107 replies to this topic

[Kami]

Meni so najboljše baklave v Sarajbosni (zraven katoliške cerkve). Manjše, drage, a božanske.

[Frida]

Na zdaj pa res komaj čakam. Upam, da mi bo zneslo it vse to sprobat, brez da počim.

[Frida]

Prejšnji teden sem bila štiri dni v Bosni in Hercegovini in zdaj še bolj obožujem Balkan.
Pot je šla takole: Ljubljana - Bosanska Gradiška - Banja Luka - Jajce - Travnik - Zenica - Sarajevo - Mostar - Nevesinje - Kalinovik - Sarajevo - Zenica - Doboj - Slavonski Brod - Ljubljana.

Na meji zatežijo za zeleno karto, nujno jo je treba imet. Takoj za bosansko mejo se že začnejo tipični prizori - novogradnje gastarbajerjev, razkošne hiše ljudi, ki živijo v tujini, v Bosno so prišli zgradit hišo, jo zapustili in se vrnili v tujino, žalostno. To sem potem videvala povsod. Avtocesta se kmalu konča, tam nekje pri Banja Luki in Zenici jo je spet nekaj, drugače pa pot do Sarajeva poteka po lokalni cesti. Jaz sem se dol vozila 7 ur, z mini postanki. Ceste so povsod čist okej, veliko je bilo tudi policijskih kontrol. Ustavila sem se v Travniku, rojstnem mestu Iva Andrića in od daleč ogledovala Jajce.

V Sarajevu sem spala v hotelu čisto blizu Baščaršije, plačala sem 120€ za tri nočitve z zajtrkom. Dnevi so se začeli po hotelskem zajtrku z bosansko kavo in čajem, sprehodom po mestu itd. Jedla sem čevape in sirnice (mi rečemo sirov burek, oni imajo pa za vsako jed, ki mu mi rečemo burek, drugo ime). Baščaršija je zelo lepa, na enem delu me je spominjala na Damask in občutek sem imela, kot da sem šla nazaj v čas. Povsod se kadi iz žara, super mi je bilo spet poslušal klic k molitvi. Ljudje so ful prijazni in mesto kar kipi od življenja, ulice so polne od jutra do noči, vsi so zunaj, stari, mladi...
En dan je bil prav poseben, ker sem šla v Mostar, do tja pa se voziš po dolini Neretve, pokrajina je res noro lepa. Mostar je krasno mesto, mirno, majhno, tam sem jedla najboljšo sirnico na svetu! Tam niso mastne kot tukaj pri nas in ti ne zapaca želodca in je super dobr.
Potem pa se je začela prekrasna vožnja po Hercegovini (granatna jabolka rastejo povsod ob cesti njam njam njam), šla sem do Nevesinjskega polja, od tam pa proti Kalinoviku. Od enega do drugega kraja je kakšnih 40 km, cesta je pa kolovoz, poln ovinkov, na eni strani je stena, na drugi nezaščiten prepad in samo moliš, da ti nasproti ne pridivja kakšen lokalc z đipom, jaz sem se na enih delih res tresla, nič luštno. Cela pot do Kalinovika traja okrog 3 ure (40km). Pokrajina je lepa za znoret, ko prideš na planoto Morine se ti pa odpre pogled na totalno zapuščeno in divjo pokrajino, ki ji pravijo "evropski Tibet". Tam je tudi nekropola iz 14. stoletja. Včasih, na začetku prejšnjega stoletja, so bile tam majhne vasi, ljudje so živeli čist odročno, to je zdaj vse zapuščeno, pastirji pridejo čez leto sem z ovcami, kravami. Ta pot je bila dolgo časa nazaj glavna pot med Mostarjem in Sarajevom. Vse te vasi do Sarajeva so take pristne, starinske, čakat moraš, da se krave/ovce spokajo s ceste, lepo.

Na poti od Sarajeva do hrvaške meje se spet voziš po vaseh, kjer so nekje Bosanci, nekje Hrvati, ko si v srbskem delu, te na to spomnijo table v cirilici, obstreljene in zažgane hiše povsod, žalostna pokrajina je to.
So pa hecni, v vsaki vasici je cel kup avtopraonic, vse je usrano, smeti povsod, revščina, avtopraonica pa na vsakem vogalu. Okrog Sarajeva je tudi ogromno Kitajcev s svojimi štacunami. Kr neki.

