118 replies to this topic

[URŠKA]

mestni utrip:

 

 

 

 

 

šola za male:

 

šola za velike:

[URŠKA]

Izlet z ladjico na prison island,, kjer smo snorklali:

 

 

 

bowbow drevo:

 

treba je bilo vse prešlatat:

 

 

 

[URŠKA]

Začimbe:

vanilija

 

 

muškatni orešček

 

klinček:

 

 

kardamom

 

skupinska

 

ananas

[URŠKA]

 

 

 

 

[tasika]

Ful dobro, takoj bi šla.

[Frčica]

Super fotke!

 

MIdva sva teden aksneje še manj odločena kam bi šla Zdaj je opcija še Namibija, berem, da je najboljša opcija najeti džip in greš sam naokoli. Glede na prebrane bloge(knjig še nimam, ker je ta ideja povsem sveža), izgleda sanjsko. Škoda le, ker nima plaž. Morje valda ima, ampak ni takšnih sanjskih podob, kot pri zgornjih fotkah pri Urški. Bova videla, imava vse opcije še odprte.

[Špela]

Urška, full lepo!

[Frčica]

Tanzanija, 7.-28. julija

V Tanzaniji sva preživela 3 tedne. Prvotni plan je bil prihod v Arusho, iti na safari, potem pa počasi potovati do obale, se pomikati proti jugu do glavnega mesta Dar el Salaam. Ker pa nisva imela, razen prvih dveh dni, nič rezervirano (tudi nima smisla imeti, ker te, ko stopiš iz avtobusa skoraj vedno čaka nekdo, ki ti za nekaj napitnine najde namestitev) sva pot vmes spremenila.

Priletela sva na letališče Kilimanjaro, sredi noči. Najin gostitelj prek Air bnb naju je prišel iskat, na mizi naju je pa čakal sveže narejen sok manga in pasijonke. Heaven Prva dva dni sva preživela v vasi blizu Arushe, kjer ni nobenega turizma, ob prvem sprehodu pa sami klici otrok mzunga, mzunga, jambo, jambo (beli človek, živjo). Taka res pristna radovednost, izjemno simpatični. Velika sreča, da sem prek air bnb našla ravno najinega gostitelja Godwina, ker se je izkazal za enega najbolj simpatičnih in pozitivnih ljudi, kar sva jih kdajkoli spoznala. Stanovala sva v hiši njegovih staršev, ki imajo manjšo kmetijo (mleko tam ima čisto drug okus in mi je bil celo všeč), nasade banab, kasave, kave... Ima tudi safari firmo, tako da sva šla z njim na 3 dnevni safari (Serengeti in Ngorongoro). Cene safarijev so zasoljene zaradi tako visokih vstopnin, ki jih zaračunava država, ampak mi ni popolnoma nič žal. Nisem si predstavljala, da vidiš toliko živali in to tako blizu-preko 30 levov, mdr. tudi poskus napada 10 levov na čredo bizonov in njihov napad nazaj. Po besedah vodiča sva imela veliko srečo, jaz pa to pripisujem tudi njegovemu znanju (doštudiral je posebno smer, ki združuje biologijo, ekologijo, turizem in je specializiran za vodiča po safari parkih v Tanzaniji in res ve kam v določenem letnem času iti). Spali smo v campih, v šotorih. S seboj imaš tudi kuharja in je bilo vse ful dobr. Po prihodu s safari sva bila v Arushi še en dan (na avtobusu mi je šlo kar na jok, tako lepo je bilo tam).

 

Nato sva se premaknila v Lushoto, v območje Ushamabra Mountains, kjer sva šla na en daljši pohod in obisk kmetije oz. farme kave, kjer sva si ogledala celoten proces od nabiranja kave do mletja oz. trenja spražene kave.

Naslednji kraj je bil že na obali, Pangani. Do njega je vodila izjemno mučna 2 urna pot( še prej pa še ena 4 urna adrenalinska vožnja, ko so se moški usedli za voznikom in ga spodbujali da na slepo in v škarje prehiteva in navijali zraven) po zelo zelo luknjastem makadamu(pridelala precej modric v polno naloženem avtobusu imenovanem dalla dalla). Kot nama je že Godwin rekel, zakaj hodita v Pangani, če imata pred nosom Zanzibar? In ja, imel je prav.  Plaža sicer lepa, a umazana, na njej edina, kraj majhen, temu primerno je bilo manj možnosti za kaj pojesti (samo 2 "gostilni"), tako da sva se odločila iti z ladjo na Zanzibar. To pot še danes čutim v želodcu, ker se je ladja izkazala za čoln, kapitan za fanta, ki je bil mlajši od mene, valovi so bili precej visoki, deževalo je, premražena sva bila do kosti, da poklica mornarja ne bom opravljala mi je bilo ob konstantnem bruhanju pa dokončno kristalno jasno. Ena večjih neumnosti kar sva jih naredila, ker ni manjkalo dosti, da bi se čoln  prevrnil.

