4608 replies to this topic

[Podgana]

https://www.24ur.com...i-alkohola.html

Brutalno. Mi sploh nimamo tezav. Od necesa pa moras umreti, ane 🤢

[Anouk]

Grozljive številke so to. O zgodbah pa raje ne razmišljam

[Jinadaze]

Tega ni v nobenem od glavnih medijev:
https://moja-dolenjs...ensko-posilili/

[Podgana]

Ane? Pa se kaj hujsega se ne pojavlja (deklice).

[Frida]

Joj grozno.

Podgana, kaj več povej prosim. Mene je zadnjič na rit vrglo, ne vem če sem napisala - v soboto zvečer sem se peljala domov mimo azilnega doma na Viču in je na ovinku stala mlada punca, pomoje kakšnih 20 let, blonda v hotkah, okrog nje pa 2 migranta. Naokol po cesti pa še 30... kaj njej ni jasno, res bad.

[Kami]

Tega ni v nobenem od glavnih medijev:
https://moja-dolenjs...ensko-posilili/

 

moja je pa ravno zdaj začela malo bolj okoli hodit ... povsod jo je dovolj in sem bila res vesela, da ima dokaj srednješolsko življenje. Kmalu bo že ob 17 noč ... Res nočem dobit konstantnega občutka, da me mora  bit zanjo skrbet ali da na te ljudi začnem gledat z nezaupanjem in sovraštvom. 

[Fiona]

https://www.24ur.com...-posilstev.html

[Kami]

A samo jaz te novice sploh ne razumem ... so se poznali, pa se niso. Sta bila najprej dva, potem je šla ona sama ven samo na zrak. So bili štirje, storilec je pa zbežal. 

[Fiona]

Ne vem men je bolj grozna porast kriminala tam kjer sem imela faks. Takrat sem se v LJ pocutila cisto varno. Zdej se ne bi vec.

[Jinadaze]

Jaz na sreco se nisem imela nobenih slabih izkusenj pa zivimo na Vicu - Brdo. Ze celo zivljenje se v Lj pocutim varno, ze zaradi navajenosti bi se tezko to spremenilo.

[Kami]

enako. Od 22. leta živim v LJ, zdaj že na 4. koncu in povsod sem se vedno počutila zelo varno. Sposobna it iz centra v Jarše ali Bežigrad peš domov ob 3h zjutraj, ko ni bilo avtobusov, taksistu pa 5 eur ni bilo dovolj. Zato me toliko bolj prizadane, da bi se zdaj morala začet bat za hči.

 

Je pa res, da količina obvestil po FB o sumljivih belih kombijih se je pa tudi razpasla, kot da vsak dan pokradejo 5 otrok. Pa vsaj meni se zdi, da so bolj kot ne z Gorenjske (ali pa imam tam več prijateljev, ki to delijo). 

[Nincha]

Meni je zadnjič prijateljica rekla, da se ne počuti več varno v Lj in sem jo ful debelo pogledala. Zdej pa vidim te članke, debato pri Tamari itd. Jaz tudi nisem dobila tega filinga, ampak verjetno niti ne padem v to "ogroženo" skupino - skoraj nikoli ne hodim okrog zvečer sama, razen po centru, ne hodim na buse itd. Meni se tudi zdi zaskrbljujoče, da bi nas zdaj moralo bit strah, ko smo same. Upam, da jim rata te stvari umirit in spravit pod kontrolo, preden rata to nova normalnost. 

[Podgana]

Ahahahaaaa. Vcasih kupim Vitamin Well (nima sranja pa breskev mi je najboljsi ledeni caj) pa se pocutim kot debil, ko dam 1,8€.

https://www.24ur.com...-najstnike.html

[Kalypso]

Joj, vsaka generacija ima neko bedarijo.

Moz ima ful rad Vitamin Well. Pri nas je 2.25 chf

[Fiona]

Ko sestevam vse te dogodke, stanje v svetu, tamarini storiji danes, tale novica

Mi je vcasih zal, da sem rodila dva otroka, ki bosta v taksnem svetu morala ziveti. Pa a je kaj cudnega da so otroci vsi nasilni v solah, ce se starsi takole obnasajo - vprico otrok?!?!?!
Ne vem kaj naj recem.



https://n1info.si/no...SOpXqkROSYe9tK0

[Kami]

Ana Dolinar Horvat: Zakaj moramo poljubljati dedke in strice?

