155 replies to this topic

[Nincha]

Kalypso, a vidva gresta na Sardinijo? Midva sva se tudi zdaj nekako za to odlocila, kdaj in kam pa? Midva bova sla verjetno okrog 15. julija z Ryanairom na juzno letalisce in potem naj bi tudi kje na jugu bivala v kaksnem apartmaju, cene okrog 600€/apartma za teden kar se mi ne zdi veliko, ampak nisem pa cisto sigurna kje naj isceva, kateri deli so lepi? Kje je najvec lepih plaz predvsem.

[Kalypso]

Ja, greva od 27. junija do 4. julija. Priletiva v Cagliari, kjer rentava avto in se odpeljeva na JV del otoka, kjer imava rezerviran B&B v mestecu Solanas. Naslednje 3 dni pa imava rezervirano bivališče v okolici Oristana. Sardinija je precej velika in se nama ni zdelo smiselno, da porabiva čas za vožnjo, zato sva se odločila, da v tednu dni raziščeva zahodni in južni del otoka. Glede na to, da še nisva bila tam, ti težko kaj svetujem. Po slikah in youtube videih sodeč pa so lepe plaže na JV - Villasimius regija & Costa Rei,na Z pa je recimo ful izpostavljena plaža Is Arrutas. Midva se bova verjetno odločila katero želiva videt po trenutnem navdihu.

 

Še en video plaž na JV delu Sardinije: 

[Kalypso]

Nincha, če se bosta potikala po Caghliariju si obvezno privoščita sladolet v Isola del Gelato (Piazza Yenne 35, 09124 Cagliari). Imajo nešteto različnih okusov in je prav nesramno dober!

[Jinadaze]

OMG

[Nincha]

^^What she said.

 

Midva do Cagliarija pomojem ne bova prišla, ker sva v Algheru na severozahodu in je kakšnih 200km do tja, ampak UPAM, da je tut tam kaj vsaj približno pdobnega.

[Coco*]

OMGGGGGGGGGGGGGG, kakšne slike. Edino Puffota bi dala stran. NEBESA.

[Kalypso]

Sladoled je bil dober tudi drugje, ampak tale V Cagliariju je se posebej dober.

A priletita pa v Cagliari ali Olbio? Ne vem zakaj sem imela v glavi, da bosta v Arbataxu (vzhodna obala)

[Ana]

Meni pa ta sladoled ne zgleda niti malo dober. Naprimer ona modra stvar .

[Fluffy The Stud Eater]

^ Enako, kar upira se mi, ko gledam slike : )

[Kinky]

OMG, moder sladoled, haha, Puffo.

[-supergirl-]

moder sladoled je dobra finta za mjhne fantke (in punčke tudi). je nagravžen, ampak pali. naš tamali vedno pove, da hoče moder sladoled in vedno upam, da ga nimajo, ker potem je zadovoljen s črnim (čokolada).

kar pa se tiče tega sladoleda na slikah: me pušča popolnoma hladno, ker mi ne zgleda nič kaj dober. ampak kot ponavadi v takih primerih, slike lažejo in videz vara in verjamem, da je enkraten.

[Kalypso]

Haha, kakšen različen feedback! Ja, ta sladoled ni voden kot je tisti iz Amorina, zato se ga Ana izogni v širokem loku, če boš kdaj v Cagliariju.   Tega modrega jaz nisem poskusila, sem pa ostale. Npr. Nutella je res kot da bi jedel Nutello na žlico, medtem ko so sadni okusi res "sadni" (sorry ne znam drugače opisat) in so preprosto za prste polizat. 

 

 

Sicer pa na kratko moji vtisi o Sardiniji: 

- morje čudovitih barv in dolge peščene plaže  

 

Cala Pira

 

Cala Sinzias

 

Spaggia Porto Giunco Villasimius

 

Is Arutas

 

Maimoni 

 

 

- fenomenalno dobra hrana (morska hrana, pizze, pasta - še posebej sardinska fregola, sladoled in sladice)

 

- luškana mesta (Bosa, Cagliari, Oristano)

 

- smešen delovnik - vse trgovine vključno s tabacco shopi so odprte od dopoldan, nato jih v času kosila zaprejo in spet odprejo okoli 16. oz. 17. ure in so odprte do 20. oz. 20.30 ure. S tem je pogojen tudi vrvež na ulicah in v času ko so zaprte so mesta kot mesta duhov. 

