To je dobra ideja, ja.
Pozabila sem omeniti, da bi mi bilo popolno, če bi umrla nekje jeseni in da bi na dan pogreba ulivalo (nevihta).
Ogranov pa ne morem darovati. Tako kot krvi ne (zdravstvene težave)
Da bi dala truplo v raziskovalne namene....ne vem še.
Pogrebi
Started by
, Oct 18 2012 11:38 AM
107 replies to this topic
#42
-
- Guests
Posted 20 October 2012 - 09:26 PM
Uh, preseneča me, da sploh nisem še nikoli razmišljala o tem, kaj bi s svojimi organi po smrti. Mislim, da bi jih darovala. Imela pa bi žaro - se mi zdi, da je za domače mnogo bolj boleče, če tam gledajo truplo. Bi pa tudi jaz želela, da namesto cvetja, uporabijo denar v dobrodelne namene.
Moje izkušnje s pogrebi, bila sem na treh:
- na pogrebu tetinega moža, ki je strmoglavil z letalom: bila sem še mlajša, tako da se ne spomnim detajlov, spomnim pa se, da so njemu v čast v času pogreba nad grobom letala letala, kar mi je bilo zelo lepo in zelo ganljivo.
- na pogrebu male sestrične, ki je umrla v nesreči: to je bilo približno 5 let nazaj: zaradi tragedije (povozil jo je oče, v pričo njenih sester in mislim, da tudi mame, ki je na to naletela) in zaradi dejstva, da je bila punca še mlada, najstnica, je bil pogreb grozno težek, grozno ganljiv, jaz z njo nisem imela skoraj nič stikov, ampak komaj sem zadrževala solze ob pogledu na družino, ki je bila skrušena. Njen oče je miril mamo in se poleg tresel, mama je želela božati hčerkico (ni bilo žare), sestri sta bili izžeti od joka, ena je celo omedlela, prišlo je ogromno ljudi in vsi so bili vidno pretreseni. Meni je bilo grozno, še sedaj ko se spomnim na vse to me kar mal stisne, kakšen mesec po pogrebu sem srečala njeno mami v trgovini in je bila videti totalno na dnu, s podočnjaki, žalostnim pogledom, vse skupaj se mi je zdelo ful nerealno, ful prekruto, da bi bilo res. Kar nisem mogla verjetni, ko sem izvedela (bila sem s fantom na Čopovi) in me je tolk pretreslo, da sem se skrila tja pod Mcdonalds, da nisem bila ravno vsem na očem in padla v jok. Nikomur ne privoščim česa takšnega, sploh pa ne tako dobri družini. Na srečo so se do danes pobrali, vsaj videti je tako. Je bilo pa res težko za sprejeti to, že nam, kaj šele bližnjim.
- Na pogrebu tete, to je bilo malo več kot leto nazaj: umrla je za rakom, s tem, da se je vse skupaj zgodilo zelo na hitro, marca je izvedela, da ima raka, junija je umrla. Bila je žara, kar mi je bilo v olajšanje, saj bi težko videla njeno truplo. Tudi nasploh, kadar gremo kam "kropit", sploh ne želim pogledati, pogledam samo slikco, kadar je truplo. Skratka, pogreb je bil zame nekaj težkega, čeprav tudi z njo nisem imela veliko stikov, videli smo se parkrat na leto, ponavadi za kakšne praznike, ampak mene te stvari res prizadanejo, tako da sem sredi pogreba, ravno tišina je bila, jaz pa v jok, pa še ne znam potiho jokati, tako da je folk po moje buljil vame kaj mi je, ful mi je bilo nerodno, ampak si nisem mogla pomagati, se mi zdi, da je prišlo za mano, ko sem zagledala bratranca, strica, babico, dedka, očeta... Pogreb je bil verjetno kot vsak "klasičen" verski, z obredom v cerkvi, na pokopališču, nekaj molitev, govor, ki ga je imela njena prijateljica in pevci. Eden izmed težjih momentov pogreba mi je bil, ko so spustili žaro v grob in smo ga zasuli s cvetjem. Prvič sem bila na pogrebščini, ki mi je bila zelo nenavadna, neprijetna, ker nisem vedela, kako naj se tam obnašam. Nasploh mi je bila nenavadna ideja, da smo šli po pogrebu v gostilno jest.
