QUOTE(TiTa)
v bistvu vsi testirajo, tisti ki ne testirajo pa kupijo stvari od onih ki!
tako da je vse isto sranje
tako da je vse isto sranje
ma ja... npr. ena firma iz bele liste mogoc res koncnega izdelka ne testira na zivalih... ampak sestavine, ki so v tem izdelku, so pa sigurno bile ze nestetokrat testirane
tko da... isto sranje drugo pakovanje
pa se en mal bolj obsezen clanek (zanimivo branje, priporocam)
KDO TRPI ZA LEPOTO?
Ženske smo že od nekdaj zelo rade lepe. Rade se negujemo, nanašamo razne kremice in ličila, ki poudarijo, kar je lepega in skrijejo naše pomanjkljivosti. Vendar, koliko se nas vpraša, od kje sploh vsa ta kozmetika prihaja? Kako tisti, ki delajo kozmetične preparate vedo, katere sestavine bodo blagodejno vplivale na našo kožo, odpravljale gubice, jo pomirjale… In katere so strupene in škodljive že same po sebi, ali pa imajo škodljivo delovanje v prevelikih količinah?
Tako je – vse te sestavine in tudi končne izdelke je treba nekje testirati. Ampak kje? Jaz že ne bi dala svoje kože za testiranje neke nove, še neznane in nepreverjene sestavine. Pa verjetno tudi nobena druga ne. Kaj pa če mi razžre kožo? Ali povzroči raka na koži? Ne, hvala. Ampak, kaj še ostane? Sama se sicer ne bi domislila, so se pa zato kozmetični koncerni, ki jim gre predvsem za zaslužek – pa čeprav preko trupel… Skratka, dobili so idejo: »Testirajmo na živalih! Ja, kakšna krasna ideja, stroški bodo minimalni, pa kdo se bo sekiral za nekaj trpečih zajcev ali mačk z razžrto kožo in oslepelimi, bolečimi očmi! Glavno je, da mi prodamo svoje izdelke!« Sama se ne strinjam s tem in brezkompromisno obsojam takšna početja in tudi vem, da se veliko drugih ljudi po svetu strinja z mano. Nekateri pa, ali ne vedo, kako to sploh gre, ali pa so preprosto grobi in brezsrčni ljudje. V upanju, da bom še komu odprla oči, sem se odločila, da bom napisala krajši članek, kako se to dela, da bodo tisti, ki (še) ne verjamejo ali nočejo verjeti spregledali. Če že uboge oslepljene živali ne bojo…
Testiranje na živalih se je začelo že desetletja nazaj, natančneje leta 1933. Na živalih se preizkuša poleg zdravil tudi kozmetična sredstva in pripomočke, pa tudi čistila, praške in podobne zadeve za uporabo v gospodinjstvu in še kje. Vsako leto milijone živali po svetu najprej trpi hude bolečine in nato umre v laboratorijih, da bi se potrdila zanesljivost in učinkovitost omenjenih izdelkov. Izvaja se 13 osnovnih tipov testiranja: testiranje snovi, ki dražijo oči, snovi, ki dražijo kožo, koliko snov penetrira v kožo, koliko draži kožo, fototoksičnost in fotosenzibilnost, mutiranje, akutna in kronična toksičnost, kancerogenost, vpliv na reprodukcijo, vpliv na prirojene hibe ter testiranje končne učinkovitosti izdelkov. Na živalih testirajo najrazličnejše stvari; od osnovnih kozmetičnih sestavin, ki jih je približno 8000, pa do senčil za veke, maskar in mil, agresivnih gospodinjskih čistil, polirnih voskov za pohištvo… Uporabljajo vse vrste živali: podgane, zajčke, morske prašičke ter celo pse in mačke.
