193 replies to this topic

[callista]

Trobčevega Metoda tožba

Menda je že v šoli bil napadalen,
čuden, potuhnjen in asocialen,
in sploh marsikdo že takrat je dejal,
da pankrt bo tragično enkrat končal.
Se mama uboga je le jokala,
prosila, molila, v tla se metala,
a kot iz gospodka bi zrasel gospod,
tako iz falotka je zrasel falot.

Potuhnjeno punce gledal je zale,
te pa iz njega so se norčevale,
tako se je vedno bolj zase držal
in rad se v samoti je z ognjem igral.
So psihiatri se zaleteli,
a glavno, da so mu dobro hoteli.
Z ljudmi se ni družil, in delal ni več,
iz dneva v dan bolj je postajal molčeč.

Za take primere hitro pri roki
od nekdaj so že električni šoki,
a ravno, ko bil je spet psihično zdrav,
je ta nehvaležnež zločinec postal.
Pol ducata bab v samoto je zvabil
in tam jih mrcina spolno zlorabil.
A vsakič, ko legel s katero je spat,
jo malce premočno je stisnil za vrat.

Ko trupel ni mogel koj se znebiti,
se je ustrašil: "Sedaj sem pa v riti"!,
pa vendarle potlej je našel izhod,
zakuril je v peči in punco dal not.
Do belega dne se cvrla je, tlela,
za njo je ostal le kupček pepela,
v katerem postave možje so našli
zažgane ostanke kolenskih kosti.

Ne se možje zgledovati po Trobcu,
sicer še vi jih dobite po gobcu.
Že res - marsikdo svinjarije počne,
a eni to smejo, spet drugi pa ne.
Slovenija vsa že polna je štorij,
da nekdo ima privat krematorij!
A tak elitizem - to vendar ne gre,
zato naj potuhnjena mrha umre!

Je sodba bila podana ob letu;
vidite, še je pravica na svetu!
V imenu te družbe humanih ljudi
ves narod zahteval je Trobčevo kri!
Trobec sam družbi koristno dejanje
storil za naše spokojno je spanje.
In spet je vse mirno in prav in lepo,
ker Trobec sam sebi je sodil z vrvjo!

Svetlana Makarovič

[metal*girl]

tuki so kratke zgodbice (če pa ema že obstaja jo pa premaknte)

Nekoč je živeLa dekLica,ki je biLa ves čas nasmejana, v družini ni biLo prepirov ... imeLa je svojo SUPERdružbo, ki jo je sprejemaLa takšno kot je ! BiLa je srečno zaLjubLjena ... imeLa je prečudovito popoLno živLjenje, do tistega usodnega trenutka ... ves svet se ji je začeL podirati ... ... Nihče ne ve kako jo boLi ... nikomur ne zaupa ... zaprLa se je vase ... ZačutiLa je praznino v sebi ... ne hodi več v družbo ... vsi so začeLi nanjo gLedati, kot na dekLico brez prihodnosti ... še zmeraj noben ne ve ... noben ? Le eN bi Lahko vedeL ... pa ve ? ... MisLi, da se ne zaveda, kaj je narediL narobe ... Ta dekLica si je žeLeLa Le maLo nežnosti, a je ni dobiLa ... SegLa je po britvi ... kri je tekLa v potokih taKo kot njene soLze za njim ... MisLiLa je, da ji ni pomoči ... Njen najboLjši prijateLj postaL je nož in boLečina ... vendar sama ni čutiLa te boLečine, ki si jo je zadajaLa ... čutiLa je saMo, kako ji krvavi srce in duša ... ni ji biLo zadosti rezati sVoje roke ... rezaLa je noge, trebuh ... vse kar je prišLo ...KRI... hoteLa jo je zaustaviti... poL Leta ji je uspevaLo ... ... Nekega dNe jo je tisti fant hoteL videti ... tudi on je ni pozabiL ... na gLas mu je dejaLa da nima časa zanj, pa tiho šepetaLa, da ga ima rada, tega ni sLišaL, še manj pa se zavedaL ... čez tri ure je prišeL k njej na dom ... ... videL je modre Lučke ---> poLicisti pred vrati ... mama v joku ... oče popoLnoma strt ... brat ni mogeL verjeti ... sestra je biLa prestrašena na smrt ... sosedi v šoku ... vsi so se spraševaLi ZAKAJ ?? vso prihodNost je imeLa pred seboj ... fant je z odprtimi ustmi in strahom v očeh sT0PaL po hiši ... prišeL v kopaLnico in jo videL... vso krvavo in bLedo ... brez njenega Lepega nasmeška ... našeL jo je ... MRTVO ... Njene zadnje besede so biLe : ...SoRy LjuBiM Te... Zraven ogLedaLa je našeL ožgano ovojnico ... na njem je prebraL svoje ime ... v soLzah je prebiraL neskončno doLgo in boLeče pismo ... na koncu se je zjokaL ...saj ni vedeL, da ji je toLiko pomeniL ...

