

Spomini iz otroških dni
#21
Posted 15 May 2012 - 08:36 AM

#22
Posted 15 May 2012 - 10:27 AM


Rad me je strašil, tako da se je skril pri meni v omaro, pod posteljo, za vrata, pa če sem spala me je žgečkal s kakšno nitko, pa kupil je neko želatino s plastičnimi črvički notri in mi to podtaknil, nasral me je, da me je ena teta (ki sem se je bala) klicala, naj pridem k njej (seveda me v resnici ni klicala) in sem šla tja, ona me je pa čudno gledala kaj jaz tam delam... V glavnem, nad mano se je zelo rad izživljal

#23
Posted 15 May 2012 - 10:39 AM
Vsak dan sem morala pospraviti svojo posteljo, ampak sem imela špampek(ne vem, ima otroška postelja kako ime?). To ej pomanilo da se stopila med prečke in se nagnila čez, stegovala roke, da sem ja pospravila. Bolel me je trebuh ker sem slonela na njemu, ona je pa stala zraven in mi kazala kje še ni popolnoma pospravljeno.
Med počitnicami je imela veliko obiskov prijateljic in me je eno poletje vsak dan za ves dan zaprla v sobo in nisem smela biti zraven. Jaz sem si zamislila, da bom po sobi nalepila plakate bandov in z voščenkami dopisala njihova imena ipd. kazen za to jo je doletela, ko je pred rojstvom nečakinje belila to sobo in se barva ni prijela

imeli sva tudi igro kako iti čez kuhinjo ne da bi se dotaknila tal. Imamo namreč t.i. vagonsko kuhinjo-ozek dolg prostor z omaricami na obeh straneh. Moral si odpirati omarice in stopati na njih in tako vsako posebej. Starša sta se pa čudila kako to, da so ennadoma vsi panti fuč

Drugače pa nisem marala it spat. Vedno sem hotela biti še zraven, ko se kaj pogovarjali pa mi niso pustili. Da pa ne bi obveljala njihova sem se ulegla na tla hodnika pri stopnicah in kukala dol. So me pa ignorirali in večinoma sem se sama odplazila v sobo, redko da sem tam zaspala.
Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. (Per Petterson: Konje krast)
#24
Posted 15 May 2012 - 11:36 AM
Brat je enkrat skočil na stekleno mizo in se je razbila, še zdaj sem presenečena, da jo je odnesel cel.
Enkrat me je mahnil s tisto cevjo od sesalca po hrbtu, auč. Jaz pa sem njemu enkrat predrla gume na kolesu. Non stop sva se tudi tožarila in, če je kdo od naju vedel kakšno dirtty skrivnost od drugega sva se potem izsiljevala.

Pa enkrat, ko sem na vsak način se hotela družiti s precej starejšimi mulci sem jih zasledovala s svojim rumenim kolesom na vsakem vogalu. Enkrat jim je prekipelo in so mi vzeli kolo in mi ga vrgli na mravljišče. Jokala sem še tri dni.

Yes, it can happen so quickly. Life as we know it can change in a blink of an eye. Unlikely friendships can blossom, important careers can be tossed aside, a long lost hope can be rekindled. Still, we should be grateful for whatever changes life throws at us. Because all too soon, the day will come when there are no changes left.
#25
Posted 15 May 2012 - 11:39 AM
Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. (Per Petterson: Konje krast)
#26
Posted 15 May 2012 - 11:45 AM
#27
Posted 15 May 2012 - 11:48 AM
Ko sem bila stara okrog 4, 5 let sem mojega brata, ki je bil takrat še dojenček uzela ven iz njegove posteljice (mami še zdaj ne ve kako mi je uspelo splezati čez ograjico) in ga nesla na sedežno, v posteljico pa sem dala svojega plastičnega dojenčka in ga lepo pokrila. Mami je skoraj kap, ko je videla notri igračo namesto brata.
Samo ta mi pa zmaga.


