
Ne strinjam se s tvojoi trditvijo, da je bil boj proti okupatorju za njih t.i. deveta briga in da je bila revolucija prioriteta. Niti slučajno ne. Boj proti okupatorju bil glaven motiv- to po mojem mnenju ni vprašanje. Tako Nemci, Italijani, kot tudi Madžari so vsi imeli enak cilj: Slovence ponemčit/poitaljančit/pomadžarit. Upam si trdit, da večina Slovencev nad tem ni bila navdušena, je pa res, da je večina običajnega prebivalstva imela za glavno prioriteto preživetje. Da bi preživeli, da bi nahranili družine ipd. so se bili pripravljeni podrediti novemu režimu. No, vsem pa vendarle ni šlo le za preživetje in obstajali so ljudje, ki se niso mogli podrediti okupatorjevemu režimu so pričeli graditi odpor proti okupatorju. Po vsej Evropi je bilo tako, ne samo pri nas. V Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Skandinaviji, Grčiji idr. so se po okupaciji pričela snovati odporniška gibanja. Ja, niso želeli nacizma, niso želeli sprejeti politike, ki bi več kot pol evropskega prebivalstva po Hitlerjevi rasni teoriji kar izbrisal iz zemljevida. Glavni motiv upora je bil boj proti okupatorju. Najprej je bilo potrebno premagat okupatorja, šele nato bi lahko vzpostavili nov režim. Hitler & nacizem nista bila naklonjena komunizmu. Pakt Ribbentrop-Molotov je bil podpisan samo zato, da si je Hitler zagotovil mir na vzhodu, da bi lahko opravil z zahodno Evropo. Da se bo enkrat obrnil proti vzhodu je bilo vsem jasno. No, da se vrnem k tvoji trditvi o revoluciji. Jasno je bilo, da bo po vojni potrebno vzpostaviti nov državni sistem. Vse politične struje so imele svoje vizije o prihodnji ureditvi. Tudi komunistična partija je imela svojega in ko se je pokazala možnost, da korak za korakom vzpostavijo nov sistem, so to storili. Pri tem so pač ubrali pot, kot sem jo že opisala v prejšnji klobasi in vsebuje tudi obračune z nasprotiniki.
Prav tako se ne strinjam z tvojo trditvijo, da vaške straže niso kolaborirale. V prvem stadiju svojega obstoja, ko so se samo branili, res niso. Ko pa so vzeli orožje od Italijanov in postali njihova Milizia volontaria antikomunista pa definitivno SO kolaborirali. Se pa strinjam, da vaške straže še niso bili domobranci, domobranci so osnovani šele po kapitulaciji Italije 1943!
Se pa popolnoma strinjam s tvojo trditvijo o naboru partizanske in domobranske vojske. Res je bilo, mladi fantje niso imeli izbire. Če so prišli ali domobranci ali partizani, so morali z njimi, saj bi se sicer njihovi družini slabo pisalo.
No, kaj bi rada povedala, je to, da stvari niso bile črnobele, situacija je bila zelo zapletena in priznam, da kljub temu, da sama študiram te zadeve in sem prebrala že marsikaj na to tematiko, mi stvari še zdaj niso popolnoma jasne. Moje mneje je, da ne ena, ne druga stran nista bili brez greha. Na obeh straneh so se počele svinjarije in zdi se mi bedasto, poveličevat eno ali drugo stran. Sploh pa se mi zdi bedasto, da še danes, več kot 60 let po koncu vojne, obstaja ta razkol in medsebojna obtoževanja. Dajmo že enkrat tudi javno priznat, ja razvoj je šel tako kot je šel, ne eni ne drugi niso bili brezhibni junaki. Obojni nosijo svoj del odgovornosti za to kar se je zgodilo in pika.
Glede Tita, mislim, da bi lahko šlo Jugoslaviji slabše, kot ji je šlo pod Titom. Res je bil razvoj neprimerljivo slabši od zahodne Evrope, vendar je bil po mojem mnenju boljši od vzhodne Evrope, ki je bila pod neposrednim vplivom Sovjetske Zveze. Tito je vseeno uspel ohraniti neko distanco do SZ in bolj ali manj uspešno krmaril med obema blokoma. Da to natančneje komentiram, bom pa mogla še malo pobrskati po literaturi.