Ko je umrl stric, mamin brat (samomor), približno 8 let nazaj, nisem šla na pogreb, še danes ne vem zakaj in mi je žal, zdi se mi, kot da ni fer do mami, da nisem šla. Čudno, da se ne spomin zakaj ne. Glede na to, da se ne spominjam smrti maminih staršev (bila sem še premajhna), je bil to trenutek, ko sem mami videla najbolj na tleh do sedaj in ni bilo prijetno. Prav spomnim se prizora, ko je prišla gor v kuhinjo, vsa v solzah in rekla "že vem", potem pa dolga tišina, ki jo je "motil" le njen jok. :/
Še ena izkušnja iz mladih let: včasih so mrtvi nekaj časa ležali doma, pred pogrebom, ni bilo še povsod mrliških vežic in to se mi še danes zdi nekaj najbolj krutega, da ti nekdo umre in da ga imaš potem še nekaj dni v hiši, jaz tega ne bi zdržala, res ne. Spomnim se, da so v ta namen ponavadi izpraznili sobo, da so naredili prostor, zatemnili okna, okrasili sobo z venci, z rožami, trakovi z napisi, mislim grozno za videti, res hvala bogu, da tega ni več.
Moje izkušnje s pogrebi, bila sem na treh:
- na pogrebu tetinega moža, ki je strmoglavil z letalom: bila sem še mlajša, tako da se ne spomnim detajlov, spomnim pa se, da so njemu v čast v času pogreba nad grobom letala letala, kar mi je bilo zelo lepo in zelo ganljivo.
- na pogrebu male sestrične, ki je umrla v nesreči: to je bilo približno 5 let nazaj: zaradi tragedije (povozil jo je oče, v pričo njenih sester in mislim, da tudi mame, ki je na to naletela) in zaradi dejstva, da je bila punca še mlada, najstnica, je bil pogreb grozno težek, grozno ganljiv, jaz z njo nisem imela skoraj nič stikov, ampak komaj sem zadrževala solze ob pogledu na družino, ki je bila skrušena. Njen oče je miril mamo in se poleg tresel, mama je želela božati hčerkico (ni bilo žare), sestri sta bili izžeti od joka, ena je celo omedlela, prišlo je ogromno ljudi in vsi so bili vidno pretreseni. Meni je bilo grozno, še sedaj ko se spomnim na vse to me kar mal stisne, kakšen mesec po pogrebu sem srečala njeno mami v trgovini in je bila videti totalno na dnu, s podočnjaki, žalostnim pogledom, vse skupaj se mi je zdelo ful nerealno, ful prekruto, da bi bilo res. Kar nisem mogla verjetni, ko sem izvedela (bila sem s fantom na Čopovi) in me je tolk pretreslo, da sem se skrila tja pod Mcdonalds, da nisem bila ravno vsem na očem in padla v jok. Nikomur ne privoščim česa takšnega, sploh pa ne tako dobri družini. Na srečo so se do danes pobrali, vsaj videti je tako. Je bilo pa res težko za sprejeti to, že nam, kaj šele bližnjim.
- Na pogrebu tete, to je bilo malo več kot leto nazaj: umrla je za rakom, s tem, da se je vse skupaj zgodilo zelo na hitro, marca je izvedela, da ima raka, junija je umrla. Bila je žara, kar mi je bilo v olajšanje, saj bi težko videla njeno truplo. Tudi nasploh, kadar gremo kam "kropit", sploh ne želim pogledati, pogledam samo slikco, kadar je truplo. Skratka, pogreb je bil zame nekaj težkega, čeprav tudi z njo nisem imela veliko stikov, videli smo se parkrat na leto, ponavadi za kakšne praznike, ampak mene te stvari res prizadanejo, tako da sem sredi pogreba, ravno tišina je bila, jaz pa v jok, pa še ne znam potiho jokati, tako da je folk po moje buljil vame kaj mi je, ful mi je bilo nerodno, ampak si nisem mogla pomagati, se mi zdi, da je prišlo za mano, ko sem zagledala bratranca, strica, babico, dedka, očeta... Pogreb je bil verjetno kot vsak "klasičen" verski, z obredom v cerkvi, na pokopališču, nekaj molitev, govor, ki ga je imela njena prijateljica in pevci. Eden izmed težjih momentov pogreba mi je bil, ko so spustili žaro v grob in smo ga zasuli s cvetjem. Prvič sem bila na pogrebščini, ki mi je bila zelo nenavadna, neprijetna, ker nisem vedela, kako naj se tam obnašam. Nasploh mi je bila nenavadna ideja, da smo šli po pogrebu v gostilno jest.
