86 replies to this topic

[Verja]

No, o taščah, da ne govorimo.... jaz sicer še nisem poročena pa so nama že tok sranja naredil, da je sploh nebi hotla met za taščo, tudi njega ne za tasta....

[Anouk]

js se pa z obema kandidatoma fajn razumem, ceprav nikoli ne reci nikoli

[Verja]

Sem se jaz tudi dobro razumela, dokler se niso začel vtikat, pol mi je pa film poču enga lepega dne.

[Kami]

jaz že nekaj časa smatram mojega za mojo družino....in najini odnosi so full dobri (glede na to da sva še vedno skupaj....morajo bit).

Kar se pa tiče domačih (ati, mami, brat) , so pa tudi dobri. Se sploh ni za pritoževat.

[*naca*]

Jst se pa z mojimi tko-tko razumem, včasih bolš , včasih slabš, sam si želim da bi blo ful drgač, nažalost..
Z mami se ful štekave, jst jo mam za starejšo sestro ne za mami, to me včasih mal moti,sam po eni starni je pa fajn ker ji lohk vse povem, pa tko nism nikol nobenih omejitev mela z njene strani ker mi ful zaupa in se tut ful trudim da to zaupanje ne zapravim...

Z očijem je pa mal drugačna zgodba, je dost strog, včasih staromoden, tak zaprt vase in se ful mal pogovarjava kar me ful moti, zna bit pa ful fajn, k sm bla mlajša se ful nsiva štekala in se nisva več kot pou leta sploh pogovarjala, no zdej ni tko hudo..sam lohk bi blo bolš

Lohk pa rečem da nism preveč navezana na svoje ta stare k nism odraščala z njimi...
drgač sm pa edinka (pa nism razvajena )

[TiTa]

moja dva kandidata za taščo in tasta sta pa the best!

[Darla]

[quote=Estera][quote=lala]

Oh verjemi obstaja taksna druzina in sicer pr meni [/quote]

ja, saj veš, kak je-kadar trpiš svojo bolečino, vidiš samo srečo drugih...in ne svoje enake. Vsaj meni se tk zdi, da bolj zblojeno že ne more bit. Ampk, ja, verjamem, da so še hujši primeri....Zakaj imajo takšni ljudje sploh družine?
Moja tastara dva sta popoln primer ljudi, ki NIKOLI ne bi smeli imeti otrok. Njun zakon je šel v k**** že pred 15 leti, sploh ne vem, zakaj sta še skupaj, najbrž zarad bajte pa tega...al se kregata pa kričita al se ne pogovarjata. Normalno sploh ne znata več. Fotr se goni okrog z ljubicami, mtki se bo kmal zmešal od vsega. Zoprna je kot drek. Najbrž mi ni treba pojasnjevat, da z nobenim nisem bila nikoli blizu Sploh se mi ne zdi, da bi bla to moja familija, ampak pač eni tujci, ki živijo v isti hiši.
Najbrž je tako okolje krivo, da danes gledam na svet malo drugače kot moji vrstniki. To se zgodi, če zarad zblojenih staršev sploh nimaš otroštva in moraš odrasti 10 let pred svojim časom.

Komaj čakam, da diplomiram in spokam iz te bajte...nikol več me ne bo nazaj.

[žeula]

Mi smo 4je - mam še 11 let in 1 mesec mlajšo sestro. Se pa kr fajn štekamo. Ni kašnih večjih sporov ipd. Sej pride do konfliktov - kje pa ne? Sam so pa super familija in vem, da sm lohk vesela, da sm tle. Tut vem, da bom mela zmer podporo pa nej bo karkol!

[Hannah]

Naši družinski odnosi...

Kjub občasnim nesoglasjem in glasnim vpitjem sm še vseeno vesela, da pripadam tej familiji. Sej se tud kregamo in se tut ne gledamo po par dni od same trme, ampak v splošnem se mi zdi, da se kr fajn štekamo. Imam še mlajšo sestro in mlajšega brata, ki sta kr kul no... (na trenutke )
Starša sta poročena 18 let in sta še zmer k kšna dva 17-letnika, tko da ju moram včasih prov opozorit nej se obnašata letom primerno
(Get a rooooom)

Če se le da tut večkrat najdemo cajt za pogovor in debate, če ne drugač pa zvečer mal razgovarjamo o tem kaj se nam je kej zgodl čez dan... No sj, ni nujno da se mi to zmer da

No, povzetek je, da kljub temu da bi včasih celo familijo poslala v *** sm še zmer zelo vesela da mam tako familijo

[Braunkopf]

Hmmm moja familija.

Jaz ediinka, nasplošno sem oseba nevajena stalne prisotnosti nekoga drugega, tudi starša sta imela skoraj vse moje otroštvo službe, ki so od njiju zahtevale, da sta čimveč na delovnem mestu, tako da sem ful navajena bit sama in se tako dostikrat tudi najbolje znajdem in počutim.

Fotra sem kot mala imela kot mala ful rada, ker mi je nekak vedno dajal potuho za potepanja, govoril o deželah, ki jih je videl in me v veliki meri navdušil nad stvarmi, ki so v veliki meri zaznamovale moje življenje, oz. vsaj del njega. Z leti, predvsem tekom pubertete, sem se dost oddaljila, nekih močnejših čustev niti ni več, tudi pogovarjava se ne več dosti, samo pri kakšnih planih zna bit v pomoč. Na njem opažam dosti preveč napak, ki me velikokrat motijo in dobivam občutek, da bi se rada oddaljila od vsega tega, šla stran, za vedno. Moj trenutek definitivno prihaja.

