5199 replies to this topic

[Ancka Pomarancka]

Ne saj jo razjezi, ampak jaz mislim, da ona to jezo predela pri sebi, ločeno od Pike....v smislu, ker Pika ni kriva, da je ona jezna.

[Kami]

Njo ne, ali pa samo ne prizna. Spet je govorila o tem, da je nikoli ne razjezi in da se niti blizu temu ni bila, da bi se zadrla nanjo, pa bo stara 2.

Hahahahahahahaha

Pri meni je takrat mati narava ze porabila vse "kvizkote", da sta bila sploh se ziva 😁😁😁

Pri nas res ni skrbi, da bi vzgojili samomorilce (kor Curic to razlozi), bosta imela pa vse druge mozne "tike" 😜

[Fiona]

Jaz se vsak dan derem.
Ne bo travm takih zato, kot ona naklada.
Tako da, ne si k srcu jemat. Ne derem se skoz, se pa enkrat sigurno zaderem. Na I niti ne, bolj na B.
Meni gre na zivce ker to tako poudarja, ker s tem drugim mamam daje obcutrk da so slabe ker se zaderejo. What d fak, vcasih ni placa se umaknit. Je pa veliko v tem da se tudi opravicis ali pa obrazlozis svoj izbruh in poves da ni usmerjen nanj ampak je to moja stiska. Midva z B stalno tako razciscujeva stvari....

[Ancka Pomarancka]

Jaz sem se ful poboljšala in se res redko zaderem...raje prej globoko zadiham, stopim do katerekoli že hočem napizdit in počepnem ter mirno povem, kaj bi rada. Ko pa se zaderem, se pa tudi kasneje opravičim in razložim, kaj me je tako razjezilo.

[Fiona]

No saj, jaz isto. Ne uspe vedno. Odvisno kolikokrat pritiskata "knofe"

[Kami]

Saj se verjetno nihče ne dere kar za brez veze, zato so mi take izjave (da nekdo nikoli ne dvigne glasu, se nikoli ne razjezi) precej "prazne". Saj otrok čuti tudi kakšno drugo gesto kot agresijo, jezo ... ni samo dvig glasu. Da o ignoriranju sploh ne začnem.

Jaz sem oseba, ki zelo hitro začne bolj naglas govorit (iz jeze ali  iz žara/strasti), imam veliko različnih intonacij ... tako da so svi okoli mene navajeni vsega hudega. 

 

Iz moje otroške izkušnje sem potegnila edino, da mi ni bilo važno, v kako glasnem tonu sem bila kregana (mami je veliko tulila in je bil njen ton razvrednosten; oče ni nikoli povzdignil glasu, ampak njegova odločnost in besede so bistveno bolj bolele ... so bile dokončne) ... prava bolečina pa je prišla naknadno, ko sem potem sama v sobi vsa skujana obsedela  z negativnimi mislimi in dobila občutek, da nisem dovolj dobra, da sem preveč drugačna, da nikoli nič prav ne naredim, da me ne razumejo, da jim ni mar zame....

I

Tako da jaz zelo na to pazim, kar je mene bolelo. Ko koga upravočeno ali neupravičeno napizdim ali vidim reakcijo zbeganosti, da se nazaj potegneta, grem čez 5 ali 10 min tja in se mirno pogovorimo zakaj je bila taka reakcija, kaj kdo ni ok naredil (vkjljučno z mano) in predsvem vedno poudarek, da tudi če sem jezna na koga, ga imam neskočno rada in ta moja jeza nima veze s to ljubeznijo. In vedno nazaj dobim objem, nasmeh in "ja, ja saj vem".

 

Saj mogoče je bila to moja otroška izkušnja ampak to poveličevanje starševske zrelosti, mirnosti in odraslosti mi gre res že počasi malo na organ. Kdaj imaš slab dan, otrok ne zna nehat, se zacikla (naš se še pri teh letih). Kdaj znam tako obnašanje bolje prenest in odreagiram zrelo. Kdaj pa slabše in ga napizdim na prvo žogo. Kar sem ugotovila, da pri drugi verziji takoj ve, da mora nehat. Pri prvi se greva pa še par krogov, kot da ne bi razumel, da resno mislim in dostikrat prideva počasi do tega, da dvignem glas in pokažem odločnost. Skratka, pred dvigom glasu rekdo kdaj odneha sam od sebe.

