1525 replies to this topic

[Kalypso]

Ja sem v bralnem zagonu in prebrala sem še eno knjigo več...

Marian Keyes - Suši za začetnike

Tri ženske na robu sreče...ali pa morda živčnega zloma? Prva je Lisa Edwards, uspešna in ambiciozna urednica ženskih revij, ki za nagrado za svoje delo pričakuje premestitev v svetovljanski New York, toda namesto tega jo nenadoma pošljejo na deževno, zakotno Irsko … Druga je vestna in organizirana pomočnica Ashling Kennedy, ki si dela skrbi glede vsega, od premalo izrazitega pasu do pomanjkanja moških v svojem življenju. Celo za nekaj grižljajev surove ribe ne zbere dovolj poguma … In še Clodagh Kelly, Ashlingina najboljša prijateljica že od otroških let. Clodagh že ima svojega princa, pa tudi dva prikupna otroka in prelepo hišo; skratka vse, kar si od nekdaj želi Ashling. Vendar Clodagh ni zadovoljna … V katero smer bodo zakorakale?

Ja, končno sem jo prebrala in morm rečt, da je odlična. Pripoveduje med seboj prepletene zgodbe o treh različnih ženskah. Liki so takšni, da se lahko zlahka poistovetiš s katerim izmed njih. Sama zgodba je zanimiva in realistična. To kar se dogaja junakinjam se bi lahko (ali se mroda je) zgodilo tudi meni/tebi/njej. Skratka... je bolj lahkotno branje, ki ga toplo priporočam.

[Kinky]

Cecilia Anher: P.S. I love you



Knjiga za babe, ki se lepo in tekoče bere, zelo smešna na trenutke, se pa tudi zelo razlikuje od filma. Film se dogaja v Ameriki (LA), medtem ko je dogajanje v knjigi postavljeno v Dublin. V knjigi zelo veliko in pomembno vlogo igra Hollyjina družina (oče in mama, ki sta skupaj, in ne narazen kot v filmu), sestra Ciara, ter bratje Jack, Richard in Deacon. Tudi odnos med Holly in njenima najboljšima prijatejicama Sharon in Denise je prikazan na drugačen način v knjigi. Da niti ne omenjam da se v filmu kaj hitro da dol z nekom ki ga slučajni spozna v baru......v glavnem, zelo me moti, da so v filmu tako zelo veliko stvari spremenili.

Kot že rečeno: čik flik, prijetno plaža branje.

[Errol]

Na misel mi je prišlo, da moram priporočiti v branje Naguiba Mhfouza Kairsko trilogijo in Orhana Pamuka Istanbul. Presenetilo me je, da se oba avtorja srečata na isti točki: Pamuk v trdilni obliki, Mahfouz pa v vprašalni.

[Kalypso]

Elizabeth Kostova: Zgodovinarka

Med brskanjem po očetovi knjižnici dekle nekega poznega večera odkrije prastaro knjigo in sveženj pisem. Pisma, ki se začnejo z »Dragi nesrečni naslednik«, jo pahnejo v labirint, kjer se uganke iz očetove preteklosti in mamina skrivnostna usoda prepletejo z nepojmljivim zlom iz davnin zgodovine.
Pisma jo povežejo z najtemnejšimi silami zla, kar jih je človeštvo kdaj poznalo, in s stoletja trajajočimi poskusi najti izvir te teme ter ga uničiti. Znajde se na sledi odkrivanja resnice o Vladu Tepešu - Nakoljevalcu, okrutnem srednjeveškem vladarju, čigar mitološki naslednik je grof Drakula. Da bi razkrili resnico o njem in Drakuli, so zgodovinarji v mnogih generacijah tvegali svoj ugled, duševno zdravje in celo svoje življenje. Zdaj je odločitev, ali naj raziskuje naprej in pride skrivnosti do dna, v rokah osemnajstletnice; odločiti se mora, ali bo sledila stopinjam očeta, ki ga je pred leti ta pot skoraj uničila.

