trga na dvoje, počasi kos za kosom, v globočinah skrito
tam, kjer ni prostora za razumno in občutki se rodijo
da jih zatiram in jih tlačim, tiho čakajo in spijo
ko v teži starih spominov izborim si trenutek užitka
se hoteče misli, umazana čustva zdijo nesmiselna in plitka
obrnem stran se od sramu in sikanja skrite vesti
v končičih prstov se vzburi tiha, gosta, črna kri
po zraku kot linija pajkove mreže se plete živobarvni svet
zarisan s spominom nate, nikoli končani obred
nekje v globinah se poraja, s težkim vzdihom ugleda dan
kot da me reže in razdvaja, zapusti svoj tihi stan
izbruhne silovito in drget me stresa v valovih
po morju in preko gora si prišel po nevidnih mostovih
in čutim tvoj dih in čutim prijem, ki že večkrat mi ni dal spati
ko ni te ob meni in trga me večnost, te v mislih smem pričakati
zame si tu, pa četudi nikoli sploh ne bi obstajal
večno hvaležna, ker dan mi je um, da lahko me bo sladko zavajal
in še vedno čakam trenutek, ko dala stare spomine bom spati
ko ne samo v mislih, tudi v svojem objemu te bom smela pričakati