Sarajevo samo je mesto v kotlini, ozko in dolgo in z avtom je zelo lahko. V mestu so enosmerne ceste in ena glavna je za v center, druga pa za ven. Na pobočjih so pokopališča, ostanke vojne vidiš res povsod, če ne vidiš, pa poslušaš pri sosednji mizi pogovore.

Kar se hrane tiče, mi je bilo super. Čevape sem jedla dvakrat, sirnice velikokrat, njihove sladkarije (baklava, tufahija, kadaif, turški med...) so nore, poskusila sem jih v različnih slaščičarnah. Na tržnici sem kupovala ganatna jabolka in mandarine, šla sem enkrat na večerjo v Inat kučo, kjer imajo bosansko hrano. Poskusila sem tri različne jedi, ampak ne morem rečt, da sem uživala, ker tak mesojedec spet nisem. Najbolj mi je bilo všeč zelje v "bosanskem loncu".
Glede stroškov pa lahko rečem samo okvirno, ker res ne vem koliko me je vse koštalo, se pravi 120€ hotel, vsa hrana, kino, miljon kav - še dodatnih 100€ recimo. Pa še tank in pol bencina in nekaj cestnine je treba računat.

Komaj KOMAJ čakam, da bom šla nazaj, tale Balkan ima en poseben čar.


 

[Kinky]

Frida, super si to napisala.

[Frida]

Hvala. Prepričaj fanta, da spomladi gresta.

[Kinky]

Delam na tem.

[Špela]

Frida, res zakon! js sploh ne razmišljam več, samo piči za Sarajevo 29.12..

[Frida]

The best Špela!

[Neytiri]

Še malo mojih slik. Prespala sva en dan v Mostarju, drug dan v Sarajevu (v predmestju sva šla še na izvir reke Bosne), vmes sva šla pa še na slap Kravice, v Jajce, Travnik in pa v Banjo Luko. Noro veliko sva jedla, sprobavala različne baklave na različnih koncih, različne bureke, čevapčiče, kave in piva. In na koncu se ti fino zdi, ker kljub temu ne zapraviš veliko . Orientirala sva se večinoma po TripAdvisorju. Mostar mi je bil simpatičen, v Sarajevu pa si šele z velikim naporom prišel do alkohola v lokalu .

 

Mostar

 

 

 

 

 

 

 

[Frida]

Zakon!

Men je Bosna the best!

[Neytiri]

Bom nalepila več slik, ko pridem do fantovega računalnika. Samo omejitve hitrosti so obupne .

[Frida]

A so vaju policaji kdaj ustavili?

 

Ja, nujno še nalepi fotke.

[Neytiri]

Niso, sva pa na poti ene 4x videla, ko so merili. Je bilo tako, da so pred leti ustavili fantovega očeta in jim je potem dal 20€, da so ga spustili in sva se namensko po Bosni približno držala omejitev, ker so menda lahko policaji kar smotani in da hitro izsiljevat začnejo.

[Frida]

Jaz sem bila res velikokrat tam in me še niso nikoli ustavili (tok tok tok), mi pa veliko ljudi govori kok ustavljajo...

[Matilda]

Lepe fotke.

 

Kolega je bil kakšen mesec nazaj v Una narodnem parku. Sem se čudila, kako je lepo.

 

[tasika]

Čez dva tedna grem v Banja Luko za čez vikend. Kaj se splača videt, kje jest, kakšni koli druga priporočila?

[Olivija]

triposo app, če kaj drugega iz prve roke ne bo padlo  

[tasika]

Čez vikend sem bila v Banja Luki in lahko samo citiram Frido o stanju čez mejo. S tem da na poti nazaj smo morali malo čakat, in je bil en kup cigank, ki so z dojenčki hodile od avta do avta, trkale na okna in prosijačile. Če nisi nič dal se je občasno katera začela precej razburjat. 

 Takoj za bosansko mejo se že začnejo tipični prizori - novogradnje gastarbajerjev, razkošne hiše ljudi, ki živijo v tujini, v Bosno so prišli zgradit hišo, jo zapustili in se vrnili v tujino, žalostno. 
 

 

Aprtma smo rezervirali preko air b&b in je bil super; 2 sobi, vsaka s svojo kopalnico. Ena soba je bila malo večja in je bila kao zraven še dnevna in kuhinjska niša, oz hladilnik in korito, 5 min hoje od centra za 40e/noč. 

