Že od nekdaj sem se nagibala k "naravnemu" porodu, ker EA nekako ne zaupam (pa tudi če je samo 0,1 % šanse, da bom hroma) poleg tega, ker nič ne čutiš pri porodu menda ne moreš pomagat, če se otrok zaglavi. Še posebej pa sem se določila proti EA, ko sem slišala, da v xy% sploh ne prime in ti se ves čas pripravljaš na neboleč porod, na koncu pa ves paničen iztiskaš mulca, takrat te res boli ... - tega sem se najbolj bala.
Plus tega, da se s tem ne rešiš prerezanega presledka in šivov (če so ti namenjeni, so ti namenjeni

Jaz sem mislila, da bom šla avtomatsko na CR (že zaradi dvojčkov), ampak sta se mi bučkota že zelo kmalu obrnila na glavo tako da nisem imela šanse

Kolegica me je potolažila (imela je dva CR), da je CR full zajeban, saj te prerežejo po slojih in tako tudi nazaj šivajo ... ker je to dejanska operacija, je okrevanje dolgo (menda si tudi od narkoze ves zadet) in še nevemkoliko časa ni mogla uporabljat trebušnih mišic kot je treba (te pa ti pri mulcih ZELO prav pridejo, ko se dvigaš iz postelje).
No, imela sem samo umetne popadke (nekatere trdijo, da full bolijo v primerjavi z naravnimi - brez veze, ampak tega zdaj ne bom šla razlagat), od čistega začetka je trajalo 8 ur, od sprejema v porodno sobo pa 5 ur.
Jaz sem itak ena tistih, ki ne komplicira, zato se mi je porod zdel precej enostaven. Ko si enkrat tako daleč, da se odločiš za otroka (in si ga tudi želiš) in ga imaš toliko časa v sebi, se mi zdi, da narava poskrbi, da vse usmeriš, da bi bilo z otrokom vse OK (ker sem sama precej sebičen človek, bi drugače sigurno najprej zase poskrbela - saj otrok se itak ne bi nič spomnil

Tam te precej zadrogerajo s protibolečinskimi zadevami, pa še masko sem skoz vlekla

Bolj problem je prvih 14 dni po porodu (tle smo pa vse na istem, pa če je naravno, z EA ali CR) ... ko si totalno povožen, izčrpan, hormoni, nekakšne depresije (si v nebesih, pa kar na enkrat jokaš ko dež, pa si spet boljše) ukvarjaš se s šivi (trebuh ali presledek) ... hvala bogu spet pride na vrsto mati narava, ki te nafila s xy hormoni, da ti je spet otrok na prvem mestu (drugače bi moji precej kratko potegnili

In tudi to drži, da takoj pozabiš na vse bolečine, nosečnost ...., ko otroka primeš v roke (verjetno spet hormoni).
Videla sem (za primerjavo) ko so kolegice v sosednji sobi ležale po CR ... jaz sem že veselo okoli skakala in skrbela za froce, tam so pa še večino časa ležale in okrevale. Nič ne rečem, tudi moji šivi niso bili prijetni, ampak sem po 14 dneh bila OK. Kolegice so rabile precej več časa za okrevanje. To ali se lahko sam dogovoriš za CR ali ne niti ne vem, ker se nisem nikoli zanimala.
Kar se pa tiče po porodnih kilogramov in ostalih zadev ... spet odvisno od vsake posameznice, koliko pretirava med nosečnostjo. Jaz sem se zredila za 15kg in sem nastradala, ker sem se premalo in je moja teža v 14 dneh po porodu padla na 50kg in so mi skoraj prepovedali dojenje. Če se pa ena zredi za 30kg, bo pa seveda imela nekaj dela. Zdaj sem 4 mesece po porodu (trebuh sem imela res ogromen) ostalo mi je malo strije in pa brez ene vaje za trebuh, mi je šla že skoraj vsa koža nazaj (ostalo bo šlo, ko začnem telovadit). Kakšne bodo joške, pa pojma nimam. Končno imam velike joške (75D) in se mi zdijo prevelke za življenje

Skrbelo me je kako bo spodaj izgledalo in da bo potem vsa raztegnjena ... sploh ni res. Šivi se ne vidijo (moj jih sploh ni našel - je pa res, da ko je bila pa rana, mu pa tega res nisem šla kazat

Je pa fajn, če si na otroke nekako pripravljen - življenje ti res postavijo na glavo .. večinoma v dobrem smislu, je pa seveda zraven tudi slaba stan. Zaradi vremena sem večino časa ujeta med 4 stene, časa zase imam ZELO malo, spanja še manj (prve mesece sem spala po 4 ure na noč in še kakšno čez dan, zdaj je že bolje; ampak zaradi nočnega hranjenja je noč še vedno razbita in to ni spanje v pravem pomenu) - ampak sta le dva, kar spet potegne svoj davek. Mi je pa trenutno življenje ena sama rutina: vstajanje, previjanje, hranjenje, črpanje mleka, hranjenje mene .... in ponovi vajo. Mulca sta še premajhna za kakšno igro.
Vedno sem sovražila, ko kolegice niso znale govorit o ničemer drugem, kot o svojih frocih - naj me koklja brcne, če sem jaz kaj drugačna