In kako se ti testi izvajajo? Za različne izdelke različno. Pa začnimo kar po vrsti…
Testiranje smrtne doze:
ta test se izvaja že od daljnega leta 1927! Substanco, ki jo je treba testirati, na silo vlijejo ali celo napumpajo v grla in želodce živali. To pogosto povzroči smrt že zaradi poškodbe grla ali želodca s cevmi, ki jih rinejo živali do želodca, ali dejansko zaradi smrtne doze. Druga varianta je, da jim smrtonosne substance z injekcijami vbrizgajo pod kožo, v žilo ipd. in nato opazujejo kako in koliko časa žival trpi, preden se reši… Pogosto pa se te substance nanašajo tudi v oči živali, analno ali vaginalno odprtino, ali pa jih prisilijo vdihovati skozi pritrjeno masko. Količine, ki jih pri tem uporabljajo so pogosto tako visoke, da nimajo nobene povezave z realnostjo in zato tudi ne dajo nobenih uporabnih rezultatov. Reakcije živali so krči, bruhanje, driska, paraliza, krvavenje iz oči, nosu, ust in zadnjične odprtine. Ti testi pa lahko trajajo tudi po 3 mesece in dlje! Pri dolgotrajnem testiranju pa živali na omenjene načine dnevno zastrupljajo in takšno mučenje traja tudi po 2 leti… Seveda se ne uporablja nobenih sredstev proti bolečinam, saj bi to lahko motilo rezultate…
Poleg vsega tega pa ti testi niso zanesljivi. Človek ni žival in njegovo telo drugače reagira. Zato so tudi bile razne afere z nekaterimi zdravili, ki so kljub temu, da so bila neštetokrat testirana na živalih, imela hude stranske učinke pustila nepopravljive posledice pri ljudeh. Smrtna doza je tudi pri živali odvisna od večih dejavnikov: od vrste živali, spola, starosti, načina prehranjevanja, letnega časa in načina testiranja, pa še mnogih drugih. Npr. nikotin je za človeka smrten v dozi 0,9mg/kg, pri podganah pa kar 53mg/kg!
Alternative za te krutosti seveda obstajajo; računalniška simulacija, vzgojitev tkiva iz nekaj odvzetih celic, na katerem se potem lahko testira…
Testiranje oko dražečih snovi:
ta metoda je v uporabi že več kot 4 desetletja. Pri teh testih se 100 mililitrov snovi v obliki tekočine, granul ali praškov vsujejo v oči poskusnih živali, ponavadi zajčkov. Le-ti so imobilizirani, da ne morejo pobegniti ali se premikati in si pri tovrstnih poskusih nemalokateri celo zlomi tilnik. Oči imajo prisilno odprte s sponkami. Ko jim nanesejo te škodljive substance živali tulijo od bolečin, »znanstveniki« pa opazujejo, kako in koliko časa jim oči propadajo. To »opazovanje« traja tudi do tri tedne, intervalno pa se beleži stanje oči v propadanju. Zajčki so pri tem seveda pri polni zavesti in tudi ne dobijo nobenih sredstev proti bolečinam, saj naj bi to »motilo« potek in rezultate testov. Posledice, ki jim jih to mučenje pusti so močno zatekanje vek, vnetje šarenice, gnojenje ali razjeda oči, krvavenje in oslepitev. Tudi rezultati teh testov niso zanesljivi, saj je človeško oko povsem drugačno od zajčjega. Nezanesljivost so potrdile tudi naknadno opravljene študije: primerjali so reakcijo človeškega očesa pri naključnem stiku z dražečo snovjo in rezultate teh testov. Razlike med reakcijami ljudi in zajcev so bile kar 250-kratne! Po končanih testih te zajce ubijejo in jih uporabijo za nadaljnje teste.
Poleg tega ti testi NE ščitijo uporabnikov, temveč proizvajalce. Dejstvo, da bo zajec oslepel v 72 urah po tem, ko so mu v oči nanesli šampon proti prhljaju, ne pomaga nikomur. Že tako vsi vemo, da se takšnih stvari ne daje v oči, poleg tega pa v primeru, da snov slučajno tja zaide, jo takoj speremo z vodo in poiščemo zdravniško pomoč. Nihče je ne bo kar pustil v očeh in trpel hudih bolečin!
Čedalje več podjetij se odloča za manj kruto in zanesljivejšo metodo testiranja dražečih snovi; s prostovoljci, vzgojenimi tkivi, roženicami iz »bank oči«… Ti testi so seveda tudi mnogo bolj zanesljivi.