Končno se mi je uspelo prebiti skozi to kar precej zajetno bukvico. Moje mnenje je dobro. Zgodba je zanimiva, čeprav se na trenutke zelo vleče. Pisateljica se včasih popolnoma izgubi v opisih krajev po katerih potujejo njeni junaki. Kraje res, da dobro opiše, ampak s tem na trenutke že prepedantnim opisovanjem zgodba izgubi svojo napetost in misli ti kar hitro odtavajo daleč stran. Kot zanimivost naj povem, da se dva izmed junakov znajdeta tudi v Ljubljani, ki pa jo poimenujeta kar Emona. No, na srečo avtorica kmalu začne svojo zgodbo razvijati na bolj napet način. V zgodbo je vpletenih nekaj zanimivih resničnih zgodovinskih dejstev o znanem vlaškem vojvodi Vladu Tepešu, bolj znanem po imenu Drakula, čeprav veliko stvari je pa plod pisateljičine domišljije. Navsezadnje so v zgodbo vpleteni vampirji.
Te knjige ne bi priporočala vsakemu. Priporočala bi jo tistim, ki imajo radi knjige v katerih glavni junaki razkrivajo uganke in tistim, ki jih vsaj malo zanima zgodovina. Je dobra knjiga, ampak vseeno s svojimi 688. stranmi, kolikor jih ima moj izvod, predstavlja kar en manjši izziv. Tistemu, ki se je bo lotil bi svetovala, da tudi, če ga najprej knjiga ne bo pritegnila, naj vzrtaja, ker komaj proti koncu stvari začno postajati zanimive.

[Kalypso]

Valerio Massimo Manfredi - Talisman troje

Po končani trojanski vojni se grški junaki zmagoslavno vračajo domov. Tam pa jih čaka neprijetno presenečanje: njihove žene so se med tem povezale in se dogovorile, da bodo svoje dolgo odsotne može pobile in zavladale same. Agamemnona ubije žena, Odisej blodi po morju, Menelaj spregleda zaroto kraljic in jim napoveduje vojno, Diomed pa se odloči, da bo zapustil nezvesto ženo in si poiskal novo domovino. Pluje proti zahodu, ob opisu njegove poti spoznavamo, kakšna je bila jadranska obala (Albanija, Dalmacija in Italija) v bronasti dobi.

Sama zelo rada berem dela Valeria Massima Manfredija. Všeč mi je stil njegovega pisanja in njegova zmožnost, da bolj ali manj znane dogodke iz zgodovine poveže z legendami in s tem ustvari zanimivo zgodbo. Tudi v romanu Talisman Troje se ne izneveri samemu sebi. Čeprav če to delo primerjam z njegovimi drugimi, mi je manj všeč od ostalih (npr. Poslednja legija, Cesarstvo zmajev), ampak je kljub temu vreden branja.

[Kalypso]

Valerio Massimo Manfredi - Talosov ščit

V Šparti vladajo strogi zakoni: če se otrok rodi s telesno hibo, ga izpostavijo volkovom. Tako mora plemeniti Aristarh zaradi otrple nožice izpostaviti svojega drugega sinka. A fantek preživi, saj ga pred kruto usodo reši star pastir. Ta ga poimenuje Talos in ga vzgaja kot svojega vnuka. Odraščajočemu mladeniču pozneje razkrije skrivnostno izročilo svojega zdaj zasužnjenega ljudstva in ga nauči rokovanja z lokom. Talosa pa zanimajo tudi špartanski vojaki, saj občuduje njihovo moč in vztrajnost. Potem pa odkrije, da je potomec ene najplemenitejših družin Šparte, in v njegovi notranjosti se razplamti boj med obema svetovoma, ki jima pripada.

Še en dober roman z zgodovinsko tematiko izpod peresa Valeria Massima Manfredija. Odlično predstavi obdobje vojn med Perzijci in starimi Grki. Še posebej dobro lahko spoznamo antično Šparto, njihove zakone, ureditev idr. V to okolje in čas je postavljena zgodba o "šepavcu", ki nosi dve imeni in pripada dvema svetovoma. Na trenutke zgodba preseneti. Definitivno priporočam v branje.

[Braunkopf]

V. M. Manfredi: Talosov ščit


^^ Meni je to dejansko ena slabših knjig, ki je nisem zdržala prebrat do konca. Namreč ne prenašam knjig, v katerih so glavni karakterji dobesedno popolni in jim sonce sije iz riti. Preprosto so mi to knjige za najstnike, ali pa pravljic željne zdolgočasneže.

[Braunkopf]

Jean M. Auel - serija Otroci zemlje; Clan of the Cave Bear, The Valley of Horses, The Mammoth Hunters, The Plains of Passage, The Shelters of Stone





Z zbirko sem se spoznala nekje na sredi OŠ, ko je večina sošolcev še brala Matildo, Pet prijateljev in slične zadeve. Rod klanskega medveda me je dobesedno posrkal v svet neandertalcev, kromanjoncev in trdega živjenja v kameni dobi, dasiravno je bila knjiga obsežna in nasičena z raznoraznimi informacijami o tem in onem, sem jo prebala dobesedno n-krat, pa me je vsakič znova navdušila. Zame je bil to nek nov svet, ne več samo domišljijski.
Tudi naslednji dve knjigi (Dolina konj in Lovci na mamute) sem prebirala po večkrat, dasiravno me je vsaka naslednja pustila nekoliko hladnejšo, saj nekako ni več upravičila pričakovanj, pa tudi sam slog pisanja je mestoma postal "sam sebi namen".