Prihod na Zanzibar poplača pogled na sanjske plaže. Prva dva dni sva blažena in zdraveča želodec preživela na severu, v Nungwiju. Nato sva šla v Matemwe, v ribiško vasico. Plaža res sanjska, čisto bela mivka, turkizno morje, sprehod po vasi pa žal izjemno žalosten. Izjemna revščina, ni bilo niti enega street fooda, trgovine, kjer bi imeli kaj več od kruha, vode, pijače in nekaj malega zelenjave in sadja ni bilo. Otroci so ti namesto jambo rekli samo money. Tukaj sva bila prvič prisiljena da sva jedla v gostilnah, namenjenih turistom. Prej sva vedno jedlo v lokalnih obratih. Šla sva na šnorkljanje pri otoku Mnemba, ki je v privat lasti. Šnorklanje je dovoljeno, stopicljanje po plaži pa te stane 1000 dolarjev kazni. 

 

Zadnja plaža je bila na vzhodni obali, v Jambiani. Domačini so iznajdljivi, vedo da bi turisti radi jedli lokalno hrano in te nagovorijo na plaži. Oni ponudijo nižjo ceno, kot jo imajo restavracije, mi pa jemo lokalno in svežo hrano. Win win situacija  Ob sprehodu sva si kupila fanto pa jo nisva imela dolgo. Otroci so nanjo pokazali in ko daš za piti enemu se jih je usulo in jasno jim jo daš pa še kakšno greš kupit. Se res pozna, da praktično ne dobijo nobenega sladkorja. Skupina fantov naju je prosila, če jim lahko kupiva nogometno žogo. En starejši gospod se nama je pol ful lepo zahvalil.

Šla sva tudi na spice tour (Zanzibar je bil in je še otok začimb). Kot navdušeni kuharici mi je bilo zelo zanimivo videti kako začimbe rastejo, probaš pa tudi veliko sadja.

Zadnja dva dni sva preživela v Stone townu. Pozicija hotela je bila super, 10 minut peš do centra, 5 minut do trajekta in čisto zraven ribje tržnice oz. do prostora kamor ribiči pripeljejo čolne. Stone town je sicer ok, ampak po opisih pričakuješ več. 

Let sva imela iz celine, tako da mi pot z ladjo(tokrat ultra varno, privoščila sva si vip vstopnice zaradi moje občutljivosti na morju) ni ušla. Celotna pot domov je trajala 36 ur.

 

V času potovanja se nikoli nisem počutila ogroženo, ljudje so zelo odprti, prijazni, sploh otroci. Radi bi sicer zaslužili, za belce seveda navijejo cene, ampak če jaz za prevoz plačam namesto 1 dolarja plačam 2 ali 3 zame to ni velika razlika, za njih pa je. 

Niti enkrat nisva imela prebavnih težav, sva pa, če se je le dalo, jedla tam kjer jedo domačini. Hrana je zelo dobra, ni pa zelo raznolika ali nasitna. Na koncu se nama je že zdelo, da kar naprej iščeva nekaj za jest.  Najbolj pogost je ugali( kot nekakšna polenta), ki ga jedo z raznimi omakami. Fenomenalno je pa seveda sadje in njihove tržnice.

Jemala sva antimalarike, pa se mi zdi, da je bilo mogoče malo brezveze. Komarjev skorajda nisem videla(vem pa da bi rabila samo enega okuženega).

Nedvomno bi se še vrnila, še posebej na sever, k istemu gostitelju in na safarije z njim.

 

Ker vem, da bo vprašanje o denarju, budget za 2 osebi:

karti 1400 evrov

safari 3 dni 1500 dolarjev

vse ostalo: 1700 dolarjev(hrana, namestitve, prevozi,...)

[Frčica]

 IMG_4346.JPG   215.76KB   0 downloads

Vas pri Arushi

 IMG_4109.JPG   442.83KB   0 downloads

Kava

 IMG_4106.JPG   357.1KB   0 downloads

 IMG_4440.JPG   94.05KB   0 downloads

 IMG_4603.JPG   190.56KB   0 downloads

 IMG_4775.JPG   202.82KB   0 downloads

[Frčica]

 IMG_0010.JPG   189.55KB   0 downloads

bus oz. dalla dalla

 IMG_0016.JPG   111.52KB   0 downloads

ribiči v Stone townu

 IMG_0019.JPG   111.4KB   0 downloads

 IMG_0079.JPG   190.16KB   0 downloads

 IMG_0103.JPG   198.64KB   0 downloads

Razgled z Ushumabjo mountains

 IMG_0163.JPG   79.16KB   0 downloads

 IMG_4927.JPG   158.03KB   0 downloads

 IMG_4966.JPG   140.55KB   0 downloads

Lushoto

 

 IMG_0023.JPG   98.04KB   0 downloads

[Barbarina]

Wow, noro! Slike s safarija sploh!