Ko je umrl stric, mamin brat (samomor), približno 8 let nazaj, nisem šla na pogreb, še danes ne vem zakaj in mi je žal, zdi se mi, kot da ni fer do mami, da nisem šla. Čudno, da se ne spomin zakaj ne. Glede na to, da se ne spominjam smrti maminih staršev (bila sem še premajhna), je bil to trenutek, ko sem mami videla najbolj na tleh do sedaj in ni bilo prijetno. Prav spomnim se prizora, ko je prišla gor v kuhinjo, vsa v solzah in rekla "že vem", potem pa dolga tišina, ki jo je "motil" le njen jok. :/
Še ena izkušnja iz mladih let: včasih so mrtvi nekaj časa ležali doma, pred pogrebom, ni bilo še povsod mrliških vežic in to se mi še danes zdi nekaj najbolj krutega, da ti nekdo umre in da ga imaš potem še nekaj dni v hiši, jaz tega ne bi zdržala, res ne. Spomnim se, da so v ta namen ponavadi izpraznili sobo, da so naredili prostor, zatemnili okna, okrasili sobo z venci, z rožami, trakovi z napisi, mislim grozno za videti, res hvala bogu, da tega ni več.
#43
Neytiri
-
- Redni člani
-
- 19982 posts
djevuška kraužlova
Posted 22 October 2012 - 08:50 AM
V petek na pogrebu sem spoznala, da sem jst veliko bolj zategnjena glede oblačil kot pa moji sovrstniki. S fantom sva bila od glave do pet v črnem, prijatelji pa kakšni v kavbojkah, ena v roza supergah, vglavnem, spodnji deli niso bili vsi črni, zgornji pa tudi eni malo pisani in sem jim malo zatežila, pa so bli vsi; pa sej je vredu..
Svet je tak, kot si ga pripravljen videti
#44
Hevea
-
- Redni člani
-
- 12155 posts
Chocolate desintegrator
- Gender:Female
Posted 22 October 2012 - 09:31 AM
Meni se zdiš ti normalna in oni čudni.
There are no limits to what you can accomplish when you are supposed to be doing something else.
#45
Neytiri
-
- Redni člani
-
- 19982 posts
djevuška kraužlova
Posted 22 October 2012 - 10:00 AM
Pa mi mladi smo bili tam v manjšini, ker je en starejši umrl, samo sem videla, da so bili tudi starejši ne v črnem.
Svet je tak, kot si ga pripravljen videti
#46
Frčica
-
- Redni člani
-
- 14254 posts
Dobra Samaritanka
- Gender:Female
Posted 22 October 2012 - 10:02 AM
Meni se zdi, da so temne barve ok, čisto v črnem le ožje sorodstvo.
Mi pa ne zgleda, da si v nekih živih barvah.
Mi pa ne zgleda, da si v nekih živih barvah.
Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. (Per Petterson: Konje krast)
#47
Kami
-
- Moderatorji
-
- 24541 posts
Ginger Mrs. Darcy / Fraser
- Gender:Not Telling
- Location:Highlands
Posted 22 October 2012 - 10:35 AM
tako nekako tudi jaz mislim.Meni se zdi, da so temne barve ok, čisto v črnem le ožje sorodstvo.
Mi pa ne zgleda, da si v nekih živih barvah.
Put A Kilt On It!
Everybody knows how to raise children, except the people who have them.
#48
Christianne
-
- Redni člani
-
- 6706 posts
Izberi si sam
- Gender:Female
Posted 22 October 2012 - 01:06 PM
^^Se pridružujem mnenju.
#49
-
- Guests
Posted 22 October 2012 - 02:28 PM
Podpis. Dostikrat je pa tako, da so bližnji moški v črnih hlačah, beli srajci in črni kravati.