 

Sam center Banja luke mi je precej simpatičen, in tak zaanimiva mešanica: na eni strani vidiš džamijo, na drugi strani pa pravoslavno cerkev. Zvečer je vse skupaj lepo osvetljeno, gužva po mestu, dopoldan pa center prazen. Veliko časa smo tudi kar tako bluzili po centru in se zgubljali sproti. 

 

Pojedla precej čevapčičev in spila kar nekaj dunje, jedla pa sem tut ogaben (vsaj meni) burek. 

 

So mi pa zelo zanimive izkušnje oz. interkacija z ljudmi, ki sem jo doživela, ker je precej drugačna od tega kaj so mi vsi opisovali kako prijazni da so ljudje doli. Na tržnici so itak ful posiležni, in če si kaj pogledaš in na koncu ne kupiš so totalno užaljeni. Valda imajo ful male številke in sem jaz rabila celo 2XL spodnji del trenerke, kar je redko katera stojnica imela. Ko sem na eni probala XL in pravim da mi je pač pretesna, me je ženska na vsak način poskušala prepričat, da to more bit tak, etc. Ko sem rekla, da mi je preveč ozka in nebom vzela pa je celo surlo potegnila. Druga scena grem na stranišče, čakam, potrkam, nič. Še kr čakam, potrkam, se oglasi, ok, čakam. malo gledam okoli, in se pred mene vrine neka bakica in kr na wc, kao da ona tu dela. Druga, ki je ravno prišla iz stranišča, to sprašuje kaj se je te vrinila, in da če bi jaz imela čas najbrž nebi čakala. Jaz se kao pohecam, da ima prav ja, in mi ženska zabije nazaj, da zdaj bom pa jaz njej nekaj pametovala.   Lol, jaz sem bila čisto šokirana, in sploh nisem vedla kaj naj rečem. Gremo v gostilno (bili smo družba 2 fanta, 2 punci), itak povsod kelnarji delajo, naročimo 4 rakije, in reče kelnar 2 rakiji in pol naju z kolegico gleda, češ kaj boma pa midve. Kadijo vsi kot turki, tudi noter v gostilnah, česar mi nismo več navajeni in traja kar nekaj časa da se privadiš.  

[Frčica]

Midva sva končno šla v Bosno, za 1 teden.

Pot je šla: Jasenovac in Nova gradiška(še Hrvaška seveda, hotela sem videti bivše taborišče, Nova gradiško pa zato, ker je družinska prijateljica od tam) - Banja Luka - Jajce - Travnik - Sarajevo - Sutjeska - Dolina Neretve - Mostar - Kravice - Livno - Drvar- Nacionalni park Una- Bihač

Prvo noč sva spala v Banja luki. Mesto me je pozitivno presenetilo, tak sproščen vibe, ogromno ljudi zunaj, znotraj utrdbe je bil tudi neki koncert. Lepo imajo urejeno obrežje reke Vrbas (bolj sem to videla naslednji dan, ko sva se peljala ob njej). Od vročine so me ožulile bombažne spodnjice Tam sva bila bolj pozno popoldne, naslednje jutro sva šla proti Jajcu. Vmes sva se ustavila v Krupi na Vrbasu, kjer so manjši slapovi in jezovi z mlini. V Jajcu sva šla najprej jesti, presenetila me je cena za ribe; 12 mark za dve šarenki s pomfrijem. Tam sva probala Tuzelsko črno pivo, najboljši v Bosni za naju. Ogledala sva si mesto, seveda v spremstvu lokalnega brezdomnega kužka ( na vsakem potovanju naju najde kakšen pes in nama razkazuje mesto, sva imela pa v Bosni s sabo hrano za pse in sva se ustavljala ob poti, če sva videla kakšnega). Ogledala sva si še mline na reki Plavi in šla sem se kopat na lokalno kopališče ob reki.