Igralstvo je za nekaj časa potisnila na stranski tir. Končala je prvo serijo podkastov. Z epizodo o travmi natančneje. S temo torej, ki preizkuša tudi njeno življenje.

 

Svoje misli in telo usmerja v zavedanje, kako polno živeti ženskost, ustvarjalnost, materinstvo. Njena osebna pot sprejemanja same sebe točno takšne, kakršna je, se je razvila v odgovornost do poslanstva, ki presega njo samo. Čuti se odgovorno poleg sebe osvobajati še druge ženske, nahraniti vso (tudi nezaceljeno) kompleksnost in goščavo spremeniti v rodoviten vrt.

Po razkrinkanju bolečine ženske, ki ga je prineslo gibanje #metoo, smo tudi v Sloveniji slišali zgodbe o krutem preseganju meja. A zdi se, da smo zdaj kar malce utihnile. Smo že v krasnem novem svetu? Smo naredili vse, kar je treba?

Ah, kje pa! Saj manjše spremembe sicer so opazne, a nisem povsem prepričana, ali se dogajajo iz pravega razloga. V ozadju čutim strah: »Saj nič več ne smem!, Za vsako malenkost me bodo napadle!, Žensk ni več dovoljeno niti pogledati! ...« Moški razmišljajo linearno. Pojavi se problem, ženske so jezne, povedo, kaj mislijo, problem je rešen. A svet ne deluje na tak moško linearen način. Lahko smo jezne. Moramo biti jezne. Še vedno. Jezne zaradi vseh ponižanj, zlorab, bolečine, ki jo nosijo naše zgodbe.

Verjamem, da je jeza lahko zelo produktivno čustvo, ki s sabo nosi energijo spremembe, premika, akcije. Zato je jezna ženska nekaj, česar se moški najbolj bojijo. Ženska jeza spreminja svet in že od nekdaj se ob njej pojavlja želja, da jo je treba nemudoma utišati. Morda ji tu in tam dati drobec prostora, a potem mora utihniti za zmeraj. Jeznim ženskam govorijo, da se moramo samo malce pomiriti, saj da smo histerične.

 

Vsi nas imajo radi, ko smo mehke, mirne, v vlogi pasivne žrtve, plena. Zato imamo velikokrat otežen dostop do svoje jeze, ker smo naučene, da moramo biti pridne, prijazne, ustrežljive. In da je jeza toksično čustvo. Vendar je ne smemo zamenjevati z agresijo. Jeza ni nasilje. Jeza nam želi nekaj povedati, s prstom nam želi pokazati, kaj je tisto, za kar nam je mar. Ponudi nam jasnost.

Krščanstvo nas uči, da nas bo odpuščanje osvobodilo. Odpuščanje je pasivno. Ni nič drugega kot prelaganje odgovornosti. Spet je žrtev tista, ki dolguje. Jeza, bes in zmožnost reči ne pa so del naše moči. Tako kot ljubezen, sočutje, negovanje, intuitivnost, ja, vse to je ženska moč. A ker še vedno živimo globoko v patriarhatu, ker je svet tako zelo nagnjen k moški energiji, jangu, živimo v neravnovesju. Šele ko bomo privzdignili ženske kvalitete, bomo dvignili ves svet. Kajti ženska moč ni želja po nadvladi, statusu, ugledu, izkoriščanju. Ženske svojih sinov nikoli ne bomo pustile za sabo in dvignile le hčere.

 

Kako ste doživljali porod Ronje in Luna? Sta se razlikovala v mislih, s katerimi ste ju pospremili v svet, sta se razlikovala od občutka, ko ste posvojili Nano?

Sprva nisem čutila velike razlike. Ko se rodimo, vsi potrebujemo enako – ljubezen, hrano, toploto, ljubeč dotik, igro, nenehno povezovanje. Vse to sem lahko intuitivno začutila in se po tem ravnala. Kasneje pa se, se bojim, stvari zapletejo. Ker imamo kot družba močan ponotranjeni patriarhat – obremenjeni smo z vzorci, zakoreninjenimi prepričanji –, se moram za vsako stvar, ki jo naredim, vprašati, ali je to, kar počnem, res moja resnica ali delujem, ker sem tako »naučena«.