[DiLeMa]

Mogoče bi bilo dobro tole predstavit v ''lepota od znotraj'' kjer že imamo našo poezijo, modre misli in podobno ... se mi zdi, da bolj tja spada, ker gre za naša ustvarjanja. Bom pa tudi sama nekaj svojega dodala.

[DiLeMa]

Napisano že pred časom, kar tako, mimo grede me je malo zaneslo in je nastalo tole ...

Ko se takole počasi vozim po jesenskem podeželju in zapeljem po svojem najljubšem drevoredu, me še vedno spreleti. Še vedno se mi zdi, da drevesa poznajo mojo preteklost in mi pišejo prihodnost, spominjajo se vsega, kar sem doživela. Veter mi kodra lase in vsake toliko časa se od vetrobranskega stekla odbije rumenorjav list. Pada na bele sedeže mojega malega kabrioleta, ki ga imam zaradi njega … spet zato, da se lažje spominjam. Takole sva se včasih, dobrih 30 let nazaj vozila midva. Njegovi črni lasje, na katerih so se poigravali žarki zgodnjega poletnega jutra, njegova leva roka trdno na volanu in desna, ki je držala mojo. Prelepi dolgi prsti so objemali moje, z blazinicami mi je gladil nohte in se mi vsake toliko časa toplo nasmehnil. Ne vem več, kam sva se odpravljala, pa to sploh ni pomembno. Ko pomislim za nazaj, se mi vedno bolj dozdeva, da mi cilj nikoli ni bil važen, samo da sem potovala z njim. Povsod me je vzel sabo, prav nikoli me ni puščal samo doma. Tako je bilo vsaj na začetku in začetki so vedno najlepši, razburljivi in polni upanja v prihodnost. Pri svojih sedemnajstih sem bila čez in čez nedolžno dekle, vedno boječa in v pripravljenosti. Venomer sem se stiskala po kotih in se delala nevidno, celo doma. Ne vem kako, a tistega večera me je nekako izbezal iz kota. Bil je prvi maj, oblečeno sem imela belo srajčko in rožasto krilce, ljudje okoli mene so se veselili, meni pa je pogled begal od enega konca do drugega. Ustavil se je na njem, sredi preleta me je počilo po glavi. On, sredi travnika s kozarcem rdečega v roki, obkrožen z množico glasnih razuzdancev. Pogovarjal se je z vaško lepotičko, nekoliko zadržano in malce posmehljivo jo je premerjal, mudilo se mu je stran. Bil je pravo nasprotje vaških veseljakov, ki so ga obkrožali. Deloval je tako uglajen, izobražen, celo pomemben. Ves urejen, visok in s tistim prodornim pogledom je prav groteskno štrlel v ospredje. Presneto, takrat je bilo prvič, da se je v meni prebudilo zanimanje za fanta in ravno v najbolj nedosegljivega sem se zapičila. To in še dosti drugega mi je vrvelo po glavi, ko je stopal v moji smeri in mi nekaj trenutkov kasneje podal roko. Nepričakovano in prav smešno je bilo, kako zelo zmedena sem bila. Prav prizadeta zaradi njegove neposrednosti in odkritega zanimanja, ki ga nisem bila navajena. Kako se je potem vse odvijalo, še sama ne vem več dobro. Bil je prvi poljub, pa deseti in tisoči, vsi enako lepi in razburljivi. In potem vse ostalo, najini skupni dnevi, vsak zase tako poseben in neprecenljiv, saj sva vedela, da se lahko vsak čas končajo. Moji starši na eni strani in njegovi na drugi … sprti med sabo in z nama, klasična zgodba, stokrat slišana in prežvečena. Midva pa le z eno željo … da se nikoli ne konča, vse med nama, kar sva delila. Ukradeni trenutki, skrivni pogledi in potem smeh, njegov dotik, pa obljube in načrti, ki jim niti sama nisva verjela. Bil je pogumen, bolj kot jaz. Nisem se upala upreti staršem, on bi se svojim … mogoče, ne vem zagotovo. Na koncu od naju ni ostalo nič več, njega so poslali bog ve kam, jaz sem ostala doma. Saj sem ga čakala, prav vsak dan sem ga pričakovala, verjela pa nisem, da se bo še prikazal. In res se ni, nikoli več. Zdaj razumem, da niso vedno potrebne velike tragedije in nemogoče razmere, da človek izgubi upanje in voljo do življenja. In vem, da nima prav tisti ki pravi, da obstaja upanje za vsakogar. Celo lahko bi rekla, da se nekateri takšni že rodijo ... vdani v usodo. Mogoče so zgrešili pravi svet in čutijo, da tu zanje ni ničesar. Mislim, da je tako čutil on. Je pa res, da še vedno sanjarim, kako bi se končalo, če bi se po nekem čudežu izvlekel in vedno iz tega potegnem strašansko vesel konec. Midva, kako se na stara leta gugava vsak v svojem gugalniku, on vleče pipo in jaz pletem. Prekleto klišejsko izgleda vse skupaj, pa vendar je balzam za mojo dušo. Še vedno mislim nanj, še vedno se kdaj ljubiva, čeprav sem v postelji z drugim. In še vedno lahko čutim prijem njegove roke, pekli me njegov pogled in sapa vetra na mojem tilniku mi privabi mravljince na kožo, ko me spomni na njegov šepet. Bil je ves moj in jaz vsa njegova, saj sem še vedno. Nič ne rečem, svojega moža ljubim. Ljubim najino življenje in najine otroke, prav vse, kar sva ustvarila. Pa vendar sem trdno prepričana, da ima lahko človek le eno veliko ljubezen, ki prihrumi nadenj s takšnim sunkom, da mu zmede glavo in srce ter pusti neizbrisne posledice. To, kar doživljam sedaj, je varna ljubezen, z njim pa me je pretresalo nekaj drugega … ne varnost ali upanje, nobene prihodnosti ni bilo, samo tista nerazložljiva sla, ki te žene, da izkoristiš slehrni trenutek in te navdaja z obupom, če pustiš, da ti spolzi skozi prste. Samo pogled in čutila sem ga vsepovsod na sebi, trgala sem z njega obleko, zasajala vanj nohte in brez razloga so mi privrele solze v oči. Nora sem bila nanj, popolnoma zmešana … drgetala sem ko je pomežiknil, odprl usta, si obliznil ustnice, vse na njem je bilo tako razburljivo in novo. Če bi bil danes še živ in bi ga srečala, ne vem, če bi prenesla. Pa niti malo ne pretiravam, sploh ne. Spomini so tako živi, da se mi nehote odvijajo pred očmi in hranila jih bom do konca. Skrbno jih zaklepam, da me kdo ne odkrije. Vseeno pa jih kdaj še vedno razgrnem pred sabo in vedno se spominjam samo dobrih reči. Odnese me, če tudi se upiram. Saj bom kmalu nazaj, saj … samo še malo, si rečem.

