Ja, ko se pa ponoci tihotapis bogvekod, so pa otroci prvi, ki nastradajo. Ko gre za golo prezivetje, so izbire vse prej kot roznate.
Mene je najbolj presenetilo to, da so ljudje (=evropejci) tako sitni, ker begunci kao niso hvalezni oz. tega ne pokazejo tako, kot bi si "gostitelji" to zeleli. Mislim, wtf, za njimi je blazno dolga, draga, naporna in grozljiva pot, bogve kaj vse so videli na lastnih ulicah in v lastnih domovih, kaj in koga vse so izgubili, kaksne travme doziveli in kaj sploh jih se caka, ker je njihova prihodnost tudi v tem novem okolju precej negotova (odobritev azila, nastanitev, jezik in kultura, njihove druzine+prijatelji, delovna dovoljenja in zaposlitve, izobrazba, ipd.). Pa saj jim nismo dolzni pomagat zato, da se bomo potem mi sami pocutili bolje, ko se bomo tolkli po prsih. Ne vem, meni je logicno, da so prestraseni, jezni, otopeli in se marsikaj, in da morda svojo hvaleznost pokazejo drugace (ali kasneje, ce sploh), odvisno od tega, kako vse skupaj dozivljajo. Sicer morda cudna primerjava, ampak ker osebnih izkusenj z begunci nimam, bom vseeno izpostavila primer vedenja otrok, ki prihajajo iz izredno neurejenih in neprimernih razmer v zacasno rejnistvo, ali pa primer vojakov, ki se vrnejo s front s PTSD-jem, ki rabijo strokovno pomoc, da lahko sploh osnovno funkcionirajo v druzbi, ali pa konec koncev primer posvojitve zlorabljenih zivali, ki se na zacetku tresejo in bojijo vsega in vseh, in veckrat v obrambi reagirajo razdrazeno ali napadalno - preden doumejo, da so na varnem in situacija ni in ne bo vec ogrozujoca.
Lahko je iz udobnega fotelja pisat sodbe o "divjakih", ja, in naslavljat tiste, ki ponudijo pomoc, z "nestrpnezi", ker se ne strinjajo s tvojim mnenjem.