Mati je bila nekak tista tipična gospodinja s slabšo izobrazbo, okoli nekaterih stvari je tako neverjetno "red neckarska", okoli drugih pa neverjetno kul. V otroški dobi sem jo seveda imela ful rada in spomnim se, kako me je skrbelo, kadar je zbolela, ali pa je bilo kaj narobe. Navadno se kljub vsemu potihem zmeraj postavim na njeno stran, kadar se prepirata z očetom, kljub svoji nerazgledanosti ima na momente presenetljive prebliske t.i. "kmečke" logike, medtem ko foter stalno nekaj sračka.
Skozi puberteto se je sama nekak postavila v položaj "znanke", niti ne prijateljice; včasih kaj svetuje, posluša, čveka svoje (kar je navadno jako neinteresantno), nekje resneje je pa ne jemljem. Zna bit presneto "histerična" okoli stvari, ki jih noče videt.

Do staršev ne čutim več nekih globokih čustev, preprosto sem odkrila svoj način življenja in svoje razmišljanje, ki se dosti razlikuje od njunih.

[Špela]

Skozi puberteto se je sama nekak postavila v položaj \"znanke\", niti ne prijateljice; včasih kaj svetuje, posluša, čveka svoje (kar je navadno jako neinteresantno), nekje resneje je pa ne jemljem. Zna bit presneto \"histerična\" okoli stvari, ki jih noče videt.

Do staršev ne čutim več nekih globokih čustev, preprosto sem odkrila svoj način življenja in svoje razmišljanje, ki se dosti razlikuje od njunih.

podpis. s tem, da moja mati razvija neviđene rekorde v potlačitvah.

[_M_]

Tudi jaz lahko dodam sam to, da je moja mati zelo podobna tisti od crne.
Mogoče se grdo sliši, ampak moji se slaba izobrazba in gibanje v določenem krogu ljudi (kolektiv v proizvodnji, kjer dela že 30 let) precej pozna. Žal.
S fotrom se tako še lahko kaj pomenim, njej pa morm najprej vse razložt - kar se mi itak ne ljubi - če želim z njo o kakšni stvari sploh spregovort nekaj besed.
Tako da jo jemljem pač kot nekaj, kar je sicer vedno prisotno, vendar bi (in sem že) komot preživela tudi brez.
Nisem neki ful navezana na svoje starše, pomoje manj kot je to običajno in trenutno sem spet v fazi, ko mo počasi presedata in si želim nekam na svoje.

[Princeska]

i

[Špela]

Nisem neki ful navezana na svoje starše, pomoje manj kot je to običajno in trenutno sem spet v fazi, ko mo počasi presedata in si želim nekam na svoje.

to mene preveva že kakšnih 7 let. itak so mi družinske vezi bolj ko ne arbitrarne, splet naključij in jim ne pripisujem nekega jakega pomena. predvsem zaradi tega, ker se je že parkrat, v izredno kriznih situacijah, izkazalo, da mi familija ni prva nudila pomoči - bolj ko ne je bil to zanje nek klic dolžnosti in za tak odnos lahko rečem samo hvala lepa, ampa ne hvala.

[inchika]

moja dva kandidata za taščo in tasta sta pa the best!

Pohvalo za taščo je pa že redko slišat Tako da srečna ti! O moji bodoči (?!) nimam kaj pohvalnega za povedat zdi se mi taka "tiha voda", prijazna, v mislih pa kuje zlovešče načrte

[-supergirl-]

moja dva kandidata za taščo in tasta sta tudi super. ful se razumemo, s fantovo mamo kofetkava in zraven rešujeva svet, s fantovim očetom politizirava. v glavnem oba sta krasna (in imata o meni dobro mnenje)!

[Kalypso]

no moja kandidata za taščo in tasta sta sicer fajn, ampak se mi zdi, da se še po letu in pol odkar nas je predstavil nista navadila, da ima njun sinček edinček resno punco.

[nihrida]

Moja ''tašča'' je super!! Tolikokrat mi naredi medeno pito kadar pridem, da je kr hudo. Pa zvečer lubi gleda TV, me pa čvekamo, dokler me čeljust ne začne bolet, al pa dobim hrapav glas.

Njegov fotr je razred zase. Posledica zajebanega starega fotra, ki ni odobraval drugega kot delo. Najina mnenja se v vsem razlikujejo.

[inchika]

Moja ''tašča'' je super!! Tolikokrat mi naredi medeno pito kadar pridem, da je kr hudo. Pa zvečer lubi gleda TV, me pa čvekamo, dokler me čeljust ne začne bolet, al pa dobim hrapav glas.

Jst pa sploh nimam kaj govorit z njo...itak vse ona "najboljš ve"
Tako srečo imate ene, da "pridete" v tako družino, kjer imaš celo kaj skupnega z njimi. Jst sm si vedno predstavljala, kako lepo bomo skupi obe družini bla bla bla, pol vletim pa v tako okolje, kjer ga vedno nekdo "sračka"...

[Špela]

js nimam ambicij čvekat in leporečit s taščo ali tastom. imam očitno tretje vrste srečo , ker se počutim ravno nekje vmes: ni mi do nekega blaznega čvekanja z njima (kao nek 'prijateljski odnos' - tega od tašče/tasta res ne rabim), če pa sem že 'primorana' kakšno rečt, pa mi tut ni težko.