Omg, kak patos in pihanje na dušo s starci. Moj stric, čez 70 let, ne bo nikoli za pomoč pri končanju življenja. Pa živi sam, delno mobilen, s kroničnimi težavami. Isto si upam trditi za veliko večino starejšega prebivalstva.
Nobeden ni rabil razmišljati o smrti ob kronični bolezni, do sedaj? Pa kakšna trditev je to? skoraj vsak človek razmišlja o smrti, skozi vse faze življenja. Ob koncu življenske poti, si predstavljam, je misel na to bolj pogosta.
Če smo že pri logiki kaj bi bilo treba prej ureidti, se pa ta logika lahko vrne nazaj kot klofuta. Za mnogo problemov lahko uporabiš to logiko. Stvari je treba urejati, tudi zakonodajno, sočasno in usklajeno, zato, da potem ni lukenj v zakonih in, da deluje cel sistem.
Jaz si pa zase, ko bo terminalana faza, ne želim paliative. Ležanje v postelji, nepokretna in čakanje na konec, četudi brez bolečin. Umreti želim tako kot živim-na moj način, tako kot jaz želim, brez vsiljevanja družbe, kakšno naj bo moje življenje ali smrt. Je družbi res tako jebeno težko videti, da vsi pa ne sprememo vsega kar nam življenje da?
Ja, mojemu M. bi dala injekcijo. Ga imam tako rada, da če bi toliko trpel in bi ga nase vezala le zato, da bi bil z mano-iz sebičnosti, bi to storila. Pod pogojem, seveda, da bi bila to izrecna njegova želja.
Pa to, kar je na referendumu, ni evtanazija. Med obema pojmoma je velika razlika.
Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. (Per Petterson: Konje krast)