303 replies to this topic

[majap]

To pa res kar začni.... če ne bodo gate vsepovsod

[Kami]

Midva sva bila skupaj malo več kot dve leti, ko sva se skupaj vselila v najemniško stanovanje (jaz sem bila stara 22 on 28 let). Na začetku (par mesecev) je bilo nekaj problemov, saj sva čisto drugačna karakterja. Ampak ko sva prebrodila težave, ne zamenjam več za nič na svetu.

Ko sva dopolnila 3 leta skupaj (pol leta skupnega življenja) sva se odločila za nakup stanovanja. Meni je bilo takrat šele 23 let in so mi vsi govorili, da sem nora - da se bom pri teh letih toliko zakreditirala ...
Meni še do danes ni bilo niti enkrat žal. Imava majceno enosobno stanovanje na robu Ljubljane in moram reči, da po 5 letih skupnega življenja še vedno full uživava.
Če pa bi takrat poslušala ostale in čakala, si ne bi nikoli več mogla kupit stanovanja, saj so šle od takrat do danes cene stanovana gor za 100%.

Tako da, če imata oba željo po skupnem življenju, ne čakajta "primerne starosti" oz. "določenih leta skupaj". Eni prej dozorijo, eni kasneje. Jaz sem bila pri 22 pripravljena na skupno življenje, medtem ko se moj pri 27 z idejo ni ravno hitro sprijaznil - ampak sem počakala, da je sam prišel do tega.

[koki]

Midva sicer še ne živiva skupaj, prespim pa vsako noč pri fantu. Sicer pa tudi razmišljava da bova šla počasi na svoje.

[Dragica]

Jst tut sploh ne razumem od kod vs ta strah al whatever pred skupnim življenjem. Jst se s tem nisem nikoli obremenjevala. Vedla sem, da ga imam rada in da si želim čim več časa bit z njim. U bistvu sva skoraj takoj začela skupaj živeti, ker sva oba študirala v MB. Res je treba nekaj prilagajanja, kdaj popustit, se skregat, ampak tako je to. Je treba pač vzet v zakup, da ne bo zmeraj vse po tvoje. Pač je treba razčistit kaj si bolj želiš. Al živet sam in bo vedno vse tako kot hočeš, ali pa z nekom, ki ga imaš rad in pač kdaj popustit.

Še zmeraj sem mnenja, da je čisto drugače prit domov vedoč, da te nekdo čaka, kot pa v prazno stanovanje. Jst itak nikoli nisem bila rada sama doma, sploh pa ne ponoči. Pa ne, da bi me bilo strah, ampak preprosto ta občutek, da nekdo diha zraven mene, je pri meni nepogrešljiv. Pa čeprav je moja sestra več kot 8 let mlajša od mene in sva si delili sobo, si nikoli nisem želela imeti svoje sobe. Vedno sva zvečer še kej počvekali, se pomučkali, ko je bla še majhen knedeljček - no, pa tut pol še kdaj . Pač sem navajena, da je blo vedno dost ljudi okoli mene. OK, zdej sem malo zašla, ampak hotela sem povedat, da življenje v dvoje ni nič strašnega, itak smo veliko časa v službah in letamo okoli po trgovinah itd... Itak nisi skupaj 24/7.

[Eli]

Jst itak nikoli nisem bila rada sama doma, sploh pa ne ponoči. Pa ne, da bi me bilo strah, ampak preprosto ta občutek, da nekdo diha zraven mene, je pri meni nepogrešljiv.

jaz čist isto...sam mene dejansko je strah spat samo.

[tasika]

Ančka super stanovanje
Jaz sm samska, tako da nimam kakih problemok kje živet itd.
Nekak sem vedno imela v mislih da bom doma, dokler si nebom zgradila bajte. Kr mam občutek, da ko si enkrat v bloku se ga z težavo rešiš. In meni bi se zmešalo v bloku. Je pa res da bi se potem to življenje pri starših znalo zavleč, saj traja precej, da napraskaš skupaj za hišo. Bom kr enga bogatega ujagala pa bo problem rešen.
Bomo vidli kako bo. Pustimo se presenetiti.