Kako torej vzgajati deklice in kako dečke? Dečke vzgajamo, naj se bojijo ranljivosti, šibkosti, biti morajo močni, ne smejo jokati, dokazati morajo svojo moškost, skratka, učimo jih, da niso v stiku s svojimi čustvi. Ampak tudi vzgoja deklic danes ni lahka. Na eni strani so tu patriarhalne zapovedi, ki jih učijo, naj se pomanjšajo, utišajo, naj ne povejo, kaj zares mislijo … Na drugi strani pa nas sodobni feminizem uči, naj ignoriramo dejstvo, da smo ženske, in naj samo naredimo stvari tako kot moški, le še bolje.

Gledamo filme, kot je Wonder Woman, in si oddahnemo, ker so končno tudi ženske opolnomočene. Gledamo zgodbo o ženski, ki bi lahko svoje supermoči uporabila za spreminjanje sveta, a je vse, kar počne, to, da se uri v vojskovanju, pripravljanju na bitko, na vojno. Kot da ženske nimamo svojih supermoči! Odvisni smo od testosterona, hvalimo njegove prednosti, nikjer pa ne vidimo estrogenskih kvalitet, mehkobe.

Deklicam danes pogosto prigovarjamo: »Lahko ste vse, kar so fantje!« Ali rečemo kdaj dečkom, da so lahko vse, kar so deklice? Lahko si ljubeč partner, predan, prisoten oče, lahko si čustven, sočuten. Lahko si vse, kar so deklice! Tako upam, da bom vzgojila Luna. In Ronjo in Nano; ne le v bojevnici, ampak v bojevnici za ljubezen in sočutje.

 

Pogovarjava se nekaj dni po tem, ko so nasprotniki splava v ljubljanskem parku Zvezda postavili zastavice vsem nerojenim. Kasneje sem na spletu zasledila komentar ženske, ki je dejala, da je splav zločin zato, ker ima ženska vedno moč, da moškemu reče ne, nerojeni otrok je nemočen. Menite, da to drži? Ženska res vedno zmore reči ne?

Tukaj lahko vidimo močan patriarhalni vzorec, ko vso odgovornost prelagamo na žensko, kot da moški pri vsem skupaj ne igra nobene vloge. Ampak, naj odgovorim na vprašanje. Na to, ali zmoreš reči ne, vpliva veliko dejavnikov; vzgoja, okolje, družba, izobrazba, travma. Če pogledamo nedaleč v zgodovino, vidimo ženske, ki jim ni bilo dovoljeno zavzeti svojega prostora. Fizično in energijsko. Njihova življenja niso bila njihova. Njihova telesa niso bila njihova. Naučene, da najprej poskrbijo za potrebe drugih, ustrežejo drugim, da morajo potrpeti, ugajati, se pretvarjati.

Vse to so samo mehanizmi, ki so jih prevzele, da bi preživele. In ta spomin živi v naših kosteh, v našem celičnem spominu. Reči ne pomeni postaviti mejo. Postaviti mejo pa je nekaj, kar se moramo, posebej ženske, naučiti. Velikokrat jih zanemarimo, da obdržimo ljubezen, da obdržimo povezanost, varnost, navidezno kontrolo. Zdrave meje in ljubezen, ko govorimo o ženskah, kot da ne sodijo v isto poved. Ker nismo naučene, da lahko rečemo ne, saj moramo, ker je to vljudno, že kot majhne deklice poljubljati dedke in strice. Že rano v otroštvu nam odvzamejo telesno avtonomijo, saj spregledajo naš prvi ne in vsakega naslednjega.

Vse to je tako globoko zakoreninjeno v nas, v naših telesih, da se od njih ločimo in do lastnega bistva vedemo mačehovsko. Vendar pa nezmožnost reči ne ni edini dejavnik, ki privede do neželene nosečnosti. Absolutno premalo izobražujemo deklice in dečke o njihovih telesih, spolnosti, o tem, kako sploh deluje naš reproduktivni sistem, kako delujejo naši hormoni.

Upam, da je danes drugače, a ko sem kot dekle šla prvič h ginekologu, nisem o tem, kako deluje moje telo, izvedela nič. Ko sem povedala, da sem spolno aktivna, so mi dali tabletke. To je bilo to. Ne pogovarjamo se o ženski seksualnosti, ne govorimo o kolektivnem sramu, ki ga nosijo naša telesa.

 

Vas to frustrira? Kako živeti s tem?