 

- "angloljanščina" - ko ljudi npr. v restavraciji ali trgovini vprašaš ali govorijo angleško so ful samozavestni, rečejo " a little" in ti povejo poved ali dve v polomljeni angleščini, nato pa vmes kar naenkrat preklopijo na italijanščino in v njej nadaljujejo, če razumeš ali ne. 

 

- bogata arheološka dediščina

Edited by Kalypso, 26 April 2015 - 10:45 PM.

[Sarah]

Moder sladoled se dobi povsod, vsaj tu na Obali. Ponavadi se kliče ali Puffo ali Modro nebo. Moj fant ga vedno vzame, ker je otrok.

[Kalypso]

Z zamudo, dopolnilo in slike k mojim vtisom iz Sardinije...

 

Prve 4 dni sva preživela na južni obali Sardinije. Bivala sva v odličnem B&B v mestecu Solanas, cc. 10 minut vožnje od turističnega središča Villasimius. Zaradi lege poslopja na hribčku, sva imela čudovit razgled na zaliv Solanas in dolino, ki vodi v notranjost otoka.  

 

Prvi dan po prihodu sva utrujena od poti preživela kar na lokalni plaži, ki za najin okus sicer ni bila impresivna (po vseh čudovitih krajih, ki sva jih obiskala sva že precej razvajena), ampak je bila kljub temu prav prikupna.

 

V naslednjih dneh sva sledila nasvetom skuliranega in izredno gostoljubnega lastnika penziona Luce in raziskala čudovite plaže južne Sardinije:

Portu de s'Illixi sva odkrila povsem po naključju, ko sva bila na poti na Calo Piro in sva v križišču zapeljala v napačno smer. Po nekaj minutah vožnje nama je postalo jasno, da sva skrenila s poti, ampak naju je zanimalo kaj naju čaka na koncu poti. Cesta se je kmalu spremenila v makadamsko cesto, ki naju je pripeljala do parkirišča iz katerega je po hribu navzdol vodila pot do morja. Pokrajna in barva morja, ki sva jo lahko občudovala iz vrha sta naju prepričala, da sva se spustila do morja. Odločitev se je izkazala za dobro, saj sva naletela na prazno peščeno plažo. Tekom dneva je nanjo zalutalo še par obiskovalcev, katerih število lahko prešteješ na prste ene roke. Balzam za dušo.  

 

Neokrnjenost plaže pa ima tudi svoje slabosti. Po par urah poležavanja in plavanja naju je pričela grabiti lakota, zato sva zapustila najino samotno plažo in v civilizaciji napolnila želodce. Preostanek dneva sva preživela na plaži Cala Pira, ki je bila prva plaža, kjer sva lahko občudovala fenomenalno barvo morja, po kateri slovi Sardinija. 

 

Naslednji dan sva preživela na plaži Porto Giunco - Villasimius. Neverjetno čista voda čudovitih barv. Raj! Edina napaka, ki jo je plaža imela je bila obilica ljudi - večinoma domačinov, ki se je v nedeljo prišla hladit. Čeprav ne maram gneče, pa mi ni bila moteča, saj sem na plaži še vedno imela svoj osebni prostor. 

 

Zvečer sva obiskala Cagliari od katerega po komentarjih na internetu nisem pričakovala veliko, a me je prijetno presenetil. Staro mestno jedro je prav simpatično. Večerja v restavraciji z tipično sardinsko morsko hrano in sladoled sta obisku dodali pikico na i. 

 

Zadnji dan na jugu sva preživela na plaži Cala Sinzias. Tudi tukaj je bila voda čudovitih barv, v baru na plaži pa sem jedla fenomenalno dobro fokačo.

 

Naslednje jutro sva se poslovila od juga in se odpravila proti zahodu. Na poti do mesteca Millis, kjer sva imela rezervirano prebivališče sva se ustavila v arheološkem parku Su Nuraxi di Barumini, kjer sva si ogledala najbolje ohranjen nuraghe - bronastodobni primerek arhitekture značilen za Sardinijo. Kot pričo antične Sardinske civilizacije, ga je zaradi svoje odlične ohranjenosti in edinstvenosti UNESCO uvrstil na listo svetovne dediščine.

