ja, zadnja je iz rudnika, bežno se je vohalo žveplo, spodaj je jezero, polno le-tega.
mene zadanejo ljudje s svojimi zgodbami in življenji, men gre skor vedno na jok od sreče, adrenalina, ganjenosti nad njimi. kako so se otroc pri eni šoli na Floresu pulili za preostanek kulijev, ščipali, brcali, grizli, vlekli so me za roke, šlatali
.
men potovanja zmeri dajo eno posebno močno osebno izkušnjo, spontano me vleče naprej. tok, kolikor sem v Indoneziji dala od sebe, nisem še nikoli, ko kar zdrsneš v odnose z ljudmi. kako smo domačine v vasi učili igrat Enko in se je poglavar drl 'satu! satu!' (ena! ena!), naš voznik 'Obama' na poti v Ubud, na plaži v Kuti spoznamo enega super dečka in čez dve uri imam občutek, da ga poznam od vedno, kok ti domačini vračajo prijaznost, ko ne gre mimo tebe, ne da bi spregovoril vsaj besedo, kako se jim ne mudi .... kako hitro poberejo kakšno besedo in jo potem v nedolged ponavljajo.
skos je blo 'gremo, gremo!', js pa nazaj: 'jalan, jalan!'. kako sva s cimro med vožnjo v hotel v Jakarti s Petzelko svetili v Lonely Planet in se probali z voznikom pogovarjat v bahasi, večerja na tleh na ulici v Yogyi in pogovori s pomočjo google translate
, tok je blo vsega.
aja, še hrana: js sm spet valda jedla vse mogoče, tut surovo zelenjavo in mi ni blo nič. naveličana sem palačink, ker smo prežrli banana pancakes do amena, cap cai (pražena zelenjava), nudli, riž, curryji, juhe, mešane zelenjavne solate, ribe, sveži sadni sokovi, ananas, mango, oni zvitki iz palačinkinega testa z zelenjavo pa jajcem, svašta.
“… People are rivers, always ready to move from one state of being into another. It is not fair, to treat people as if they are finished beings. Everyone is always becoming and unbecoming.” (Kathleen Winter: Annabel.)
“Point of view is everything.“ (Kathleen Winter: Annabel.)
LIVE. LEARN.TRAVEL. LOVE.