Testiranje dražečih substanc na koži:
za te poizkuse ponavadi uporabljajo zajčke, opice ali morske prašičke. Dražečo snov nanesejo na obrito ali pogosto celo namenoma poškodovano kožo. Rezultati so razdraženost in rdečica kože, razžiranje kože, izpuščaji in zatekanje. Testne živali so pri tem imobilizirane v napravah, ki jim preprečujejo pobeg, medtem ko jim »znanstveniki« znova in znova nanašajo snovi, ki jim razžirajo in žgejo nežno kožo.
Ker pa je njihova koža drugačna, ti testi niso zanesljivi, saj njihova koža reagira le omejeno in ni mogoče opaziti razlik med rahlo in močno iritacijo. Kar pa seveda ne pomeni, da zato pri tem kaj manj trpijo… Poleg tega so tudi tu razlike med posameznimi vrstami živali: pri testiranju šampona proti prhljaju so zajčki reagirali zelo močno, medtem ko so pavijani komaj opazno.
Alternativa je testiranje na vzgojeni koži, kar bi dalo tudi zanesljive rezultate.
Koliko snov penetrira v kožo:
ti testi se uporabljajo zato, da se ugotovi, ali lahko snov prodre tako globoko, da preide v krvni obtok in s tem v celotno telo. Izvaja se tako kot prej opisani test, nezanesljivost pa je tudi tu zelo visoka, saj je razlika absorbcije snovi kar 5-kratna med posameznimi vrstami živali in človeka.
Testiranje na alergije:
testira se verjetnost nastanka alergije. Teh testov je kar 15 vrst in za vsakega je potrebnih kar 20 do 40 živali!!! Snov se večkrat zaporedoma nanese na golo ali celo poškodovano kožo, ponavadi v nekajkrat previsokih dozah, da bi sploh lahko dobili realno oceno. Poleg tega seveda tudi tu obstajajo velike razlike med reakcijami različnih vrst živali in človekom.
Fototoksičnost in fotosenzibilnost:
gre za testiranje reakcij kože na kemikalije pod vplivom UV žarkov in svetlobe. Morski prašički, miške, podgane in zajčki so najpogostejše žrtve teh testov. Dražečo snov nanesejo na obrito kožo. Rezultati so razdraženost in rdečica kože, razžiranje kože, izpuščaji in zatekanje. Poleg tega, da je reakcija na koži vsake živali in človeka drugačna, ti rezultati tudi niso priznani po mednarodnih standardih. Zakaj bi jih torej sploh izvajali?
Rakotvornost:
testi se običajno izvajajo nad podganami in miškami. Pa ne zato, ker bi se na takšne snovi odzivale podobno, kot človek, ampak zato, ker so praktične: majhne in poceni. Te rakotvorne snovi se jim nanaša povsod: na kožo, pod kožo, v telo…Vrednost teh testov je zelo omejena, ker se tudi tu uporabljajo previsoke doze, da bi lahko dobili realno oceno, poleg tega pa traja kar nekaj časa, da se rak razvije. Razlike med reakcijami teh živali in človeka pa so bile ene največjih, saj so bili rezultati testov na živalih podobni reakcijam človeka v le 37% primerov!
Vpliv na reprodukcijske sposobnosti:
snovi, ki se uporabljajo le na kožo in skoraj ni možnosti, da bi bile oralno zaužite v večjih količinah, sploh ne bi bilo treba testirati.
Testiranje, ali lahko neka snov vpliva na pohabljenost potomcev:
ti testi so zelo dragi, dolgotrajni in nezanesljivi. Npr. neka snov povzroči prirojeno pohabljenost pri človeku že v koncentraciji 0,5mg /kg telesne teže, pri zajcih pa 30mg/kg! Poleg tega aspirin povzroča deformiranost pri podganah, miših, mačkah, psih in opicah, pri človeku pa ne.