4. in 5. knjige ni moč brati v slovenščini, za zdaj so po knjižnjicah na voljo predvsem hrvaške in angleške izdaje, ponekod tudi nemške.
Nadaljevala sem z branjem dobrih nekaj let kasneje, saj vmes nisem vedla za te izdaje v tujih jezikih.
"Ravnice povratka" sem prebrala prejšnji teden, po tem ko sem jo poskusila že vsaj ene dvakrat, trenutno sem pa pri koncu zadnje knjige, "Vatreni kamen".

Zgodba se odvija okoli mlade kromanjonske deklice Ajle, ki otroštvo preživi med neandertalci, kasneje pa zaradi svoje drugačnosti postane žrtev nasilja in predvsem nerazumevanja, zaradi česar je prisiljena zapustiti edini dom. Po letih bivanja v samotni dolini in udomačitvi cele serije živali , spozna Žondalarja, ki postane moški njenega življenja in s katerim se odpravita na dolgo potovanje k njegovemu ljudstvu daleč na zahodu (današnja Francija).
Vmes spoznavata raznorazna plemena, se borita z medsebojnimi težavami in preprekami na poti, izumita zopet celo serijo reči, dokler po letu dni končno ne prispeta "domov", kjer pa stvari ne potekajo najbolj gladko. Konec je srečen in sluzav.

Mene je, kot že rečeno, prva knjiga neizmerno navdušila, večinoma zato, ker pred tem nisem brala ničesar podobnega, pa nekoliko tudi zaradi svoje mladosti. Zdaj ko že imam nekaj kilometrine me serija ne pritegne več tako zelo, oz. se celo malce posiljujem z branjem.
Slog pisanja je nekako kompleksen, poleg dogajanja in raznoraznih zgodovinskih razlag, se avtorica debelo razpisuje o okolju, karakterju in zgodovini glavnih oseb. Razlaga je na večih mestih dobrodošla, ša zlasti, če bralec nima nekega konkretnejšega znanja o prazgodovini (če ga ima se pa izkaže, da marsikatera trditev avtorice preprosto ne drži, deloma tudi zaradi novih dognanj v zadnjih desetletjih), polagoma pa prične dolgočasit, saj dobivam občutek da gre za nekakšno "polnjenje vrzeli" med dogodki, pa tudi same razlage se bolj ko ne ponavljajo. Enako moteče zna biti nekakšno premlevanje zgodovine karakterjev, nekakšen "pogled nazaj", ki je na večih mestih nepotreben, saj dobesedno razlaga ene in iste stvari tekom vseh petih knjig in se ponavlja kot pokvarjena plošča.

Največji minus pa je precej enostransko zamišljen glavni karakter, oz. nekakšna izrazita delitev oseb na črno belo. Tako Ajla pravzaprav nima nikakršne pomankljivosti, razen tega da ne zna pet, kar pa se omenja zgolj na enem mestu, prevladuje pa fokus na vse njene prednosti; ona je najlepša, najpametnejša, vsi jo imajo radi in se zaljubljajo vanjo, sama izumlja neštete stvari, spozna se na vse, dobi najlepšega in najsposobnejšega moškega daleč naokoli (ok, on pa le ima par napakic, ob čemer dobim občutek da je nekako zgolj njen "privesek" ), sonce ji sije iz riti in še in še. Kot bi avtorica namenoma želea dober material za knjigo pokvarit s piškavo karakterizacijo in od bralcev "napravit budale". Vsaj jaz se ob branju počutim kot debil, ki bere pravljice "za malu djecu".

[Kalypso]

V. M. Manfredi: Talosov ščit


^^ Meni je to dejansko ena slabših knjig, ki je nisem zdržala prebrat do konca. Namreč ne prenašam knjig, v katerih so glavni karakterji dobesedno popolni in jim sonce sije iz riti. Preprosto so mi to knjige za najstnike, ali pa pravljic željne zdolgočasneže.