Je pa kar drag safari...

Zakaj nista šla na Kilimanjaro?

[Frčica]

Ker je 6 tisočak in ne ravno lahek sprehod. Sva govorila z nekaj popotniki, ki so šli in je precej naporno. Da o ceni ne govorim, baje tam okoli 2 tisoč na osebo, če je to res pa ne vem. 

 

Safari je drag ja, kot rečeno, zaradi vstopnin. Pocenila bi ga lahko, če ne bi šla sama, ampak mi ni žal. Že tako nama je bilo všeč, da sva šla z nekom, ki sva ga že prej spoznala in da smo se poštekali. Verjetnost, da bi dobila koga v avto, ki bi mi šel na živce se je tekom potovanja izkazala za kar verjetno (se nanaša na evropjce, ne tanzanijce. Stalna tekmovalnost turistov z vprašanji kdo je videl več živali, kdo je manj plačal ipd.)

[Kalypso]

Frčica, ful dobro! Me veseli, da sta imela tako dobro izkušnjo. 

[Frida]

Sarah, a je kej novic glede Kilimanjara? 

[Frida]

Po vseh teh letih sem končno dočakala Kilimanjaro. Bilo je sanjsko, nepopisno lepo, neverjetno težko, ampak vredno vsakega centa in švica.

Šla sem s Shappo, trije smo bili prijavljeni za Kili, potem smo se združili s preostankom skupine, ki je priletela en teden kasneje in šli naprej na safari in Zanzibar.

Na Kili vodi več poti, mi smo šli po poti Machame, ki velja za najlepšo/najbolj raznoliko, hkrati pa tudi eno od zahtevnejših poti (ne pa seveda najtežjo, tista je smrtno nevarna).

Vzpon se je začel na 1800m skozi deževni gozd, do prvega kampa smo hodili cca 4h, zelo počasi (POLE POLE v Swahili, to govorijo nonstop) in prespali na 2800m.

Do drugega kampa na 3800 smo spet hodili okrog 4 ali 5h, pot je bila zelo strma celo pot. Naj povem, da smo vseh sedem dni imeli neverjetno srečo z vremenom, niti kaplje dežja ni bilo, ves čas smo hodili nad oblaki, kar pa je po eni strani tudi naporno, saj te sonce in zelo suh zrak zdelata.

Tretji dan smo naredili aklimatizacijski vzpon na 4700m, tam ostali kakšni dve uri in se spustili v kamp na 3900m.

Četrti dan je sledil vzpon čez strmo, 250m visoko steno Barranco in po 5 urah spustov in vzponov smo prišli do kampa na 3900m.

Peti dan smo prispeli v kamp na 4700m okrog 13h, pojedli kosilo in morali iti spat. Okrog 18h je bila večerja in spet smo morali iti spat. Ob 23h smo se morali zbuditi, se pripraviti na nočni vzpon na vrh, Uhuru Peak na 5895m. Postregli so nam s toplim čajem in muffinom, potem pa se je začela najtežja noč v mojem življenju.

V trdi temi in mrazu smo z naglavnimi lučkami hodili 7h do roba kraterja Stella point na 5700m, potem pa še 45 min do Uhuru Peak in okrog 8h zjutraj smo prišli na vrh. Ta noč je bila ubijalska. Kisika je tako malo, da dihaš s polnimi pljuči in se ne nadihaš, vsak korak je trpljenje, ker je tako strmo in tako težko, okrog 2h zjutraj se te poloti taka zaspanost, da na momente od izčrpanosti zaspiš v stoje. Tam nekje ob 5h zjutraj se je začela zora in dobiš neko mini upanje, ampak veš, da imaš še vsaj 3h hoje. Ta čas se nikamor ne premakne, jaz sem bila na trenutke obupana od izčrpanosti in sem se vsakih 30 min ustavila, da sem se stisnila k vodiču, si malo odpočila. Takoj, ko se ustaviš, prideš spet do kisika, ne smeš pa predolgo mirovati, ker je tako mraz, da te prezebe do kosti in moraš čimprej nadaljevati. Ko smo se bližali Stella Pointu, sem bila tako crknjena, da mi je vodič brisal smrkelj, ker nisem uspela pihat v robec, nekaj sem se brisala v rokavico, pa je smrkelj sproti zmrzoval Pri Stella Point v daljavi zagledaš Uhuru Peak in tiste slavne deske na vrhu, takrat je sonce že sijalo, jaz sem dobila tak rush energije, vzhičenosti, da sem z največjim užitkom prehodila še teh 200m višinske in dosegla vrh, kjer sem se razjokala od ponosa in občutka takega dosežka, ni za povedat. Na vrhu sem ostala slabo uro in se potem z vodičem vrnila dol v kamp, 2h hoje po nekakšnem melišču oz. vulkanskem pesku.