Potem ej sledila pustolovska pot v Travnik. Najina ančica, kot imenujeva Garmin, se je odločila da je 2. dan kot nalašč za spoznavanje prirode, tako da sva se ene 20 km vozila po makadamu čez gozd (cesta je vpisana kot asfaltirana). Nič čudnega, da so naju domačini pred koncem asfalta gledali kot vesoljca. V Travniku sva se hitro potolažila z najboljšo mučkalico in čevapi s kajmakom v Bosni. Po jutranji kavi sva šla v Sarajevo. Mesto, kamor bi se vrnila, ker je 1 dan nedvomno premalo, a ne morem reči, da bi naredilo velik vtis. Izjemno všeč mi je bila pivnica Sarajevske pivovarne(pred njo so pa otroci prodajali domačo limonado, zelo simpatični), ne maram pa splošne gužve na Baščaršiji. Tako opevani čevapi kod Želje so precej povprečni, kajmakom pa zmešan s skuto...

Naslednji dan, spomenik bitke pri Sutjeski, ogromen, impresiven, a seveda potreben vsaj minimalnih vzdrževalnih del, pa nacionalni park. Cesta je ok, so rekli, tudi na vstopu v park. Ja....avto sva pustila ob cesti in šla raje peš. Oznake so slabe, si nasprotujejo z vodičem, ampak ok, sva dala kalorije Travnika in Sarajeva ven s 15 km hoje. Gozd je res lep, impresiven z lepimi razgledi na najvišjo goro Magić in slapom Peručica.

Pot sva nadaljevala proti Mostarju, s planom, da si nekje najdeva za spat. Spala sva okoli 30 km pred Mostarjem, ker prej niti ni bilo kod spati. Lepa pokrajina, a bolj ali manj nenaseljeno. Trava pa pokošena do zadnjega metra.

Naslednji dan sva se vozila ob Neretvi, res lepa reka, žal s precej HE. Ob poti sva jedla najboljši burek oz. sirnico izpod sača. Popoldne in večer sva preživela v Mostarju. Mesto je res čudovito, a zelo turistično. Temu primerne so cene.

Naslednji dan sva šla na slapove Kravice. Žal mi je bilo, da nisem vzela kopalk, a me to ni ustavilo, da ne bi plezala okli slapov. Pot sva nadaljevala v mesto Livno izključno zato, ker sva slišala da je v bližini možno videti divje konje(konje, ki so jih kmetje spustili, ko so zapustili kmetije in jih je sedaj baje okoli 500). Tu sva kupila dva lokalna sira, kam morava iti iskati konje so nama povedali v lokalni trgovini. Našla sva jih praktično takoj, malo sva imela srečo, da so bili ravno na vrhu slemena. Kasneje sva našla še eno čredo.

Potem sva šla naprej proti Uni, prej sva se ustavila v Drvarju za kosilo. Tako depresivnega mesta še nisem videla. Napol prazno, vse zapuščeno, preraslo s travo... Šla sva na Titovo pečino in lokalni muzej. Na poti nazaj sva se ustavila v recepciji in uzrla posebnost Balkana. Kar sredi sprejemne pisarne je zaposlena barvala svojo frendico. Malo sva se ustavila ob vhodu, ker je ravno prišla skupina francozov. Na obrazu se jim je videlo, da so doživeli pravcati kulturni šok V parku Una sva žal videla le Štrabački bun, je bil pa tisti dan ravno začetek regate (3. dnevni spust raftarjev) tako da sva šla na "veselico". Naslednji dan sva šla le še v Bihač na tržnico, kjer sem se obrisala pod nosom za kajmak in šla proti domu.

V Bosni sva se odlično počutila, ljudje so izjemno prijazni, odprti, zgovorni. Presenetilo naju je edino to, da je toliko zakritih žensk. Strinjala sva se, da je bilo to bolj izvidniško potovanje in, da bi naslednjič na nekaterih lokacijah ostala dlje. Pogosto sva bila začudena nad nizkimi cenami, ker tudi ni slab vidik potovanja. Za vse skupaj sva zapravila 700€, pa sva nakupila še kup zdravil(so še enkrat cenejša kot pri nas, nprl Lekadol, Linex,...),cigarete za najini mami in še nekaj reči.

[Frida]

Fino Frčica, fajn napisano.  

Jaz v Livnem nisem imela sreče s konji, sva prevozila hribčke in doline, šume...

Pokrite ženske pa jaz opažam dol šele zadnje leto in pol, prej tega ni bilo. Bosna je meni ful fajn izven turistične sezone, v Mostarju se poleti komaj premikaš, groza.

Daj kakšne fotke gor, če se ti da.