Posted 17 April 2009 - 02:13 PM
Ne da se mi pucat stanovanja, pa mam ful dela.
Lačna sem tak, da mi v želodcu iber kruli in mi je kr mal slabo.
Sovražim, da se nam fakin 4x na teden začne fax že ob osmih in trpim ko Kristus.
Jutr morm it s fantom na 40-letnico njegove mame in mi strašno ni za it, sploh zarad njegovga defektnega fotra - zdej ga nisem vidla že leto in pol, pa mi ga ni spet za prenašat.
Pa tud na splošno se ne znajdem na teh bolj kmečko obarvanih veselicah, ne vem kam se naj dam, nisem fan harmonikarskih viž in totalno nesmešnega kmečkega humorja, ki je mnogokrat tud vulgaren.
Ni mi za gledat te brezvezne kurce, ki se nimajo res o ničemer za menit, ki jim kar iz oči sveti foušarija in po zobeh vlačijo vse in vsakogar, pol pa se majo za ful krepostne in svašta, nimam se kej menit z njimi.
Nimam nič proti vaškem folku, če je tak izpadlo - v resnici ni tak AT ALL, poznam tudi enkratne, srčne in krasne primerke, ki jih imam ful rada. Samo zgoraj omenjeni so pa taki stereotipno zabačeni kmetavzarji (pa niti kmetije nimajo, LOL). Totalno nerazgledani in nezanimivi, mnogokrat strašansko prostaški in brezvezni, ampak seveda mislijo, da so nevem kak super, prijetni in duhoviti. Tle izvzamem njegovo mamo (to, ki praznuje RD) in pobovega polbrata in polsestro + še štiri osebke.
A sem že omenla, da mi FUL ni za it? Sam pomislim na to, pa me zvije v želodcu od groze.
Ljubezen ni odraz enega samega dogodka, enega samega pogleda ali dotika. Ljubezen se v človeka prikrade počasi in potiho ... in potem se enkrat enostavno zaveš, da imaš nekoga neskončno rad. Zaradi množice vseh njegovih dejanj, pogledov, besed, dotikov, čutenj ... ki ga delajo takšnega, kot je. Mogoče se tega zaveš medtem, ko misliš nanj in ga neskončno pogrešaš, ali pa ko ga pogledaš v oči in v njih najdeš vse, kar obožuješ.