Kratek ali dolg let, vedno je fajn sedeti zraven svojega sopotnika.
Ko je govora o sopotnikih... jaz enkrat vsa vesela dobim sedež pri zasilnem izhodu, ki je imel znatno več prostora kot preostali sedeži. Veselje se je končalo, ko sem videla, da je na sedežu poleg mene podobno obilen možakar kot ga opisuje Anouk. Tako je bil obilen, da se je komaj prebil po ozkem hodniku do svojega sedeža, kljub dodatnemu prostoru pa je imel komaj dovolj prostora, da je sedel. V sedečem položaju, pa mu je kljub trudu, da ne bi posegal v moj osebni prostor, roka še vedno zasedala moje naslonjalo. Povrh vsega mu je očitno vso gibanje predstavljalo tolikšen napor, da se je ful zašvical in temu primerni oddajal neprijetne vonjave.
Spet drugič sem sedela poleg tipa, ki ga je bilo strah letenja in je na dušek spil dve miniaturni flaški alkohola, ko se je pričela prodaja pijač, da je malenkostno umiril živce, pa še kljub temu se je ves čas leta živčno presedal na svojem sedežu.
Enkrat, ko smo pristajali v močnem dežju in se je med vožnjo skozi oblake letalo treslo, je ženska na sedežu pred mano glasno molila, pa še kakšnega zanimivega sopotnika bi našla.
