Zdaj boste rekle ja, smo krščene, ampak nam to nič ne pomeni, nismo verne. Jah, že, uradno pa ste pripadnice RKC in tega zdaj več ne morate spremenit (ali obstaja obred odkrščenja?
).
Jaz sem ena takih, ki je bila vzgojena totalno komunistično (in se pač smatram za 100% ateistko). Na Biblijo in zgodbice gledam kot na pravljice ... zanimive, a tu se konča.
Sem tudi krščena (na skrivaj in to skoraj nihče ne ve, saj bi oče ponorel) in ne vidim nič spornega, jaz v to ne verjamem, če me je pa kdo z neko vodo polival, pa tudi prav - mene ni popolnoma nič spremenilo, zato tudi nimam potrebe po "odkrščevanju". Če me pa kdo smatra kot pripadnico, mi tudi dol visi ... kaj vse me drugi smatrajo, pa se ne sekiram, zato se tudi zaradi tega ne.
Imam pa eno teto nuno (bili sta celo dve, pa je ena izstopila že full let nazaj) in z njo (ki je nuna) imam zelo lep odnos (edina sorodnica, ki mi nekaj pomeni) in jaz spoštujem njene odločitve, ona moje. Ko je pri nas, jo peljem v cerkev, če želi; ko pride na obisk, mi prinese žegnano vodo iz kakšnega romanja ... jaz to vzamem kot če bi mi kdo prinesel magnetek iz potovanja ali kakšno drugo neumnost. Nekaj časa je na polici, potem leti v koš.
Nikoli ni omenila najine poroke, krsta ali česar drugega ... kot sem rekla, sprejema naše odločitve in nas pusti na miru. Mojega fanta (pravoslavec) ima full rada in ga spoštuje; prav tako mojega očeta (zagrizeni komunist). Kar nekajkrat v življenju sem s starši in lani z mojim prespala pri duhovniku (kjer je teta kuharica) in ta duhovnik je meni kot stric (ta me je tudi krstil) - tudi on se ni nikoli vtaknil v eno stvar. Jaz ne dam njim vse prav, oni meni ne, ampak o tem ne govorimo.
Zadnjič v Bosni sem bila tudi prvič na "Slavi" in sem tudi spoštljivo sedela zraven in oni so me pustili na miru (jedla sem pa kljub temu odlično hrano). Kolegica v Dalmaciji je res full verna, enako ... jaz se ne vtikam v njena prepričanja, ona ne v moja. Ko mi je razlagala o izganjanju hudiča, mi je šlo malo na smeh, ampak sem zadržala zase in sva se potem z mojim nasmejala do solz. Tukaj se z njo ne bi veliko družila, ker sva si preveč različne. Da si pa kdaj kakšen mail izmenjava in jo obiščem, ko sem na dopustu, je pa prijetna družba.
In to je zame smisel vere - medsebojno spoštovanje. Menim, da vera pač ne uči nič slabega, kaj pa ljudje/cerkev iz tega ven razberejo, je pa drugo.
Zato tudi ne vidim problema, če bi bila otroka krščena, saj moje izkušnje s cerkvijo in vero so lepe (pač ne v SLO, ker tu niti nimam izkušenj, saj načeloma ne hodim) in kot sem rekla, polivanje z vodo meni nič ne pomeni, otroku ne škodi, če pa kdo višji v tem kaj več, pa tudi OK.
Moj je celo nekaj časa imel idejo o krstu (po moje v pravoslavno, ampak ga nisem niti vprašala) in sem mu pač povedala, da v tem ne vidim smisla, saj jaz ju ne mislim vzgajat v tem, midva sva itak "na koruzi" tako da je brez veze. Če pa bi želel, pa tudi OK. Vsa vzgoja povezana z vero bi bila na njem, spodbijala mu ne bi, če bi me pa otrok kdaj vprašal kaj jaz mislim o tem, bi pa povedala po resnici. Moj gre kdaj v cerkev, otroke pusti doma. Če jih bo želel vzeti s seboj - toliko bolje zame

Stik s cerkvijo in vero bosta imela preko tete ali Bosne in če se kdaj odločita za kaj več, bom to tudi spoštovala.