---------------------------------------------------------------------------------------------
When you open your mind to the impossible, sometimes you find the truth.
#28
Posted 15 May 2012 - 11:50 AM
#29
Posted 15 May 2012 - 01:08 PM
Ful sem se družila z bratrancem (eno leto mlajšim), nikakor mi ni bilo jasno, kako lula v stoje, zato sem enkrat sredi dvorišča še jaz dala hlače dol in se stoje polulala.
Drugače sem bila paekstremno priden in neproblematičen otrok. Dopišem še kaj, ko se spomnim.
Jaz sem tudi imela za družbo samo fante. In sem tudi poskusila lulanje stoje. Nasploh sem bila čisto fantovska. Živeli smo v enem od teh proletarsko rudarskih naseljev, v ogromni hiši, kjer smo imeli skupna stranišča zunaj. Nisem se hotela umivat. Zato mi je ati namontiral, da mi je Dedek Mraz prinesel žajfo (to še tiste stare ta trde) in sem cel dan jokala.Nekoč(že pozneje v bloku) mi je v nabiralnik dal na list narisano črno piko. Je rekel, da so mi jo iz vrtca poslali (ali male šole...ne spomnim se). In sem tud jokala, ker me je zelo prizadela tista črna pika. Umivanje glave je bilo za mojo bogo mamo travmatična izkušnja...vsakič. Medtem smo se že preselili v socialistčni blok, zraven rudnika, ki je bil zgrajen za inženirje, zato smo imeli ogromno stanovanje (tisti blok je bil nasploh milina....6 stanovanj, ogromnih, lepa okolica....). Vedno ko je bil čas za umivanje glave, je mami potrebovala okrepitve (svojo teto in mamo). Najprej smo se nekaj časa lovili po stanovanju, pa po kotu (kot....tisto namesto tolov, kjer se sedi za mizo)...tam je bilo najlažje jim bežat. Ko so me končno ulovile, so me dale ležat na mizo na deko, okoli glave brisače, v glavnem zavarovale so me iz vseh strani in potem so dale vodo v banjico za kopanje dojenčka pa to bajno na stol in mi umile lase. Itak sem imela kratke, pa vedno sem mami prosila, če me obrije.
Ko smo se preselili, sem redno hodila k mamini teti, ki je živela blizu naše stare hiše (na Šohtu...to je pač en del našega kraja, ki je na hribu), tam sem imela prijatelje, same fante. Redno smo se igrali partizane, pa eno hojstnico smo imeli....tisto, kamor se lahko 2 usedeta....vsak na eno stran. Nas je šlo po 8 do 10 gor. Mi je res čudo, da se ni tisto utrgalo.
V bloku sem imela sosedo, ki je od mene starejša ene 8 let (še zdaj sva dobre kolegice, vsaj enkrat tedensko grem do nje) in od nje brat je bil tak lopovski bolj. Spomnem se, da sem mislila, da je šel v partizane. Ko je šel v vojsko. Te stvari mi niso bile jasne takrat. Tudi, ko je šel ati na orožne vaje, sem mislila, da se je šel bojevat v partizane.

Vem, da sem ogromno pretepala 4 leta mlajšega brata

Dobro se spomnim tudi obdobja med vojno (LOL), ko smo šli vsi sosedi v kevdar v primeru, če bi nas bombardirali, hahahahah. Takrat je imela zgoraj omenjena soseda fanta (ki je zdaj njen bivši mož) ravno v vojski. Imel je to srečo, da je bil v vojašnici v Lj. Soseda je bila takrat ravno v bolnici (sicer je bila pa tudi zaposlena v Kliničnem, tako da so jo vsi poznali tam) in on je hotel k njej na obisk. Ampak takrat je bila že tako resna uzbuna v vojski, da niso smeli imeti civilnih oblačil (da ne bi kdo ušel...najbrž), tako da so mu dovolili iti, če si bo sposodil oblačila nekje. In ker je bil tak mali in suh, so mu bila prav oblačila nekega Albanca. Tako da je prišel k njej na obisk v zlati bluzi pa tistoh širokih albanskih hlačah, škornjih do kolen in kapici (nekaj takega). Ne dolgo zatem je itak pobegnil in potem je bil na Kumu, kjer je oddajnik in tam so preletavala letala in streljala. Sicer mi še vedno ni jasno....a so ti vojaki čuvali Kum, al so na Kumu čuvali te vojake....tudi njemu še kar ni jasno to. Se pa spomnim, da sem hodila s sosedo k njemu na obisk. Po osamosvojitvi sem bila pa itak že počasi dovolj stara za prvega fanta...itd. Ker sem bila v šoli "pridna" (v bistvu nisem bila pridna, ampak sem samo dojemala dovolj hitro, pa se ni bilo treba učit), starši od mene niso nikoli pričakovali kakih večjih težav v življenju. To se je pozneje pokazalo za povsem napačno domnevo. Ampak to potem že niso bila več otroška leta, zato ne bom pisala o tem. Pa itak, če bi hotela vse "noro", kar se mi je pripetilo v tistih letih, popisat....bi trajalo.
Fant je bil pa zelo žleht otrok. Par "stricev" je kot mali usekal direktno na nos s pestjo, ko so ga hoteli mal pocrkljat. Oziroma...ko prideš do otroka, pa mu greš čist pred obraz in rečeš kej v smislu "joj, buci buci, kok si luštkan ti....blablabla". Enemu se je kri vlila. On je živel v Bosni do 4. leta, tako da so ga tudo obrezali tam. In ene dvakrat se je skril, ko je prišel ta moški v vas (predvidevam, da je hodža to počel...ne vem, no), ampak eno leto so ga pa pač ujeli in obrezali. Na živo. Potem je nosil kiklo pa peklo ga je, ko je lulal.