[-supergirl-]

začela sva globoko razmišljat o skupnem življenju. skupaj sva skoraj tri leta in praktično vse vikende preživim pri njemu. se pa še nisem odločila za tisti korak, ko bi rekla to je to. pri nama je tudi to, da je razdalja med nama cca. 80 km in toliko bi se tudi jaz morala voziti v službo. pa to, da sem navajena na mojo ljubljano, pa da sem komot.
ampak sva prišla, do stopnje, da ne bova več čakala, da kupiva kaj (oz. da zgradiva ali karkoli), ampak bova začela iskati magar garsonjero za začetek. ker se mi počasi meša od tega, da nimam nič svojega oz. da se vsi vtikajo v moje življenje!

[_M_]

Men se ne zdi nikoli prezgodaj za ta korak. To v vakem primeru lahko pomeni samo napredek v neki vezi - če partnerja srečno zaživita skupaj, je to lepa popotnica za prihodnost,
če pa sprevidita, da ne gre, da nista sposobna skupnega življenja, je pa tako ali tako bolje zanju, da gresta vsak po svoje čimprej...
Kljub temu pa jaz pri svojih 28 letih še vedno (ponovno) živim doma, hehe

Z mojim sva skupaj dve leti in se zelo dobro razumeva, podobna sva si ful, posebej on je izredno prilagodljiv, ampak... V bistvu on živi pri nas, prihaja dol vsak dan po službi, tu je čez vikende...
Seveda oba prispevava nekaj v gospodinjstvo, ampak ne s kešem, pač pa greva občasno kaj nabavt za kuhinjo pa to.
Ful se razume tudi z mojo familijo in celoten odnos vseh nas je popolnoma drugačen od tistega, ki je vladal, ko sem bila še z bivšim; z njim pa ni bilo tako lahko, z mojo mamo nekako nista prišla skupaj do te mere, kot se ona zdaj razume z mojim tipom. Enako velja za sestro, fotr bi se pa itak z vsemi razumel, pomoje.

Glavni razlog, da ne greva zdej v kakšno stanovanje pa je, da planiramo žez kakšno leto ali dve začet z gradnjo ene majhne hiške za naju na naši parceli blizu sedanjega doma;
papirna vojna se je že začela, hehe, sprememba namembnosti zemljiša oz. nekaj takega je že v teku.
Načeloma se pa jaz doma še prav dobro počutim; nimam še blazne želje po tem, da bi imela samostojno gospodinjstvo z mojim;
saj vem, da je super, sem ga furala eno leto z bivšim v najemniškem stanovanju;
Moji me pustijo dokaj pri miru, ne težijo pretirano z raznimi opravili pa to, da bi morla neki ful delat doma, edino čez vikend se od mene pričakuje, da kaj postorim po hiši tudi jaz, drugače pa lahko bolj ali manj špilam princesko, hahaha

Aja, drgač je pa meni najem čist kul, nisem obsedena z lastništvom, lih tako bi lahko čist lepo živela v najemniškem stanovanju.
Z bivšim sva živela v 30 kvadratov veliki garsonjeri in sva se imela zelo lepo, dokler je pač trajalo, nikoli ni bilo težav s prostorom, edino mogoče, ko pridejo kaki obiski ni fajn, ker je zelo na tesno vse skupaj, ampak za dva pa res ni panike.

[sonchika]

Midva živiva skupaj že kakšna 3 leta. Vse štima, odlično se razumeva (moj je zelo "pameten" v tem smislu in popustljiv in se ne prepira). Položnice pa plačujeva tako, da jih en mesec plačam jaz, drugi pa on.
Enostavno si ne predstavljam več življenja brez partnerja.

[Kebabsi]

Jaz pa še nisem imela dobenga super tipa s katerim bi lahko živela skupaj. Dokler ne bo tako, pač ne bom skup, ker ko se spomnem na bivše mi je kr bedn. Da bi mogla bit z njimi, to bi bil peku na zemlji.
Ampak upanje na nekoga, s katerim se bom ujela še ni umrlo . Sam po drug stran pa mam tak raj doma , da ga drugje ni. Pa v preteklosti mi ni blo všeč, da bi bli tipi kr pr men. Res ni blo nikol tko vredu, kot bi moglo bit.
Tega, da bom pa nekoč z enim skup živela pa se ne bojim. Dokler za sabo pospravla, mi ni v breme in jaz njemu, ter se super klapama. Ampak čeprav sem 23 sem še čist premlada . Bom kr doma zravem starih .

[majap]

Položnice pa plačujeva tako, da jih en mesec plačam jaz, drugi pa on.