[Ana]

No jaz poznam punco, ki je napisala zgodbico od metal*girl da se malo pohvalim haha.

[Ana]

DiLeMa . Ful lepo si napisala.

[piko*biko]

vav DoLeMa hudo res svaka cast!!!

Še vedno mislim nanj, še vedno se kdaj ljubiva, čeprav sem v postelji z drugim.

kako kej napreduje knjiga? a ze mas naslov?

[Kami]

Joj Dilema, si me spomnila na nekoga...

Se mi zdi, da ima kar vsak podobno zgodbo ... le da ne znamo tako lepo napisat...


Še pohvale iz moje strani ...redko me kakšne take zgodbe ganejo, ta me je pa prav simpatično zanesla ....aaaahhhh spomini ...

[DiLeMa]

vav DoLeMa hudo res svaka cast!!!

Še vedno mislim nanj, še vedno se kdaj ljubiva, čeprav sem v postelji z drugim.

kako kej napreduje knjiga? a ze mas naslov?

Vse ob svojem času!

[Špela]

jaz se javim za slovnične felerje popravljat! a lohk?

[Kami]

[quote=Špela]jaz se javim za slovnične felerje popravljat! a lohk?

Špela ... ne pokvarit lepega vzdušja s svojo natančnostjo!!!

[DiLeMa]

Špela ... nimam besed zate ... res si možača, kot je rekel Colt.

Hecam se! =))

[sade]

dilemina zgodba me spominja na moj najljubši film Najini mostovi
podobna vsebina, še zmeraj me gane

[DiLeMa]

Tega filma pa nisem gledala ... hmm ... bo treba počekirat.

