140 replies to this topic

[Sarah]

Ma v teh letih se je nekaj naučil, bolj v smislu da mu včasih uspe razumet o čem je govora ko posluša kak pogovor drugih oseb, zna nekaj tistih klasičnih besed in stavkov, drugače pa ne.

[Ana]

Meni je narodnost partnerja precej pomembna, priznam.
Ne bi mogla bit s kakim Bosancem, Srbom ali komerkoli iz juga, ker je to pač čisto nasprotje mene (glede kulture) + njihov videz me odbija, pa še jezik mi gre na živce.

Za ostale sem precej odprta, ampak imam še par narodnosti v glavi, ki me enako odbijajo. Ne moram si pomagat, ampak v tem primeru padem na stereotipe.

[Sarah]

Podpis pod drugi stavek prvega odstavka.

[Ana]

Sarah, kako pa to, da tvoj fant še ne zna slovensko? Mu ni v interesu, ali se tebi ne da ukvarjat s tem?
Če bi jaz imela fanta iz druge države bi ga vsekakor želela naučit svojega jezika, pa definitivno bi tudi njegov jezik obvladala.
Ampak ok, jaz padam na jezike, vse bi rada znala.

Pa vidva bi v prihodnosti živela v Slo ali It?

[Sarah]

Ni v interesu ne meni ne njemu
IT.

[Coco*]

Meni je narodnost partnerja precej pomembna, priznam.

Meni tudi, pa naj zveni še tako plehko.
Ko gledam razne mešane zakone v svoji okolici, se mi zdi, da se redkokdaj iz tega razvije neko bogato okolje, iz katerega bi se otrok/ci lahko kaj naučili in potegnili najboljše iz obeh narodnosti, ker se en partner v večini primerov prilagodi drugemu in zatre del sebe, svoje zgodovine, jezika, običajev, tradicije, itd. (še boljše je, ko tisti drugi partner ne razume tvoje kulture in običajev, sem se prepričala na lastne oči, kako obupno zgleda, ko pride Nemec v Bosno ), meni pa to ogromno pomeni in mi je nepredstavljivo, da tega ne bi mogla prenesti na svoje otroke.

[Kalypso]

No saj je nekako logično, če par živi v državi iz katere prihaja eden izmed partnerjev, da se tisti, ki je tujec prilagodi načinu življenja, čeprav to morda ni najbolj prav. Mislim, da je tistim, ki živijo v neki x državi pri tem vseeno lažje, ker se morata oba prilagodit novim razmeram.

[krneki]

Jaz bom tako rekla: nikoli ne reci nikoli.
Zato ne bom napisala, da se nikdar ne bi ustalila s človekom xy narodnosti, ker ponavadi ljubezen ne izbira. So potem druge ovire, ampak če predpostavimo, da sta oba normalna, moram rečt, da če bi se v nekoga res zaljubila in bi se dopolnjevala, bi mi bilo vseeno ali je inuit, kitajec ali bosanec.

[Ana]

Če se navežem na Kalypso in Coco; če bi se jaz poročila s tujcem in se preselila k njemu, ne bi nikoli zanemarila svoje kulture. Jaz sem ponosna na to da sem Slovenka, naša država je čudovita, naš jezik je najlepši jezik na svetu in vse to bi jaz želela prenesti na otroka. Vsekakor bi želela da moji otroci govorijo tekoče slovensko, ne da poznajo samo nekaj fraz, pa na nek način bi držala stik s Slovenijo (obiski, počitnice).

[Anouk]

Se podpišem pod Sally in Ano (čeprav ne gojim tako zelo močnih čustev do slovenščine, je vseeno fajn, da lahko kakšno pravljico iz svojega otroštva prebereš otrokom, pa da se znajo otroci v tem jeziku pogovarjati s starimi starši ipd. ).

Narodnost kot taka mi ni 'deal breaker', je pa dosti drugih lastnosti, ki igrajo vlogo in po katerih izbiram (čeprav je res, da znajo biti določene kulture bolj povezane z nekaterimi elementi, ki so mi no-go). S selitvijo v tujino načeloma tudi nimam težav, je pa res zelo odvisno od okoliščin.

[Kalypso]

Če se navežem na Kalypso in Coco; če bi se jaz poročila s tujcem in se preselila k njemu, ne bi nikoli zanemarila svoje kulture. Jaz sem ponosna na to da sem Slovenka, naša država je čudovita, naš jezik je najlepši jezik na svetu in vse to bi jaz želela prenesti na otroka. Vsekakor bi želela da moji otroci govorijo tekoče slovensko, ne da poznajo samo nekaj fraz, pa na nek način bi držala stik s Slovenijo (obiski, počitnice).

To bi storila tudi jaz.

Čeprav, bi se mi otrok kar smilil, če bi bil "moj" tujec mešanega porekla in bi tudi on želel otroku vcepit svojo kulturo in ga naučit jezikov. Čeprav bi otrok potem znal slovensko + vsaj dva jezika, kar tudi ni tako slabo. Ampak bi bil verjetno zmeden kaj sploh je: Slovenec, ? , ? ali pripadnik tiste države v kateri živi (pod pogojem, da bi živeli državi, ki ni domovina nobenega izmed partnerjev).

Da se navežem nazaj na prvotno zastavljeno vprašanje: nimam nobenih zadržkov pred tem, da bi se spustila v razmerje s tujcem. Če bi bila samska, bi se že spustila.