 

Otrok me bolje bere, kot bom sama sebe kadarkoli. Točno ve koliko manevrskega prostora ima za neumnosti.

[_Planet_]

ampak to poveličevanje starševske zrelosti, mirnosti in odraslosti mi gre res že počasi malo na organ. Kdaj imaš slab dan, otrok ne zna nehat, se zacikla (naš se še pri teh letih). Kdaj znam tako obnašanje bolje prenest in odreagiram zrelo. Kdaj pa slabše in ga napizdim na prvo žogo. Kar sem ugotovila, da pri drugi verziji takoj ve, da mora nehat. Pri prvi se greva pa še par krogov, kot da ne bi razumel, da resno mislim in dostikrat prideva počasi do tega, da dvignem glas in pokažem odločnost. Skratka, pred dvigom glasu rekdo kdaj odneha sam od sebe.

Joj, ja, podpis pod vse!

Meni tudi dviguje pokrov Barbi s tem poveličevanjem ne-dretja, pa še s čim podobnim. Dobim občutek, da sem najslabši starš na planetu.

[Coco*]

Nisem stars in najbrz nimam pravice pametovat, ampak JA, JA in JA!!!

[Jinadaze]

Tudi jaz podpisem. Jaz sem ji pred casom napisala, da sicer vecinoma lepo razlaga o razvoju in vzgoji otrok, da pa se zaradi dolocenih stvari vecina mam verjetno tezko poistoveti z njo. Tudi zato, ker vedno govori samo z vidika otroka, starsi pa kot da smo roboti. Takrat jo je zanimalo, kaj si mame mislimo glede njenega podajanja informacij. Je pa mojo kritiko lepo sprejela in se tudi zahvalila, sem ji cisto korektno in konstruktivno napisala svoje misljenje. Ima pa danes na Pikarijah zanimivo mini predavanje o spanju dojenckov in malckov, ce katero zanima.

[Frčica]

Se popisem pod Coco.
Pa tudi, kako vraga bodo tako otroci pripravljeni na resnicno zivljenje?

[Coco*]

Tocno to. Meni se zdi, da se danes mora otroka obvarovati pred cisto vsem in ga zaviti v vato. Bog ne daj, da spleza kam, da se spotakne in pade, da kdo malo privzdigne glas ali se mu kaj prepove.

[Jinadaze]

Jaz pa ne opazam, da bi se starsi posluzevali permisivne vzgoje. Je pa tudi prevec kompleksna tema za tako posplosevanje (in mesanje pojmov).

[_Planet_]

Jina, lepo si ji napisala. Me veseli, da je sprejela tudi drugo plat medalje.

[Anouk]

Meni se tudi ne zdi, da bi bilo tako črno belo. Vsak pa ve, s kakšnimi starši je odraščal in kaj mu je bilo neprijetno, povzročalo stres, travme ipd. Logično, da si na take stvari potem toliko bolj pozoren in jih skušaš spremenit, da ne nadaljujes nekih neljubih vzorcev. Bomo pa mi tudi sigurno kakšno stvar naredili narobe oz. drugače, kot bi bilo za naše otroke morda idealno, to je pa tudi dobro sprejet. Nekaj je pa tudi na osebnosti, tako da ni zdaj treba, da se pretvarjas, da si nekdo drug. Pač razložiš svojo kolericnost, se pogovoriš o reakciji, opravičiš, ipd. Je vseeno drugače, ko enkrat razumejo razlike med tvojo osebnostjo in njihovimi dejanji.

