistem, kar sva doživela, pustil, da se poročim, skos sem razmišljala, da po drugi strani niti bodočega moža ne morem zapustit, ker tudi njega ljubim (ampak na drugačen način) in da nikdar, res nikdar več ne bom srečna. Zadnje kar se spomnim, je bilo to, da me je vse v sebi bolelo in sm sam molila, naj se onesvestim, da mi ne bo treba nič več rečt in naredit, ker nisem sposobna izpeljat te poroke do konca ...
Zbudila sem se pa res danes čist razštelana, zmedena, s čudnim občutkom v trebuhu, grozne sanje so bile. Je še bilo prepolno drugih podrobnosti, še nekaj drugih oseb vpeljanih, itd., ampak sem vam to prihranla, da kdo ne bo zaspal med branjem. =)
Ljubezen ni odraz enega samega dogodka, enega samega pogleda ali dotika. Ljubezen se v človeka prikrade počasi in potiho ... in potem se enkrat enostavno zaveš, da imaš nekoga neskončno rad. Zaradi množice vseh njegovih dejanj, pogledov, besed, dotikov, čutenj ... ki ga delajo takšnega, kot je. Mogoče se tega zaveš medtem, ko misliš nanj in ga neskončno pogrešaš, ali pa ko ga pogledaš v oči in v njih najdeš vse, kar obožuješ.