Njegova zgodba bi bila najbrž veliko bolj zanimiva kot moja, no.
#30
Posted 15 May 2012 - 01:10 PM
Samo ta mi pa zmaga.
Uboga mama.
Moj bivši fant se je "kao obesil". Je v vežo, kjer se ni dobro videlo, postavil stol, pa je šel gor z vrvjo okoli vratu in se delal, da visi. Mislim, da je mami skupaj padla. Pa ni bil več glih majhen. Sam zloben psihič....
#31
Posted 15 May 2012 - 04:53 PM

Ne, ona nima žametnih oči in niti kodrov mehkih kakor svila,
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni in usta bi se od koral ločila.
Sem videl rože bele in rdeče, na njenih licih take ne cveto
in so dišave, ki so bolj dehteče, kot vonj, ki diha njeno ga telo.
Njen glas poslušam rad, četudi vem da zvoki strun prijetneje zvene,
kako boginje hodijo ne vem; ko ona hodi, stopa kot ljudje.
Pa vendar se mi zdi bolj očarljiva kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.
#32
Posted 15 May 2012 - 07:29 PM
v vrtcu sem bila glavna in če se je kdo hotel družit z mano, je moral za vrtec ali pri nas doma za garažo in prijemat črve,polže,hrošče.

prijateljico, ki je enkrat prišla na obisk sem za nekaj časa zaprla v klet v temo,,,,
če smo se igrali smrkce sem bila štrumfeta, ...itd
od 6 leta naprej pa sem 9let čisto vsak popoldan preživela v telovadnici,trenirala sem namreč športno ritmično gimnastiko....tako sem namesto na igrišču večino časa preživela v telovadnici....
#33
Posted 15 May 2012 - 08:00 PM

Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. (Per Petterson: Konje krast)
#34
Posted 15 May 2012 - 09:26 PM
Zoey, Frčica....itak se dobimo spet. Pa bom bolj žestoke prigode takrat povedala. (itak sta obe odprti dost, pa me ne obsojata, niti nista pretirano šokirani....vsaj očitne niste , no...


#35
Posted 15 May 2012 - 09:39 PM

#36
Posted 15 May 2012 - 09:47 PM
Al pa najbolj smešni spomini so mi, ko je mami v moji umazanosti videla največji problem v tem, če bi me avto povozil. In bi me potem tja peljali umazano. Halo? Če me bo avto nesu, bom itak čist strgana, blatna pa krvava.....Pa po možnosti brez kakega zokna...inp.
Pa jaz sem imela že od malega gobc v tri štuke. In je vedno rekla "če bi ti na gobec stopu, bi ti pa rit reglala"
#37
Posted 16 May 2012 - 09:44 PM

Ma jaz nimam nekih hudih zgodb, sem bila od vedno miren clovek, najbolj sem trpela, ko sem morala od doma, od starsev, v vrtec, v OŠ, nikoli se nisem vzivela. V OŠ sem se tepla in preklinjala, ker so mi vrstniki kar naprej metali pod nos, da sem prekla. Najraje sem imela poletja, ko smo bili ves mesec na morju, kampirali, se vozili s colnom na samotne otoke, s fotrom sva se potapljala, ... Ali pa zime, na zacetku OŠ, takrat so zimske pocitnice trajale tri tedne. Heaven. Ko sem bila vecja, sem poletja prezivljala pri babici na Štajerskem, v druzbi bratrancev in sosedov.
V srednji soli smo se druzile stiri sosolke in zurale vse vikende vso srednjo. <3
Lo-Fi, te ne bi hotela srecati kot otroka, nisem marala taksnih punck.
S Heveo socustvujem, sicer ni isto, ampak se spomnim, da sem bila vedno uzaljena, ko sem kot otrok morala takrat, ko smo imeli na obisku sorodnike, prepustiti svojo posteljo njim in spati na kavcu. Halo?! Naj gredo obiski na kavc al kaj?!

