Jaz o tem brez težav govorim in tudi večkrat razmišljam.
Ko je dedek umrl, je ležal v naši hiši, mama pa meni in bratu 'ni pustila' da sva tam bedela, ali sploh bila, ker je rekla, da želi, da imava
dedka v spominu, ko je bil še živ.

To se mi je zdela full lepa gesta, in sem ji hvaležna za to. Ker vem, da si potem še nekaj časa ne bi
mogla iz glave izbiti tiste slike (imam v glavi slike iz nekaterih drugih pogrebov, kjer so bili ljudje na koncu zelo bolni ... in mi ta slika
non stop hodi pred oči, se jih spominjam samo kot takšne ... ker z leti ostali prizori zbledijo, taki se pa ponavadi zelo vtisnejo v spomin).
Tako da je dedek v mojih spominih vesel, takšen kot je vedno bil, nasmejan, šegav ....

Na grob ne grem skoraj nikoli, mislim pa nanj res
skoraj vsak drugi dan. Včasih me nanj spomni kakšna zgodba, pesem ... pač nekaj. V mojih spominih ga ohranjam živega, takšnega
ko se ga spominjam, in ga imam po vseh teh letih še vedno enako rada.
Moj pogreb ... želela bi, da bi bil v ožjem krogu, dejansko mi dol visi za vse tiste, ki bi prišli na pogreb samo zaradi tega, ker se spodobi.
Tako da bi želela da se od mene pridejo posloviti ožji prijatelji in družina. Po kratkem obredu (brez rož) bi druščina odšla nekaj v bar, recimo,
kjer bi se skozi zgodbe spominjali mojega življenja. Ker skozi te zgodbe bi jaz še vedno 'živela'. Mene itak ne bi bilo več, ostala bi pa
moja zapuščina, občutki, ki so jih ljudje zaradi mene imeli ...
Nekako tako, no.
Se pa smrti ne bojim. Bojim se, da bi težko zbolela, bila odvisna od drugih.