Tega sistema pa nikol nisem štekala, tud moja starša imata vsak svoj denar in da en za to, drug za drugo, ampak a ne prinese skupno življenje tud skupne finance. Sej vem, da zna bit včasih to moteče, ker imamo ženske večje potrebe po vseh stvareh, od kozmetike do oblačil, sam jz tega res ne štekam.

Ne predstavljam si, da prideva v trgovino in se pr blagajni začneva kregat, kater plača, sej oba jesta tist kar kupita ne?!

[_M_]

O, pa so kr pomembne finace... Valda pri enem nakupu ne deliš zneska, ampak vsak par ima definitivno neki dogovor, kako z denarjem, kdo plačuje kaj...
Midva z bivšim sva vedno seštela najmenino + stroške (položnice pač) in znesek lepo delila na pol.
Sva še vedno imela vsak svoj račun, svoj keš...
ne vem, seveda je vse skupno v končni fazi, ampak lih računa pa ne bi imela skupnega, pa da se moj denar kar zlije skupaj z njegovim ;
tolk sm navajena, da mam kontrolo nad svojimi prilivi in odlivi, da se pomoje ne bi mogl tega kr odvadit.
Nek delež pač nameniš za tekoče skupne stroške, v trgovini plčauje enkrat eden drugič drugi - midva sva recimo imela tak sistem, da je med tednom vsak kupil tiste malenkosti, ki je mislil, da jih potrebuje, za vikend (pa tudi ne vsak, morda dvakrat na mesec) sva pa naredila kakšen večji nakup, ki sva ga krila izmenično.
Jaz sem še vedno za svoj račun, svojo kartico in delitev osnovnih stroškov.

pr nas doma pa ima recimo fotr popolni nadzor na financami obeh, mati se s tem ne obremenjuje, tud nakupuje pr nas med tednom vedno on, ker je prej frej službe,
ampak itak mata nekak tako deljeno, da gre denar z enega računa za nakupovanje in sprotno porabo,
z drugega pa plačujeta položnice in ful ful velik privarčujeta,
res, glede financ pa morm rečt da kapo dol pred našima dvema, pa čist lepo živita, s povprečnimi plačami, ampak jaz vidim pri nas doma, koliko lahko privarčuješ že pri hrani (čeprav gre tud to noro gor)...

[rea]

Ja no sj, če Sonchika plača položnco za januar on pa za februar je isto kokr če bi dal on za januar njej pol zraven ona pa njemu pol zraven za februar , haha
Moja dva mata tko uštiman, da da ati mamici celo plačo (mogoče si vazme kakih 10.000 sit za kave pa kaj tko, da ma pač ) pol pa ona svojo penzijo da na stran (špara pač s svojo penzijo, da se jo da vsak mesec nedotaknjeno na stran- lol, to je 100 jurjev, ) s fotrovim kešem pa plača položnce, vse stroške stanvanja (čeprov je naše, damo ful za njega ) pa hrano, skratka vse kar je treba. Ma pa tako politiko, da ne gre v minus načrtno. Pač če smo 29ega in ma v denarnci samo 5jurjev bo pač s temi 5 jurji pršla teh 2, 3 dni skoz. Itak gre tu predvsem za kruh, mleko, ostalo je po večini doma. Pa nismo nikol lačni, pa jima kr gre ta sistem.


Pa mal mn ot- midva nimava skupnega stanovanja, ampak se seliva iz stanovanja mojih staršev v hišo njegovih, jz mam tuki vse stvari kot jih rabim doma pr njemu (še 1 kremo za obraz, 1 kremo za telo, gel za obraz, krtača za lase, spodne gate, štumfe, k mi jih tuki perejo- pač sam teh 10 tangic pa štumfov se mi tuki pere, lih zato, da jih mam skoz tuki, ker drugač sm skoz sam razmišlala, če mam vse spokan za k njemu dam), on pa pa pr men vse te stvari. Vsak ma ključe obeh stanovanj oz. hiše, prideva notr tud če ni katerga od naju doma. Drgač sva pa pač 24/7 skp, mene nč ne mot, se ga nč ne naveličam, tko, da vem, k bova začela skp žvet, da nau nč drgač k zdj, ker ubistvu sva začela spat en z drugim po parih mescih k sva začela hodt skp in mi je jasno kako delujeva skupi. Prouzaprou žviva skp že 6 leto, sam pač ne na svojem.

[sonchika]

Kar se tiče financ, je pri nama tako, da jaz financiram vse. To je pa zato, ker sem po novem jaz "šefica" v firmi, skrbim za vse finance, tudi jaz dobivam ves denar. In potem pač jaz kupujem. Edino položnice si deliva.
Skupnih financ pa nimava. Pač imam raje svoj plus na računu, kot pa minus, na katerega je moj prav čustveno vezan.

