Posted 07 March 2006 - 11:05 AM
Jaz bi samo tole dodala ... da mi gre milo rečeno na živce ta poniževalni odnos, ki ga tle gojite eden do drugega. Da odrasli ljudje niso sposobni izpeljat neke normalne debate, brez da pride do nekih napadov in žaljenja v smislu ''to je pa samo od tebe pričakovati'' in podobne pizdarije, je pa res podn, ane. In potem ste sigurno blazno ponosni ob vsaki novi domislici, s katero na debilen način pokosite nasprotnika.
Jaz bom tkole rekla ... nisem niti na enem niti na drugem bregu, ker sta oba za moje pojme preveč nestrpna in se branita z nesmiselnimi argumenti. Sama vsekakor želim imet otroke in družino, ker v tem vidim veliko višji smisel, kot pa igranje nevrotične žene in vonjanje kakcev svojih otrok ... moram reči, da se mi zdi takšna definicija familije in zakona dobesedno absurdna in žaljiva ter ob enem popolnoma nesmiselna. Tudi upam, da se taki posamezniki svojih mam ne spominjajo kot nevrotičnih žena in očetov kot pohotnih dedcev, ki naskakujejo sosede. To bi bilo pa prav zares žalostno. Poleg tega se ne morem otrest občutka, da s takšnimi izjavami žalite lastno družino in starše, kar se mi zdi milo rečeno grozno. Obstajajo namreč še srečni zakoni (pa jih ni tako malo, kot včasih očitno izgleda) tisto glede varanja pa je tudi iz trte izvito ... to se lahko zgodi vsakomur, ki je v zvezi ... poročenemu in neporočenemu.
Sem pa tudi odločno proti temu, da se postrani gleda ljudi, ki pač nimajo želje po družini. To so navadni prazni predsodki, ukoreninjeni v glavah tradicionalno naravnanih ljudi, ki ne vidijo čez svoje planke. Vsak ima le eno življenje na tem svetu, naj ga izkoristi tako, da bo čim bolj srečen. In ko bo enkrat vsega konec, bo lahko vesel, da je osrečil sebe, ne pa širšo množico brez imen in obrazov. Še vedno mislim, da s človekom, ki pač ne čuti želje po otrocih, ni nič narobe. In še vedno mislim, da se za otroka človek ne bi smel odločit, če si ga res iz srca ne bi želel. Želje drugih so tle tako postranskega pomena, da se jih lahko, oziroma se jih mora gladko spregledat. Pa tle sploh ne gre za egoizem, ampak za to, da je nesmiselno na svet spravit otroka, ki že v začetku ni ljubljen tako, kot bi moral bit. Sicer sem pa trdnega mnenja, da moraš bit sam najprej srečen, da bi osrečeval druge. Zakaj si torej spravit na grbo nekaj, česar ne želiš prenašat?
Ljudje smo si različni, ampak niti ne tako zelo, kot si mogoče mislimo. Večina nas deli iste želje in strahove, le poti, po katerih se spopadamo z njimi, so večinoma različne. Vsak naj si piše svojo zgodbo tako, da jo bo na koncu veselje brati. In če zraven ne spadajo otroci ... so what?
Ljubezen ni odraz enega samega dogodka, enega samega pogleda ali dotika. Ljubezen se v človeka prikrade počasi in potiho ... in potem se enkrat enostavno zaveš, da imaš nekoga neskončno rad. Zaradi množice vseh njegovih dejanj, pogledov, besed, dotikov, čutenj ... ki ga delajo takšnega, kot je. Mogoče se tega zaveš medtem, ko misliš nanj in ga neskončno pogrešaš, ali pa ko ga pogledaš v oči in v njih najdeš vse, kar obožuješ.