Testiranje učinkovitosti končnega proizvoda:
v veliki večini primerov se da učinkovitost končnega proizvoda ugotoviti na podlagi testov posamičnih sestavin, ki jih vsebuje. Kar štiri evropske države so takšno testiranje prepovedale, in sicer Nemčija, Švica, Nizozemska in Velika Britanija.
ALTERNATIVNE METODE
Za vsa ta mučenja nebogljenih živali pa seveda obstajajo alternativne metode. Te metode so zelo učinkovite in zanesljive tako za testiranje kozmetičnih proizvodov, kot tudi gospodinjskih, pa tudi za ostala testiranja in poizkuse. Poleg tega pa so ponavadi tudi kratkotrajnejše in bistveno cenejše, pa tudi niso motene zaradi različnih rezultatov med različnimi vrstami živali in ostalih motečih dejavnikov. Če damo za primer poskuse v zvezi z rakom: testiranje na živali traja lahko tudi do 8 let, rezultati so zelo nezanesljivi in stane 400.000 ameriških dolarjev. Enak test z alternativnimi metodami pa se konča v nekaj dneh, rezultati, ki jih dobimo so natančni in stane le od 200 do 4.000 ameriških dolarjev!
Te metode so in-vitro testi, računalniške simulacije, podatki iz že opravljenih testov (da se ne podvaja opravljanje testov), in s pomočjo prostovoljcev.
Tako je za testiranje oko dražečih snovi sprejeta metoda Eytex, pri kateri namesto nanosa škodljivih snovi živalim v prisilno odprte oči, vzgojijo potrebno tkivo na membrani in nanj nanesejo dražečo snov ter opazujejo spremembe. Poleg te so na voljo še nekatere druge, in vitro metode.
Za testiranje fotosenzibilnosti, stopnje absorbcije snovi v kožo in ostale teste na koži se uporabljajo metode Skintex, Corrositex, Testskin…, uporaba kože z mrtvih ljudi in živali, vzgojena ali klonirana koža in ostala tkiva iz celičnih in drugih kultur, s pomočjo prostovoljcev…
Corrositex je in vitro metoda, pri kateri se uporabi beljakovinsko membrano, ki je narejena tako, da reagira kot človeška koža. Ta metoda da rezultate v samo nekaj urah in en test stane le 100 dolarjev.
Metodi Eytex in Skintex (skupaj imenovani tudi Irritation Assay System) se lahko uporabita za testiranje kar 5000 različnih snovi.
Potem pa imamo še računalniške in matematične simulacije, ki temeljijo na fizikalnih in kemičnih strukturah in lastnostih snovi. Te so zelo nazorne in natančne. Pa razne metode s področja molekularne biologije, biokemije… Skratka, možnosti ne zmanjka.
Iz vsega napisanega lahko torej potegnemo zaključek, da TESTIRANJE NA ŽIVALIH NI NITI POTREBNO NITI SPREJEMLJIVO gledano z etičnega, znanstvenega, zdravstvenega ali ekonomskega stališča. Le zakaj bi morala ta bitja tako trpeti, če imamo na voljo nešteto drugih metod, ki so bistveno hitrejše, zanesljivejše in celo cenejše? Skratka, opravičila NI.
Pa še seznam podjetij, ki testirajo na živalih in tista, ki ne - po Peti: http://www.caringcon...rchcompany.html
In kaj lahko storimo, da se bodo zadeve premaknile?
1. Ne kupujmo izdelkov, ki so bili testirani na živalih! Na koncu prispevka bo sledil spisek, katere firme testirajo na živalih, da se jim bomo lahko izognile. Torej bojkot izdelkov, testiranih na živalih!
2. Pišite podjetjem, ki testirajo na živalih in jim povejte, da ne boste kupovale njihovih izdelkov, dokler ne bodo prenehali s tem nepotrebnim krutim početjem. Najenostavnejše je preko maila.
3. Ozaveščajte ljudi okoli sebe! Opozarjajte svoje prijatelje, znance in ostale ljudi – mnogi se žal ne zavedajo, kako to poteka in mislijo, da se ena nežna kremica nanese živali na kožo. Razložite jim, kako to izgleda in če je potrebno ponazorite s fotografijami.