[sade]

originalni naslov je THE BRIDGES OF MADISON COUNTRY ali nekak tak. igra meryl streep (približno) in clint eastwood (približno).
res ganjliva zgodba

[sade]

... of Madison County

no...saj sem vedla, da ne vem točnega naslova

[metal*girl]

She doesn't wanna live this life anymore.
It's just a big black hole full of pain…
Every day she cryes cuz of him,
But he won't come back for her.
She's cutting her veins
Cuz she feel she's loneley.
And it won't make it better

A little girl sitting in the dark,
Cant close her eyes
Because of sadness.
She thinks of him every night,
Her pain in her can't slip away…
She's crying and still waiting for him
But he won't come back.
And cuz of pain,
She'll sleep away for ever…

I'm lying on the floor…
Blood everywhere…
A knife fell down…
My heart is not beating anymore…
I just wanted you to know,
That you were everything to me…
But those words didn't meant anything to you…
They just broken my hope!
On my bloody hand…
Just an enternal memory-your name…
And in my heart,
Just a shout of pain…


se opravičujem če so napake

[metal*girl]

lol dans mi pa frendica pove d so jo objavl u coolu pa jo prašam kdo jo je poslau...kak je lah pršla tam...pa reče: "eh si smešna sej si jo men enx poslala se ne spomneš? no in ful dobra mi je bla pa sn jo poslala...sej ne zameriš ne "

[laLa°]

Sedel sem v razredu in strmel v dekle poleg mene. Bila je moja najboljša prijateljica. Gledal sem njene dolge lase in zamišljen obraz.. Želel sem si da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Po predavanju se je obrnila k meni in me prosila za zapiske,ker je prejšnjič manjkala. Posodil sem jih. Rekla je "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, hotel sem ji povedati da nočem biti le prijatelj. Ampak sem se preveč bal in se zdaj ne vem zakaj. Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani ona, v joku mi je razlagala kako ji je njen fant zlomil srce. Vprašala me je če bi prišel k njej ker noče biti sama in tako sem prišel. Sedela sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledal sem njen žalostni obraz in kljub žalosti je bila tako lepa. Želel sem si da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Potem je rekla da bi sla rada spat, poslovila sva se, pogledala me je v oči, mi rekla "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da jo imam rad ampak me je bilo preveč strah in se zdaj ne vem zakaj. Naslednje leto smo imeli ples. Dan pred slavnostnim večerom je prišla k meni in mi povedala da je njen soplesalec zbolel. Tudi jaz nisem imel soplesalke in zato sva se odločila da bova sla skupaj kot najboljša prijatelja. Ko je bilo čudovitega in čarobnega večera konec sva stala na njenem pragu. Gledal sem jo ko se mi je nasmehnila in me pogledala s tistimi prelepimi očmi. Želel sem si da bi bila moja ampak ona name nikoli ni mislila tako kot jaz nanjo in tega sem se zavedal. Potem mi je rekla "hvala, imela sem se čudovito lepo" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, hotel sem ji povedati da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem ji povedati da jo ljubim ampak preveč sem se bal in se zdaj en vem zakaj. Potem je minil dan, mesec in kar naenkrat je bil dan ko smo diplomirali. Gledal sem kako se je povzpela na oder, da bi prejela svojo diplomo. Bila je tako zelo lepa. Želel sem si, da bi bila moja ampak zavedal sem se da me ona nikoli ni opazila na tak način. Preden smo se odpravili domov je prišla k meni, jokala je in jaz sem jo objel. Potem je dvignila pogled in rekla "Ti si moj najboljši prijatelj, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem da ve, hotel sem ji povedati da jo ljubim ampak bilo me je preveč strah in se zdaj ne vem zakaj. Sedim v cerkvi. Moja prijateljica se bo poročila. Poročila se bo sedaj. Gledal sem jo kako stoji pred oltarjem, bila je lepša kot kdajkoli prej. Gledal sem kako je rekla "da" in pri srcu me je stisnilo. Želel sem si da bi bila moja, ampak ona ljubi njega in tega sem se zavedal. In vedel sem da me nikoli ni gledala tako kot gleda sedaj njega. Preden se je odpeljala s svojim možem, v svoje novo življenje je prišla k meni, me objela, rekla "prišel si, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, hotel sem ji povedati kako čutim, hotel sem ji povedati da nočem biti le prijatelj, ljubim jo ampak preveč me je bilo strah in ne vem zakaj. Leta so minila in sedaj gledam v krsto dekleta, ki je bila nekoč moja najboljša prijateljica. Ko so prebirali njen dnevnik ki ga je pisala v svojih študentskih letih so prebrali tudi te besede: "Gledam ga in si želim da bi bil moj. Ampak on me nikoli ne gleda na tak način kot jaz njega in tega se zavedam. Hočem mu povedati, želim da ve da nočem biti le njegova prijateljica. Ampak preveč me je strah in ne vem zakaj. Kako si želim, da bi prišel in mi rekel da me ima rad." "Kako si želim da bi ti.. " sem si mislil in jokal.