Da se ne lotim komentiranja mojega deca mamico mu deci jaoooo kje se je to naslo!! Se zmeniva, da greva za prvi maj za par dni na morje in, ko je treba zadevo rezervirat pa it se kar dela neumnega in glumi gljivo. PA KAJ TI NI JASNO?!?!? Ponavadi vedno jaz vse uredim, ker, ce njega cakam, ni nikoli nic. Samo tokrat mora on, ker greva k njegovim sorodnikom in bi bilo malo cudno, da jih jaz klicem. Pa mu recem, ce mu ni za it ali pa karkoli naj zine pac ne bova sla...in me gleda kot tele v nova vrata....pa ne vem a mu ne znese sprocesirati podatkov al kaj za vraga.....joj sem besna!!!
Mene je zaradi podobnih razlogov razkačil moj folk... moja družba kao. Mislim... se menimo ful časa pred prvim majem, da bomo šli na izlet... a logično sedaj nič iz tega. Pa niti ne bi bila razjarjena, če bi kdo vsaj kaj omenil na to temo, da je blo govora o tem... Pričakovat opravičilo ali karkoli v tem smilsu... bomo šli drugič bi blo pa tak že smešno. Tako pa... kot da nič ni. Potem pa mi reče kol. da bomo nardili piknik in naj bi se šlo na kres pa rabi tri dni da javi kaj in kako. In še danes, zadnji dan me kliče in pravi, da se še ne ve, da me bo še poklicala... haalooo... a kaj jaz naj pa sedim pa čakam do zadnjega...??!! Ali se dostojno pove človeku vsaj kak dan prej??!! Hvala lepa... kr pejte sami!!! Bom še razmislila, če grem sploh še kdaj kam z njimi...!
Kaj narediti ko nimaš več nobenega upanja??? Se prepustiti usodi, tudi če je najslabša??
Zamenjaj smer upanja!