Ali me frustrira? Seveda me, zelo. Kako živeti s tem? Ne vem. Vem le, da imam privilegij, da imam streho nad glavo, hrano v hladilniku, in zato čutim odgovornost, da sem aktivna, da uporabim svoj glas in ne zaspim na oblaku udobja. Preganja me slaba vest, da ne naredim dovolj, občutek, da je zdaj čas, ko moramo ženske vstati, se združevati in s tem zaceliti tudi sestrsko rano, ki gnije tako zelo, da se obračamo druga proti drugi.

Resnično verjamem, da smo ženske tiste, ki smo na potezi. In zrele smo. Mogoče še delujemo kot speči vulkan, ampak nismo daleč od eksplozije. Ženske bomo tiste, ki bomo rekle – dovolj je! Matere, ki bomo svoje moči uporabile za večje dobro, in ne za nadvlado, položaj, status. Ki se ne bomo le borile proti sistemu, temveč začele oblikovati svojega! Ki bomo postavile novo hierarhijo vrednot, kjer bo skrbstveno delo kotiralo najvišje.

 

Od žensk, ne glede na to, kaj se jim je zgodilo, pričakujemo, da bodo odpustile drugemu za zlo, ki jim ga je storil. A bolj kot to me zanima milost do same sebe. Katero stvar ste si najtežje odpustili?

Lahko rečem le, da mi je izjemno pomagalo, da sem se seznanila s travmo in kako deluje na nas kot posameznike in kot družbo. Sebi sem marsikaj odpustila ravno zato, ker sem začenjala razumeti svojo travmo, njene posledice, delovanje svojega živčnega sistema. Ne želim pa s tem bežati pred odgovornostjo in opravičevati nekaterih svojih dejanj, češ, zgodilo se mi je to in to in zato se lahko tako obnašam.

Ne sklicujem se na višjo silo, ki nezavedno upravlja z mano. Obenem pa razumem, da nismo vsi prehodili enake poti niti nimamo enakih možnosti stopiti na pot samoraziskovanja, zdravljenja; ta je po večini rezervirana za privilegirane, za tiste, ki se nam ni treba ukvarjati z golim preživetjem.

Zato poudarjam pomen odgovornosti za tiste, ki si jo lahko privoščijo. Delo na sebi ni ležanje v spa centru in jutranja joga. Lahko je tako težko, da ne zmoreš, ne zmoreš se srečati s svojo senco, s svojo temo. Ampak je nujno, če hočemo pretrgati vzorec prenašanja travme iz ene generacije na drugo. Bolečina rojeva bolečino, travma ustvarja novo travmo.

 

Ne glede na to, kako močno si prikrivamo, kar nas je zaznamovalo, se rane najpogosteje odprejo ravno takrat, ko so naši otroci stari toliko, kot smo bili mi, ko smo doživeli globok pretres. Se strinjate?

Meni se to pojavlja zdaj, ko moji deklici vstopata v puberteto. Začenjata raziskovati svojo pot v ženskost, seksualnost. Opažam, da v meni to prebuja stisko in strah, neke na videz neracionalne strahove. V prsi se mi takoj prikrade tesnoba, strah, da bosta ranjeni, da bosta živeli mojo zgodbo pubertete, pubertete, ki je bila silno neprijetna. V resnici vsakič znova, ko vidim podobe otrok, ki trpijo, v meni zazija globoka rana.

Kakšna pa je bila vaša zgodba pubertete?

V njej je bilo veliko iskanja, utapljanja v substancah, da bi zadušila močna čustva, promiskuitete, bežanja od sebe, svojega telesa, veliko sramu. Veliko dogodkov, ki se jih niti ne spomnim.

Ko vas takole poslušam, se mi zdi, da je na neki način to tudi njuna sreča. Imata mamo, ki se zaveda svojih strahov, ki jih zmore ubesediti. Ni to nekaj spodbudnega?

Seveda, a se obenem vprašam, koliko je še v meni stvari, ki delujejo na nezavedni ravni. Koliko strahov prenašam na svoji deklici, ne da bi se tega sploh zavedala.

 

Morda vsaj slutite, kateri strahovi bi to lahko bili?

Gre bolj za občutek nekakšne ujetosti, kako naj rečem, krč. Krč, ki se pojavi, ko pomislim, da bosta začeli raziskovati svojo seksualnost, svojo moč. Poskušam zaupati, da s tem, ko se bosta odprli, ko bosta zacveteli, ne bosta nujno tudi ranjeni. Gledam ju, deklici moji, kako se odpirata svetu, jaz pa si v resnici želim, da bi še malo počakali, v popkih zaprti.