A res? Meni se Talos ne zdi popoln. Mogoče je popolna edino njegova ljubezen. Ampak ok, to spregledam. Kot lik je res precej enoplasten in bi v določenih situacijah v resničnem življenju ravnal drugače. Pa saj je to samo literatura in tu si lahko avtorji privoščijo mariskaj. Sicer pa jaz imam rada pravljice in zgodbe o junakih (edino Ahil iz Iliade mi je vedno šel na živce). Meni je knjiga bila všeč predvsem zaradi tega kako predstavi ta zgodovinski čas in Šparto. Poleg tega mi je všeč Manfredijev stil. Saj so skoraj vse njegove knjige napisane po istem kopitu, meni so všeč. Sama po sebi knjiga res nima neke umetniške vrednosti, ni tako dobra kot npr. Doktor Živago, ampak za lahkotno branje je pa super. Vsaj meni. In zato jo tudi priporočam v branje.

[eve]

Tudi jaz sem končno prebrala Deček v črtasti pižami in je super knjiga. Žalostna sicer, ampak vredna branja.

[Errol]

Oscar Wilde: Cantervillski duh. Drobna knjižica, za crknit od smeha.

[luci]

K Umetnost ljubezni - Hong Ying

Neobičajna ljubezenska zgodba se je dogajala na Kitajskem v tridesetih letih, napisana je po resničnih dogodkih in je vsa prežeta z romantiko ter z neustavljivim telesnim poželenjem. Lin Cheng je lepa izobraženka, priznana pisateljica in žena kitajskega profesorja. Julian Bell pa je mlad angleški učitelj književnosti, sin Vanesse Bell in nečak Virginie Woolf, ki je željan dogodivščin prišel poučevat na kitajsko univerzo. Njuno prijateljstvo zraste v strastno afero, ki jo Lin začini s poznavanjem tradicionalnih taoističnih veščin ljubljenja. Zaradi kulturnih razlik in grožnje bližajoče vojne se njuna prepovedana ljubezenska zgodba tragično konča. Kot vsa dela Hong Ying je tudi K napisan čudovito preprosto, čeprav brezkompromisno, direktno, prav tako pa zelo emocionalno, milo, pesniško in romantično.

[luci]

Linija lepote - Alan Hollinghurst

“Umetnost je tista, ki ustvarja življenje, ustvarja zanimanje, ustvarja pomen za naše premišljevanje in uporabo teh stvari in prav nobenega nadomestka ne poznam za moč in lepoto njenega postopka.”

To so besede Henryja Jamesa, velikana angleške literature, ki jih dosledno izpolnjuje Nick Guest, homoseksualno usmerjeni mladenič, ki po čudnem spletu naključij postane član premožne aristokratske družine, katere glavar je torijski poslanec v britanskem parlamentu. Neposvečen v svet denarja in politike se v svetlečem vesolju razsipništva, moči in privilegijev sprva izgubi, dokler ne ugotovi, da se lahko ukvarja z lepoto-obsesijo, ki se ji pokorava tako, kot se njegovi prijatelji pokoravajo moči in bogastvu.
Z Wanijem, bogatim libanonskim ljubimcem, ustanovi urad Ogee, poimenovan po dvojni krivulji oz. Hogarthovi liniji lepote, katerega delo kulminira z izidom prve in edine številke revije o estetiki. Revije, ki pooseblja vso dekadentnost njunega bitja in žitja ter prinaša lesk nečesa, kar se je končalo; minljivega, evforičnega in neponovljivega, a hkrati tragičnega in usodnega.

Alan Hollinghurst, pronicljivi opazovalec samotnežev in čudakov, je z dolgimi in prožnimi stavki, polnimi namigov in sintaktičnih šokov, ustvaril linijo lepote, jo razprostrl med štiri leta in tri iskanja (iskanja ljubezni, spolnosti in lepote) ter napisal prvovrsten roman, ki predstavlja vrhunec literarnega opusa enega najboljših piscev angleškega govornega področja.

[Jeannette]

A mi zna katera priporočit kakšno ne preveč zahtevno in ne preveč dolgo knjigo v italijanščini?

[Coco*]

Koliko dolgo? Pa kakšna zvrst?

[Jeannette]

Ma sej za dolžino ni tolko važno, samo da ni kakšna res debela. Zvrst pa mi ni važno, karkoli berljivega. Ampak tako, da bom kaj razumela(sem 3. letnik), pol veš kolko znam.

[Coco*]

Aja, ma pol se učiš ti že od OŠ? Veš kaj preberi, od N. Sparksa Message in a Bottle, samo nimam pojma kako je v italijanščini. Je brala sošolka in je rekla, da je ful lepa.
Alpa Tre metri sopra il cielo pa te zadeve, ena druga kolegica je bila navdušena.

[Jeannette]

Ne, v Oš se nisem še učila. Za Tre metri sopra il cielo sem že slišala, bom jo probala dobit. Hvala!

Če ve še kdo drug za kaj podobnega......

[Coco*]

Aja, ma kaj pol v treh letih si se naučila ful dobro? Ma s kje si ti?