Posted 25 July 2011 - 06:10 PM
Kolektivna žalost.
Ampak ja, njena smrt (ki roko na srce - dejansko ni bila tako zelo veliko presenečenje, ampak vseeno - pač četudi ko praviš, da pričakuješ nekaj takšnega, je vseeno manjši šok, ko do tega dejansko pride).
. . . in ljudje čutijo, da 'morajo' na nekakšen način žalovati, se od te osebe posloviti, ker so jo na nek način poznali (ker je bila javna oseba).
Glede Amy vemo vsi, kako je bilo, jaz sem poslušala njen drugi album precej, imela je zanimiv vokal, in je bila prijetno presenečenje, ko se je na sceni pojavila (nekako kot sedaj Adele) - takrat sveži veter na sceni. Njen talent je seveda kmalu zasenčila njena pojava, večni izgredi in oklep droge, katere se ni mogla rešiti (zakaj, kako, ve sama).
Kakorkoli - sama nekako čutim bolj do tistih staršev, katerih otroci so umrli v streljanju na Norveškem, Amy si se 'smrt izbrala sama'. Kot sem že napisala - škoda, čutim do staršev, ker ni hujšega, da tvoj otrok pred tvojimi očmi hira. V nekaterih primerih je potem smrt odrešitev.
“It was true that I didn’t have much ambition, but there ought to be a place for people without ambition, I mean a better place than the one usually reserved. How in the hell could a man enjoy being awakened at 6:30 a.m. by an alarm clock, leap out of bed, dress, force-feed, shit, piss, brush teeth and hair, and fight traffic to get to a place where essentially you made lots of money for somebody else and were asked to be grateful for the opportunity to do so?” (Charles Bukowski)---------------------------------------------------------------------------------------------
When you open your mind to the impossible, sometimes you find the truth.