Obisk arheološkega parka poteka le v vodeni turi. Naletela sva na odličnega vodiča, ki je kratko in jedrnato predstavil nuraghe civilizacijo in pojasnil vse pomembne stvari o stavbi v katero smo se tudi povzpeli. Izkušnja je bila super - zanimiva in poučna. Obisk definitivno priporočam!

 

Popoldanske ure sva preživela na plaži Is Arrutas, ki je še ena v vrsti dah jemajočih Sardinskih plaž. Kar jo razlikuje od drugih, je droben bel pesek in zanimive koralam podobne strukture v vodi. 

 

Naslednji dan sva v dopoldanskih urah obiskala San Salvatore, kjer so snemali špageti vestrne. Vasica je dandanes zapuščena in oživi le v času festivala v mesecu Septembru. 

 

Naslednja postaja je bil Tharros - arheološke ostaline feničanskega mesta. Če se arheološki park nahaja na mestu s čudovitimi razgledi na okolico, so same razvaline precej neimpresivne. Ob vseh pomembnih stavbah so sicer postavljene table s tekstom, ki pojasnjuje kaj obiskovalec gleda, vendar je tekst dolg kot jara kača zapisan brez odstavkov in je izredno težko berljiv. 

 

Lučaj od Tharrosa se nahajata dve fenomenalni plaži - ena z bolj razburkanim, druga z mirnim morjem.

 

Kljub temu, da sta zgledali super, sva se odločila da pogledava še plažo Maimoni, še eno v seriji dolgih peščenih plaž z vodo čudovitih barv. 

 

V večernih urah sva obiskala Oristano. Staro mestno jedro je sicer majhno, ampak izredno prikupno. 

 

Naslednji dan sva se odpravila v Boso, mesto, ki je kot "must see" omenjeno v vsakem turističnem vodiču. Kljub temu, da je slikovita mestna arhitektura res prikupna, mu je za moj okus manjkala duša - življenjski utrip, ki dela mesto zanimivo. Razen ducata turistov, in delavcev v par trgovinicah, restavraciji in kafiču je bilo mesto bolj podobno mestu duhov kot turističnemu središču. 

 

Po kratkem postanku in skoku v vodo na plaži Putzu Idu je bilo najinega dopusta počasi konec. Naslednje jutro sva se namreč že v jutranjih urah odpravila proti letališču...

 

 

 

 

[Ancka Pomarancka]

Za prvi maj sva se odpravila na Sardinijo. Najino potovanje je bilo malce drugačno od vaših, saj sva šla tja z motorjem. Štartala sva iz Novega mesta in se preko Ljubljane, Gorice, Benetk, Padove, Bologne in Firenc pripeljala do Livorna. 

 

Že na začetku je bil fuckup s trajektom, ker sva kupila karte za trajekt na napačen datum...in sva morala potem za pot tja kupiti novo karto (brez refunda)

Štartala sva ob 9h zjutraj in se na Biču spomnila, da sva pozabila prometno od motorja....iiiin sva se vrnila domov (kot bi nama nekaj hotelo povedati, da naj sploh ne hodiva tja – najprej karte za trajekt, potem dokumenti, vremenska napoved je bila bolj tako… )

Ponoven štart je bil ob 10h. Potem je potovanje potekalo povsem gladko, dokler nisva prišla do Bologne, kjer sva nekaj zajebala in se usmerila proti Riminiju (   Za nameček sva se peljala mimo bencinske črpalke, ravno 20m kasneje pa je posvetila lučka za bencin. To še ne bi bila panika, če ne bi temu sledila tabla, da je naslednja pumpa čez 33km (tank pa ima rezerve za cca 40km). Na srečo nama ni zmanjkalo bencina in sva uspešno prišla do bencina nekje pred Firencami. Tam sva se še oblekla v dežne kombinezone, ker je grozil dež. Hvala bogu, da sva to storila, saj bi bila drugače premočena. Pri Firencah je poba "stopil na gas" in v Livorno sva pripeljala dobre pol ure pred odhodom trajekta....nato sva se še malo lovila in iskala pot do pristanišča ter se olajšana vkrcala ob 20:40, trajekt pa je odrinil na pot ob 21:00.