[Ana]

Jaz naprimer poznam primer (pa definitivno ni osamljen itak), ko je šla ena punca (Slovenka) na počitnice v Egipt, pa se je tam zapletla s kelnarjem (Egipčanom). On je potem prišel v Slovenijo, ampak je moral po nekaj mesecih nazaj, zaradi vize. Čez nekaj mesecev pa je spet prišel in sta se poročila. Zdaj je noseča in pričakujeta otroka.
Meni je to grozno, ne moram si pomagat da ne bi imela predsodkov. Se mi zdi da ti ljudje samo prežijo na turistke in čakajo da bodo lahko prišli v Evropo.
Ko smo bili mi v Egiptu z družino je kapitan ene turistične ladjice prav direktno vprašal mojo sestro, če bi onadva kaj mela. Meni je to totalno neiskreno in se mi zdi da so Evropejke čisti plen za njih, za boljše življenje.

Pa naprimer ko vidim kakega moškega srednjih let, zraven njega pa neka mlada Azijka. Ma takoj pomislim da si jo je kupil. Res sem polna stereotipov ja, ampak ne morem se otrest tega občutka.

[Plain Jane]

Vsakič, ko vidim to temo preberem nErodnost partnerja.

[Jinadaze]

Jaz tudi. XD

Drugače se pa strinjam s predhodnicami, tudi meni narodnost ni problem, dokler ni prevelikih kulturnih, mentalitetnih razlik.

[Lo-Fi]

meni je nedopustno, da otroka ne naučiš svojega materinega jezika, čeprav živiš v tujini
moja teta živi v Švici, tam ima otroka z Italijanom in sestrična prav lepo govori slovensko....

se strinjam glede narodnosti partnerja, vse dokler ni prevelikih kulturnih, mentalitetnih razlik.....meni je tudi pomembno, da bi tekoče govorila isti jezik, se pravi pri meni bi kak tujec odpadel, saj sem antitalent za jezike, ,,,ne bi mogla bit z nekom, s katerim se lahko pogovarjam le osnovne stvari....saj je res, da se v nuji naučiš, ampak vseeno

[Jinadaze]

Tudi jaz sem prebrala "Nerodnost ", pa sm pomisla "kaj je pa Piki spet naredu" (ker sem vidla, da je Jina zadnja pisala).

[Fluffy The Stud Eater]

Jaz tudi VEDNO najprej preberem nErodnost.

[Zlatolaska]

Ja, še ena taka.

Jaz lahko pripišem "dogodek", ko sem izvedela, da moj fant ni Slovenec. Moja kolegica je bila en čas skupaj z Albancem (ful je zanimivo in nihče si ne bi mislil, ona je 100% Slovenka iz izredno vplivne in bogate družine, kar je verjetno eventuelno tudi pripeljalo do razpada zveze, sta pa bila skupaj skoraj 4 leta) in smo bili na njegovem rojstnem dnevu. Vmes meni ta kolegica v hecu reče kao haha, ej, pomoje sva midve edini Slovenki na tem rojstnem dnevu. In jaz njej nazaj: hehe, samo res.. no pa moj fant. Pa ona meni ful šokirano: e daj, ne morem verjet?.. in pol moj dialog z njim še v isti sekundi:
haha, kake seka, a veš da je ona mislila, da ti nisi Slovenec? haha
saj pa nisem?
?? kaj pa si?
črnogorec, halo?
aja?

No in to je bilo že več kot leto od tega kaj sem bila z njim. Ampak dokaz proti stereotipnim jugo-tipom, moj fant je skoraj ginger, bela koža, pegice, lasje z očitnim oranžkastim podtonom.. kdo bi njemu rekel črnogorec, res?

Ampak sem se po tistem tudi veliko spraševala, kako daleč "sega" narodnost? A je on še vedno črnogorec, če je bil rojen v Sloveniji in njegova mama enako? Pač babico ima od tam, ampak tudi ona zdaj živi tukaj. Nisem si čist na jasnem s temi opredelitvami.

Nimava pa nobenih nekih družinsko-kulturnih-običajev razlik, edino da sem jaz bila vzgojena krščansko, on pa ni veren. Tudi jaz nisem, izhajam pa iz take družine in iz tega tudi mnogi običaji.

Ampak njegova mama je pa čisto svoja pesem. Ona postavi smrekico, se obdaruje 24. decembra, praznuje novo leto.... po vsem tem pa ženska januarja praznuje še pravoslavni božič in pravoslavno novo leto. WTF? Jaz še tega nisem videla, a ni to enako kot da si dveh ver naenkrat? Svašta.

[Coco*]

^Joj, taki ljudje me prav živčno naredijo. Ali pa tista fora od Kamijine tašče, ko je otroke obdarovala za nevemkaterega Miklavža (v pravoslavni veri ne obstaja v taki obliki kot pri katoličanih). Wadafak res.

Jaz bi samo še pristavila svoje glede tistega o zmedenosti otrok, ki pridejo iz mešanih zakonov; poznam vrstnico iz mešanega zakona (HR/SRB) in se ne more odločiti, kaj bi sama s sabo. En teden veselo skače okoli in kaže 3 prste in udriha po ustaših, drugi teden se ima za Bosanko, tretji teden je pa Hrvatica in udriha po vseh ostalih državah bivše Jugoslavije. OK, razumem, da je v družbi identifikacija z nekim narodom bolj ali manj pomembna in ona enostavno ne ve, kam naj se popredalčka, ampak se mi zdi, da bi se enaindvajsetih že lahko malo umirila s tovrstnimi izpadi, ampak še nič ne kaže na to.