#50
Jinadaze
-
- Moderatorji
-
- 85932 posts
Tough cookie
- Gender:Not Telling
Posted 22 October 2012 - 04:48 PM
Meni se to zdi kar nekaj, da se ljudje ne oblečejo v črno za na pogreb in celo - v kavbojke. Ne verjamem, da kdo nima vseh kosov garderobe v črni (ali pa sem samo jaz čudna).
Normality is a paved road: It's comfortable to walk, but no flowers grow on it.
― V. Van Gogh
#51
Frčica
-
- Redni člani
-
- 14254 posts
Dobra Samaritanka
- Gender:Female
Posted 22 October 2012 - 05:51 PM
Moj oči tudi nogavic ni hotel v črni 
tko, da ja, obstajajo 
tko, da ja, obstajajo
Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. (Per Petterson: Konje krast)
#52
-
- Guests
Posted 22 October 2012 - 06:07 PM
Meni pa kavbojke niso tok šokantne.( Ali pa sem jaz čudna. 
)
)
#53
Kinky
-
- Redni člani
-
- 38152 posts
Železna devica
- Gender:Not Telling
- Interests:krompir
Posted 22 October 2012 - 06:18 PM
Nick Cave ima tako glasbo, ki bi lahko bila na pogrebu. Meni je full všeč.
Razmišljam ... ko bom umrla, mi je vseeno, tudi če dajo truplo v raziskave. Itak bo šla duša drugam, in bo ostal samo prazen kalup.
Razmišljam ... ko bom umrla, mi je vseeno, tudi če dajo truplo v raziskave. Itak bo šla duša drugam, in bo ostal samo prazen kalup.
“It was true that I didn’t have much ambition, but there ought to be a place for people without ambition, I mean a better place than the one usually reserved. How in the hell could a man enjoy being awakened at 6:30 a.m. by an alarm clock, leap out of bed, dress, force-feed, shit, piss, brush teeth and hair, and fight traffic to get to a place where essentially you made lots of money for somebody else and were asked to be grateful for the opportunity to do so?” (Charles Bukowski)
---------------------------------------------------------------------------------------------
When you open your mind to the impossible, sometimes you find the truth.
#54
Kinky
-
- Redni člani
-
- 38152 posts
Železna devica
- Gender:Not Telling
- Interests:krompir
Posted 22 October 2012 - 06:22 PM
“It was true that I didn’t have much ambition, but there ought to be a place for people without ambition, I mean a better place than the one usually reserved. How in the hell could a man enjoy being awakened at 6:30 a.m. by an alarm clock, leap out of bed, dress, force-feed, shit, piss, brush teeth and hair, and fight traffic to get to a place where essentially you made lots of money for somebody else and were asked to be grateful for the opportunity to do so?” (Charles Bukowski)
---------------------------------------------------------------------------------------------
When you open your mind to the impossible, sometimes you find the truth.
#55
Kinky
-
- Redni člani
-
- 38152 posts
Železna devica
- Gender:Not Telling
- Interests:krompir
Posted 22 October 2012 - 06:44 PM
Pa še nekaj sem našla zame:
“It was true that I didn’t have much ambition, but there ought to be a place for people without ambition, I mean a better place than the one usually reserved. How in the hell could a man enjoy being awakened at 6:30 a.m. by an alarm clock, leap out of bed, dress, force-feed, shit, piss, brush teeth and hair, and fight traffic to get to a place where essentially you made lots of money for somebody else and were asked to be grateful for the opportunity to do so?” (Charles Bukowski)
---------------------------------------------------------------------------------------------
When you open your mind to the impossible, sometimes you find the truth.
#56
bellini
-
- Redni člani
-
- 4149 posts
odvisnik
- Gender:Male
Posted 22 October 2012 - 08:59 PM
Meni je pa zadnje čase všeč pesem Coldplay-ja Fix you. Baje naj bi to pesem napisal Chris za Gwyneth, ko je izgubila očeta.
#57
Jinadaze
-
- Moderatorji
-
- 85932 posts
Tough cookie
- Gender:Not Telling
Posted 22 October 2012 - 10:02 PM
Meni je ta eden najboljših komadov sploh.