Po prihodu v kamp se moraš vsest, dajo ti za pit, zaplešejo in zapojejo, čestitajo, potem sem šla spat za kakšno uro. Po tem kratkem počitku so nas zbudili za kosilo in bili smo popolnoma sesuti, komaj sem se pripravila, da sem pojedla kosilo, ker je potem sledil spust v kamp na 3800, kakšne 3h hoje, kjer smo prespali. 

Moja dva sopotnika sta vzpon prenašala slabo, z vsakodnevnimi glavoboli in slabim počutjem, jaz pa sem bila kot rožca, samo en dan me je bolela glava, pojedla sem tablete in je bilo okej.

Kilimanjaro ponuja take lepote, čudovite sončne vzhode in zahode, barve, rastline, ljudi, Machame pot te vodi skozi različne vegetacijske cone, od deževnega gozda, moorland, alpine desert in arctic zone. Saj sem kar nekaj fotk naredila, ampak večinoma sem samo srkala in uživala celotno izkušnjo. Ves čas smo videli goro pred sabo in en dan sem dobila mini panični napad, ki je minil v pol ure. Gora je mogočna in prit na vrh je uspeh.

 

Mi trije smo se spoznali na Shappinem sestanku kakšna dva tedna pred odhodom, oba tipčka sta bila malo mlajša od mene, ful smo se poštekali, zaradi pomanjkanja kisika smo se v vsakem kampu imeli še boljše kot v prejšnjem, počutiš se rahlo zadetega Smeha in medsebojne pomoči je bilo ogromno.

Za nas je skrbela ekipa 12 lokalcev, vodič in pomočnik, kuhar in pomočnik ter 8 nosačev. Koliko ti ljudje nosijo na svojih ramenih, hrbtih, glavah! Brez njih bi bilo nemogoče doseči vrh, nemogoče. Hrana na gori je bila odlična. Za zajtrk smo dobili sadje, proseno kašo, omleto, toast, palačinke, kuhan yam, za kosilo in večerjo toplo zelenjavno juho, krompir, testenine, zelenjavo, kokice, avokado, ves čas je bila na voljo kava, čaj, kakav in vseeee vse. Jesti je treba kalorično, večinoma ogljikove hidrate in ogromno piti zaradi aklimatizacije. Popili smo skoraj 5 litrov tekočine na dan. Za nas so skrbeli v nulo in smo se jim potem tudi oddolžili z visoko napitnino, za kar se mi je vodič zahvaljeval še dva tedna. Pustili smo jim tudi kar nekaj opreme, blazine za šotor, povštrčke, podkape, palice, palerino... 

Neprecenljiva izkušnja in težko za opisat, mislim da me lahko razume samo nekdo, ki je bil tam. Jaz sem se dolgo pripravljala na to, na youtubu sem pogledala nešteto videov, vedela sem točno kaj bo, kam grem, kaj pričakovat... ampak kljub temu si nisem predstavljala, da bo tako lepo in tako težko. Po 7 dneh je tuš ful pasal

 

Po prihodu na "izhod" dobiš še uradni certifikat in sledila je nekajurna vožnja do Arushe, kjer smo se v hotelu dobili s folkom, ki je prišel na safari in Zanzibar. S celo skupino smo se fuuuuul ujeli, tako dobro je bilo, žur vsak večer, narežali smo se, naplesali, ma neverjetno res.

V Serengeti in krater Ngorongoro smo šli na safari, pet dni smo spet spali v šotorih (razen prvi dan v enem fancy lodgu, kjer sem se res naspala). Živali so prekrasne, safari je res doživetje, videti vse to, kot si vedno gledal v dokumentarcih... Pavijani, sloni, žirafe, leopard na drevesu, gepard je šel v napad na antilopo, levinje z otročki, levi, ptice, bivoli, dikdiki, nilski konji... ni da ni. Užitek totalen.

 

Pol smo bili pa še nekaj dni na Zanzibarju, kjer je bil še večji žur, vsak dan je bil kakšen izlet z ladjo na otoke, odlična hrana, afriški bobni, ples, njihovo žganje konyagi, spice tour.

 

Oh ja, tole je bil en najboljših dopustov, občutek imam, da sem bila na treh dopustih, ker je bil vsak del tako drugačen.

 

 

 

 

 

[ora]

Waw ze bere se noro.

[Frida]

 

 

 

 

[Frida]

 

 

 

 

[Frida]

 

 

 

 

[Eli]

Čudovito, Frida😊