Jina:Napisala sem le tisto točko, ki tebe moti če bi umanjkala-vrtci. Ja, bi preživela, ampak bi te motilo.
Želela sem le, da razumeš, da nekateri zadeve ne prenašajo tako stoično, kot ti. Ti si vajena biti več doma, ker si že prej delala od doma. Napeljevala sem na vživljanje v položaj drugega, le to.
Jaz slabo prenšama avtoriteto, če smatram, da me ta podcenjuje in ne zaupa v mojo razumsko presojo in, da ima ta avtoriteta močne želje po tem, da vpelje totalitarno državo. Bom v tem primeru ubogala, a ne razumem v čem bi naredila nepopravljivo škodo, če bi šla na sprehod okoli blejskega jezera ali v Mesečev zaliv. In tu me izgubijo, ker to ne znajo utemeljiti. In glede vrtse izjem: na živce mi gre, da bi morala nekomu v liste turit list papirja, kjer utemeljujem zakaj prehajam po državi. Čisto iz principa, ker vnaprej domneva, da se grem družit z gručo ljudi in, da sem neodgovorna.
Bi mi pa v procesu žalovanja zelo pomagalo, da bi lahko kam šla, ker je to, da ni točke v prihodnosti, kjer bi videla, da se bodo zadeve izboljšale in se nečesa veselila zelo tesnobno. Tako pa vem, da bom vse vikende naslednja 2 meseca doma. V Ljubljano me zaradi množice spominov niti ne vleče.