Normality is a paved road: It's comfortable to walk, but no flowers grow on it.
― V. Van Gogh
#58
Kinky
-
- Redni člani
-
- 38152 posts
Železna devica
- Gender:Not Telling
- Interests:krompir
Posted 22 October 2012 - 10:03 PM
Ta pa mogoče The Scientist sta res .... najboljša.
“It was true that I didn’t have much ambition, but there ought to be a place for people without ambition, I mean a better place than the one usually reserved. How in the hell could a man enjoy being awakened at 6:30 a.m. by an alarm clock, leap out of bed, dress, force-feed, shit, piss, brush teeth and hair, and fight traffic to get to a place where essentially you made lots of money for somebody else and were asked to be grateful for the opportunity to do so?” (Charles Bukowski)
---------------------------------------------------------------------------------------------
When you open your mind to the impossible, sometimes you find the truth.
#59
Marmelada
-
- Redni člani
-
- 23286 posts
cca 270 kcal/100 g
- Gender:Female
Posted 25 October 2012 - 10:58 PM
Haha, smo vzele resno to o muziki na pogrebih. Jaz sem tudi malo razmišljala. Vsekakor bi morala biti neka mirna in otožna glasba in iz žanrov, ki jih poslušam. Recimo High hopes od Pink Floyd, ki ga je že Kinky nalepila, mi je zelo všeč, čeprav jih ne poslušam več nekaj, sem jih pa pred leti zelo rada.Nasploh imajo oni več takih komadov. Vsekakor bi imela Iztoka Mlakarja, ker mi je en tak kultni glasbenik in nasploh igra pomembno vlogo pri Primorcih. Všeč so mi njegove Betula, En glaž vina mi dej, Vandima, Soča.
Pa seveda kakšna metalska bi tudi morala biti. Zelo mi je všeč ta:
Jaz sem tudi malo razmišljala. Vsekakor bi morala biti neka mirna in otožna glasba in iz žanrov, ki jih poslušam. Recimo High hopes od Pink Floyd, ki ga je že Kinky nalepila, mi je zelo všeč, čeprav jih ne poslušam več nekaj, sem jih pa pred leti zelo rada.Nasploh imajo oni več takih komadov. Vsekakor bi imela Iztoka Mlakarja, ker mi je en tak kultni glasbenik in nasploh igra pomembno vlogo pri Primorcih. Všeč so mi njegove Betula, En glaž vina mi dej, Vandima, Soča.Pa seveda kakšna metalska bi tudi morala biti. Zelo mi je všeč ta:
"Life is like a box of chocolates. You never know what you're gonna get."
#60
Kalypso
-
- Moderatorji
-
- 46023 posts
zlata ribica
- Gender:Not Telling
Posted 08 November 2012 - 11:47 AM
Zaradi finančne stiske narašča povpraševanje po raztrosu pepela
http://www.rtvslo.si...u-pepela/294891
Diamant, izdelan iz pokojnikovega pepela
Najnovejši način pogreba pa je diamantni pogreb. Diamant, ki je ustvarjen izključno iz pepela pokojnika, lahko postane tudi del nakita pokojnikovih svojcev. V podjetju, kjer se s tovrstnimi storitvami ukvarjajo, pravijo, da imajo trenutno okrog 90 naročil. Cena diamantnega pogreba je sicer višja od navadnega pogreba, giblje se od 2.500 evrov naprej, odvisno od izbrane velikosti diamanta.
Tole pa je malce spooky.
http://www.rtvslo.si...u-pepela/294891
Diamant, izdelan iz pokojnikovega pepela
Najnovejši način pogreba pa je diamantni pogreb. Diamant, ki je ustvarjen izključno iz pepela pokojnika, lahko postane tudi del nakita pokojnikovih svojcev. V podjetju, kjer se s tovrstnimi storitvami ukvarjajo, pravijo, da imajo trenutno okrog 90 naročil. Cena diamantnega pogreba je sicer višja od navadnega pogreba, giblje se od 2.500 evrov naprej, odvisno od izbrane velikosti diamanta.
Tole pa je malce spooky.
0 user(s) are reading this topic
0 members, 0 guests, 0 anonymous users