Veliko premišljujem o tem, kako močno nas definirajo travmatični dogodki. Radi bi verjeli, da je dovolj, če o spolni zlorabi, spolnem napadu spregovorimo, potem pa čudežno ozdravimo. Žal ni tako. Posegi v ženska telesa so tako kompleksni, da ostajajo z nami vse življenje. Te travme živijo v nas. Lahko se nam zgodi, da na razumski ravni verjamemo, da smo prav vse uredile, da smo izstopile iz vloge žrtve, potem te pa telo preseneti in občutek imaš, kot da si spet na začetku.

V raziskovanju gibanja ste v zadnjem času našli svoje poslanstvo. Kaj vam pomeni izražanje s plesom, utelešenjem čustev v gibu?

Ples je moj jezik. Nekateri so dobri pripovedovalci zgodb, jaz sem plesalka zgodb. V gib ne vstopam s tehniko, ampak iz svoje čustvene in domišljijske pokrajine, od koder se poskušam premakniti v širši družbeni kontekst. Ples doživljam kot energijo, ki se pretaka skozme, z njo se lahko izrazim in ji dovolim, da me preoblikuje. V plesu najdem varen prostor, kjer si dovolim več, kjer mi je dovoljeno zares pogledati globoko vase, kjer sem lahko jezna tako silovito, da bi lahko z nohti spraskala steno.

Vsa umetnost je katalizator, ki ti omogoča vpogled v globine, je povabilo, da prisluhneš klicu svoje duše, dovoliš, da se ti razkrije. Nudi nam prostor, v katerem lahko zdržimo tudi močna čustva, ki nas morda sicer tiščijo v prsih in se zdijo pretežka, da bi jih nosili. V zavetju umetnosti ti nihče ne bo rekel, da nečesa ne smeš. Lahko izjočeš prav vse in potisneš svoja čustva naprej. Kajti čustva, ki nimajo kam odteči, ustvarjajo smrdeče mlakuže. Sprostiti svoja čustva pomeni dotakniti se ljubezni, najti mehkobo v sebi.

 

Luna ste rodili doma. Izkušnjo poroda ste opisovali kot nekaj najlepšega v življenju. Je danes bolečina izgube otroka, ki ste jo doživeli pred leti, kaj manjša?

Izguba je vedno izguba. In ena dušica ne nadomesti tiste prejšnje. Olivija je in bo za vedno ostala Olivija. Nihče je ne more nadomestiti, zapolniti njenega prostora. V mojem srcu bo vedno imela svoj prostor.

Predstavljam si, da v družini ni tabu. Se motim?

Ni. A sem o Oliviji Ronji in Nani povedala šele po Lunovem rojstvu.

Kako sta se odzvali?

Tako, po otroško. (Se nasmehne.) Nana je imela tisoč vprašanj, Ronja pa raje ne bi postavila nobenega. Povsem značilno zanju.

Prej sem vas vprašala, kako se je razlikovalo doživetje poroda hčerke in sina. A ko izpostavim razliko med spoloma, seveda ne mislim, da sta vaši hčerki enaki bitji. Predstavljam si, da sta zelo samosvoji.

Popolnoma različni sta si. Ko ju opazujem, res lahko vidim, kako te oblikuje travma. Nana se odziva kot zapuščena deklica. Zase zahteva ogromno prostora, pozornosti, ne zmore uravnavati svojih čustev in si v vseh okoliščinah prizadeva za to, da bi bila ljubljena. Za to je pripravljena tudi povoziti samo sebe. Vseskozi se boji, ali je naredila, kar je prav, in se, če se v čem z njo ne strinjaš, umakne v prepričanje, da je ne maramo več. Ponuja nam veliko izzivov.

Kje najdete svoj mir?

Svoj mir zadnje čase najdem v popolni samoti. Rada sem sama doma. Rada imam svoje jutranje rituale, ki mi dajejo občutek varnosti. Učim se slišati samo sebe, ugotavljati, kaj je tisto, kar mi ustreza, kaj me navdihuje in kaj umirja.

[Fiona]

Doncic je ocka

[bellini]

^ sem bila presenečena nad novico. Dobro sta skrivala.

[Coco*]

Jaz sem sinoči videla nekje naslov in zavila z očmi, joj ti kvazi novinarji, vse za klike, njegova kužika dobi mladičke in takoj neki clickbaiti, kasneje pa odprem RTV in vidim novico, da je postal oče.

[bellini]

njegova kužika dobi mladičke

🤣