 

Kot sem že rekla, je bilo najino potovanje drugačno - ne samo zaradi potovalnega sredstva, temveč tudi zato, ker nisva imela nobenega plana kaj naj si pogledava, šele v Olbii sva kupila avtokarto in se sproti odločala kako in kam. Izogibala sva se turističnim destinacijam, ustavila sva se samo na eni plaži , predvsem pa je bil najin cilj, da vidiva čim več narave ter da prevoziva čim več kilometrov in uživava v vožnji. Imela sva srečo z vremenom, saj je deževalo le prvi in zadnji dan. Stanovala sva v B&B v prikupni vasici Suni (za 5 nočitev za 2 osebi z vključenim zajtrkom sva dala 210€), ki je le nekaj km oddaljena od Bose, o kateri s Kalypso delim mnenje

 

Navdušena sem bila nad pokrajino, prostranimi travniki, posutimi z drevesi oljk in plutovcev, travniki pa so dobesedno postriženi, saj se na njih pasejo črede ovac, koz, oslov, konj...tudi svinje sva videla  V tem času je vse v razcvetu, ko se pelješ prav diši po raznih rožicah. Sivke, ki jih pri nas plačujemo po 5€ na lonček pa tam rastejo kar v naravi

 

 

 

 

 

 

 

Kot je že Kalypso omenila, je Sardinija arheološko bogata. Videla sva veliko število »nuragov« (kamnitih stolpov), katere vidimo samo na Sardiniji. Njihova značilnost je, da iz enega vedno vidiš vsaj enega drugega, menijo pa da so bili namenjeni zaščiti, ali pa morda čaščenju božanstev. Če sem si prav zapomnila, izvirajo iz bronaste dobe.

 

 

 

[Ancka Pomarancka]

Veliko vasic na glavni cesti, ki poteka skozi vas, nima asfalta, ampak je pot tlakovana, nekatere pa imajo na posameznih pročeljih hiš narisane tudi razne podobe. V sosednji vasici pa so bile poslikane skoraj vse hiše. Čudovito! 

 

 

 

 

 

Ugotovila sva, da je pokrajina »kraške« narave, saj ima Sardinija kar nekaj pozdemnih jam. Ustavila sva se pri treh, ogledala pa si nisva nobene. Sva se pa na Capo Caccia spustila po številnih stopnicah (verjetno 80-100 višinskih metrov) do vhoda v Neptunovo jamo.

 

 

 

 

 

 

[Ancka Pomarancka]

V bližini najine vasi je bil tudi kmečki turizem, kjer sva si lahko bližje ogledala drevesa plutovcev (don't mind the helmet hairdo   ).

 

 

 

En teden je definitivno premalo za raziskovanje cele Sardinije. Verjamem, da se bova še kdaj vrnila in prevozila ceste, ki sva jih »pustila za naslednjič«, čeprav je bencin drag (najceneje sva tankala 1,650€, najdražje pa 1,875€) 

 

Petek je bil čas za povratek – okoli poldneva sva imela oba na telefonih neodgovorjen klic z italijanske številke, nazaj pa nisva mogla poklicati. Čez nekaj ur (okoli 17h) me spet kliče ista številka – klicali so s trajekta in nama povedali, da so zaradi slabe vremenske napovedi premaknili odhod trajekta s pristanišča v Golfo Aranci v pristanišče v Olbii. Zaradi neprijetne izkušnje, ko sva skoraj zamudila trajekt za na Sardinijo, sva si sedaj rezervirala dovolj časa in se že veliko prej vkrcala. Izgleda, da smo bili vsi tako pridni, zato smo odrinili 15 min prej.

Ker je Pisa od Livorna oddaljena le nekaj kilometrov, sva si tam privoščila postanek (saj tam še nisem bila)…

 

 

…potem pa črta do Nm (kjer naju je od Postojne naprej pralo brez prestanka). Števec se je ustavil pri 3604 prevoženih kilometrih.

 

 

In še obvezni »selfie« 

 

[Errol]

Che bella Italia. Ah, London.

[Olivija]

[Kinky]

Super poročilo, Ančka. Si me navdušila nad Sardinijo.