[Špela]

ker moj dečko še prek študenta dela, ponavad jaz do roka za najemnino dobim plačo in mu posodim - in mi ta dnar takoj, ko dobi svoj prihodek, vrne. se je že zgodilo, da sem js recimo mela mal extra keša in sem plačala en mesec vse položnice, potem pa je naslednji mesec vse on plačal. ampak načeloma pa se drživa tega, da da vsak mesec vsak pol - na dva kupa zmečeva položnice, da so zneski tam tam (zdej za evro ali dva se ne pričkava), najemnino pa tut zmeri natanko na polovico. račune od hrane in ostalih skupnih dobrin pa dajeva v eno tabelo in se pol vidi, kdaj mora kdo kaj kupit, da se zgliha. sva pa recimo kar nekaj dobila od njegovih staršev, ki so pač premožnejši od mojih, pa si tega ne mečeva pod nos (recimo mava zdej staro mikrovalovko od njegovga fotra, ker je nama crknila, njegov foter pa si je itak novo kupil.) ostali dnar pa .... kaj njega briga, za kaj ga zapravim, sej je moj.

[majap]

No moja situacija je čist drgačna...jz sicer še ne delam, imam štipendijo in pa občasni študentski zaslužek, fant pa dela in midva imava načelo vse kar je moje je tudi njegovo in kar je njegovo je tudi moje in to se meni osebno zdi najbolj kul. Se bo pa pol ko diplomiram obrnil, da bom mela jz večji zaslužek kot on in mu bom lohk vrnila. Včasih se morm trmat da kaj dobim, ampak mam tko zlatga fanta da mi pr vsaki stvari popusti, pa tud jz morm občasno dojet, da ne rabm vsega sto komadov in vse ta naj ta boljš. Kok smo si različni...

[Kebabsi]

Midva ziviva skupaj ze 3 leta in pol.. Finance si tut naceloma deliva na pol, ceprav gre fantu to vcasih na zivce, samo enostavno, ce mas nekaj dohodkov od doma, in nekaj od studentskega dela, se ne mors it tk, da bom js sla 5x na teden v trgovino, pa vse js placala, pa bom brez kesa, ker se njemu pac ne da v trgovino, pol se mu pa butasto zdi ko recem, daj mi pol nazaj. No, zdaj se je ze mal navadil, js pac pravim cisti racuni, dobri prijatelji.
Najemnino in stroske si tut delima pol pol. On vse placa preko klika, jaz pa potem grem in mu nakazem nazaj. par evrov gor in dol iz obeh strani. Je pa tako zaenkrat. Starsi me ne bojo vec dolgo financirali in tut diplomirat moram ze pocasi, sluzba zame pa vprasanje, ce se bo nasla takoj. In se mi zdi normalno (pa tut njemu), da ce je en brez dohodkov, drugi pa ma redne, da tisti drugega financira, dokler se stanje ne popravi. Brez vracanj in takih stvari.. Pac, ce bi mela js 1000€ place, on pa socialno, bi normalno jaz placala stanovanje in stroske in vecje mesecne nakupe in vice versa.
Nasplosno pa, ko boma enkrat mela cist svoje gospodinjsvo in upam svoje stanovanje, sm js nekako za to, da ma vsak svoj denar, nekaj se ga daje pa na skupen racun in se s tem pol krije vecje stvari. In spet, mogoce ne cisto pol pol, ampak po zmoznostih vsakega.

Tole mi je pa zelo všeč. Pa tut podobn mislim.

[Michelle]

Tudi midva nekak živiva skupaj. V bistvu je itak tak, da sem jaz 4-5 dni v Ljubljani, ostali čas pa pri njemu. Domov grem seveda pozdravit, pa na kako kosilo sva povabljena, spim pa več ne, oziroma samo takrat ko njega kak teden ali več ni.
Kar pa se financ tiče, pa vse krije on. V bistvu mi to ni glih nekaj ful všeč, sam je pač dejstvo, da sem trenutno skoraj brez dohodkov. Se vedno hecam, da ko bom imela večjo plačo, bom pa jaz njega financirala.

[Kebabsi]

Sej to je lepo. Ma, če partnerja finančno kaj zj... se pa tk pomaga kok se da. Sej to je pa pol tist prav odnos med dvema.