[Coco*]

Anouk, se čisto strinjam, idealno bi bilo, če bi imeli vsi ljudje pospravljeno podstrešje, da ne bi prenašali dalje na otroke lastnih travm, kompleksov, itd. Jasno je, da je tisoč odtenkov sivine vmes, moje osebno opažanje je le, da pri 'novodobnih' starših okrog sebe vidim velik zaščitniški naboj, kjer mora biti otrok obvarovan pred vsem, bog ne daj, da bi mu bilo za trenutek dolgčas ali da bi bil izpostavljen drobcu nekega negativnega čustva, obenem pa je prisotno ogromno permisivne vzgoje, kjer je otrok postavljen na piedestal, mu je dovoljeno vse in se mu morajo izpolniti vse želje, bog ne daj, da bi se postavile kakšne meje. Za moje pojme mora starš biti starš (don't get me wrong, seveda je starš lahko najboljši prijatelj oziroma idealno bi bilo, če bi otrok v staršu res videl najboljšega prijatelja, ampak mora biti starš tista figura, ki postavlja meje. Podobno stvari opaža tudi prijateljica, ki je učiteljica v OŠ in ima na zalogi tisoč in eno zgodbo, od tega, da jim starši težijo, ker je njihov otrok padel do tega, da starši že vnaprej opravičujejo nenapisano domačo nalogo, češ 'mi gremo danes v šoping, ne bo imel časa napisat naloge', ipd. I'm out, preutrujena sem za formiranje smiselnih misli. Pa ne me narobe razumeti, ne leti na nikogar tu, gre za splošno opažanje. 

[ora]

Jaz tudi mislim, da mora otrok scasoma spoznat,da smo tudi mi individuumi. Da starsi tudi niso samo skale, da delamo napake (zato se pa opravicis in razlozis). Skozi frustracije se ucijo in ce je frustracija se dogajajo procesi v mozganih, sele vecji pa potem znajo te situacije po prioritetah popredalckat. Od tod nam vsem tudi travme in dolocene sibke tocke v vzgoji, ker moramo tudi mi vsi se zelo zelo delat na sebi.

[Jinadaze]

Jaz pa opazam ravno kontra kot Coco, mislim da je pri nas dalec v ospredju avtoritativna vzgoja in da se starsi nasploh premalo poglabljajo vase, v vzgojo in delajo na sebi. Nekje sem celo zasledila raziskavo o tem, kateri tip vzgoje prednjaci pri nas in je bilo ravno to izpostavljeno.
Pa se nasploh trudim ne obsojat, ampak ob ignoriranju ali celo zatiranju otrokovih custev, pa postavljanju mej na nacin “ker sem jaz tako rekla”, se mi pa dvigne pritisk.

[Kami]

celo zatiranju otrokovih custev, pa postavljanju mej na nacin “ker sem jaz tako rekla”, se mi pa dvigne pritisk.

To je bil stavek, ki sem ga kot otrok noro sovrazila.

In priznam, da sem ga tudi ze sama parkrat izgovorila.
Ker po celem dnevu sranja, prides domov in potem te se otrok jebe s svojim "zakaj" moram zdaj spat, zakaj ne morem se ene risanke, zakaj moram zobe umit, zakaj se ti ne gres spat, zakaj ... Nikoli konca!!! Kot Duracel baterija

Pa na vsa vprasanja je bilo ze 100x odgovorjeno kdaj prej in takrat mi je pa film pocil in je dobil "ker sem jaz tako rekla".
Grda, ampak ni slo vec 😁

Zdaj tega ni vec, ker drugace dojemata stvari; ko sta bila majhna, je bilo pa kdaj teh zakaj enostavno prevec.

[Jinadaze]

Pri nas vprašalnica "zakaj" še ni na vrsti, bo pa verjetno kmalu, glede na to, da smo vse druge že dali/dajemo skozi, pa se bom potem oglasila.

 

Ne, itak da včasih kaj takega izjaviš (jaz sem parkrat rekla da zato, ker bom jezna ), problem nastane v vzgajanju "pridnih" in poslušnih otrok (in kasneje seveda odraslih), ki ubogajo zato, ker so jim drugi tako rekli in se hkrati bojijo oz. niti ne znajo več biti samosvoji. Zatiranje "trme" FTW.

 

Zdaj smo pa že tako zajadrale, da bi se debate lahko prestavila v temo Vzgoja.

[_Planet_]

Kami, podpis še enkrat. : )