#38
Posted 17 May 2012 - 01:32 AM
Edino sranje je mela mama z mano vsak jutro, ko se je bilo treba oblečt. Ni šanse da sem oblekla krilo in majico, ki nista pasala skupaj. Če sem imela naprimer barvno krilo, je morala bit majica enobarvna in morala je bit ene izmed barv v krilu.

V vrtcu sem najbolj sovražila spanje, pač tisto uro po kosilu, ko smo morali počivat. Zdaj bi ubijala za to, da bi lepo na faksu ležalnike raztegnili in bi malo spala.
Enkrat sem mami v ročno izdelan prt vrezala en mali krogec. Še zdaj imamo ta prt in doštukan krogec. Pa pogosto sem si sama frufru postrigla

V kakem petem razredu sem mami ful ličil "pokradla" in jih skrivala v sobi. Potem pa jih je mama enkrat našla in je bla ful jezna na mene.
S sestro sva se pogosto tepli, potem pa je ona malo odrasla, pri 13 letih je že imela zdajšnjega fanta in so se najini pretepi končali. Na sploh je hitreje odrasla kot jaz.
Vedno sem imela ogromno živali in sem bila ful vesela ko so bile počitnice, da sem bila lahko z njimi. Ampak sem vedno htela že avgusta v šolo, ker mi je bilo doma dolgčas. Ful sem rada hodila v šolo. Pa ogromno sem brala. Med počitnicami tudi do 30, 40 knjig. Vsak dan sem eno prebrala...

Če se še česa spomnim pa dopišem.
#39
Posted 17 May 2012 - 05:42 AM
Mama je rekla, da me je enkrat pustila samo za minuto in ko je vrnila, me ni bilo več in je preiskala vseeeee in je bila že čisto histerična, ko je zaslišala nek zvok iz omare, odpre vrata in notri jaz, kako vse lepo premetavam in se preoblačim.

Sama sem si franze postrigla samo 1X, pa še to v 5. razredu, ko sem si naredila tista dva španska telenovela špageta kvazi franze (pač lasje so bili dolgi, samo dva pramena pri strani sta bila v dolžini ličnicih), se pa je bratranec pri 2h letih igral frizerja in mi postricel franze na cikcak, hahaha.
Pa vedno sem imela fuuuuuuuuul las, pri 8ih mesecih sem imela HUGE gobico (najlegendarnejša frizura ever) in ko mi je mama šla naredit potni list, jo je delavka na okencu obtožila, da otrok na sliki ni star 8 mesecev, ker je nemogoče, da ima toliko las, in da gre za ukradenega otroka. WTF.

Brala sem pa tudi jaz ogromno, jaz sem tisto uro po pouku, ko sem čakala brata, šla v knjižnico, natrpala poln ruzak knjig in še eno dodatn veliko nakupovalno vrečko in se po kosilo zavlekla v posteljo in brala, brala, brala. Se mi je dogajalo, da preberem tudi do 4 knjige na dan, pa to ne slikanice z eno povedjo na vsaki strani, ampak res konkretne knjige (nisem brala literaturo za svoja leta, ampak se vedno zgledovala po bratu - nasploh sem se ful naučila od njega, v 2. razredu sem znala recitirat Povodnega moža in Turjaško Rozamundo od začetka do konca, in bila takoj označena za piflarko, juhu).
Pablo Picasso
#40
Posted 17 May 2012 - 06:25 AM
Moja mami je tudi iemla z mano težave, ko em je zjutraj oblačila za v vrtecEdino sranje je mela mama z mano vsak jutro, ko se je bilo treba oblečt. Ni šanse da sem oblekla krilo in majico, ki nista pasala skupaj. Če sem imela naprimer barvno krilo, je morala bit majica enobarvna in morala je bit ene izmed barv v krilu.
V kakem petem razredu sem mami ful ličil "pokradla" in jih skrivala v sobi. Potem pa jih je mama enkrat našla in je bla ful jezna na mene.
Pa ogromno sem brala. Med počitnicami tudi do 30, 40 knjig. Vsak dan sem eno prebrala...



Sem se pa jaz tudi ličila, ampak prej, v 3. razredu. Sem se kompelt namazala, in to nekaj tednov, za v šolo. Potem je pa ena prjatlca to povedala mami in je bilo konec veselja. Nisem pa iemla nič razmazane maskare in zlepljenih trepalnic

Pa brala sem skozi. Rarednik v OŠ je rekel, da si me bo zapomnil po tem, da kamorkoli smo šli sem jaz brala. Tudi med pohodom

Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. (Per Petterson: Konje krast)
2 user(s) are reading this topic
0 members, 2 guests, 0 anonymous users