46 replies to this topic

[pinga]

za utrjenost ni neke meje po moje, vsak par posebi ve zase. js sm se svojim utrdila, tko da vem, da je utrjeno, šele ene 4 leta nazaj, pa bo letos že 7 let. moja dva sta se poročila pa že po 8 mescih. pa sta noro utrjena še zdej. tko da po filingu.

[DiLeMa]

Hja je tudi velika razlika, če z nekom živiš skupaj eno leto, al pa se samo izletniško obiskuješ med vikendi

Ja, se popolnoma strinjam.

[Fluffy The Stud Eater]

Ja, res je. Ampak potem pa pridejo večkrat tudi razni izleti po več dni, kjer se tudi marsikaj pokaže. =) Midva to velikokrat prakticirava in se čutiva ful povezana, pa vem, da ni to samo navidezno. Morda res pogrešam zgolj kakšne na easy kofete na kr en popoldan, drugače pa nama zelo štima.

Se pa strinjam s pingo - eni so "utrjeni" že po pol leta, eni pa še po letih ne.

Glede samoumevnosti - jaz si to razlagam namreč tako, da nekoga smatraš, da bo ob tebi na vse ali nič, ne glede na to, kako se boš ti ob tem obnašal in to pride z leti samo pri nekaterih, ne pri vseh. Jaz ne bi tega posploševala. Nekaj je, da si ne predstavljaš več življenja brez enega... da smatraš to, da je ob tebi, nekaj "logičnega"... drugo pa, da ga smatraš kot samoumevnega v tvojem lajfu. Na tak način jaz nikoli ne bi hotela meti fanta ob sebi, niti ne bi hotela, da bi jaz komu bila interpretirana na tak nači.

[DiLeMa]

Jaz mislim, da se tle spet midve v globalu strinjava, samo določene izraze interpretirava drugače. Ti verjetno kot samoumevnost pojmuješ to, da se nekomu grobo rečeno jebe za partnerja oziroma misli, da bo partner z njim no matter what, ker je to pač njegova naloga - tega logično tudi jaz ne podpiram. Ampak sama pojmujem to samoumevnost bolj na način, da postane partner nek trdni del tvojega življenja in ti je popolnoma logično, da je tako in ne razmišljaš o tem, da kdaj ne bi bilo.

[nihrida]

nihrida,
tebi predlagam en resen pogovor, da poveš, da ti ni do rutine in skos enega in istega, da bi rada kaj novega in tako naprej, dobesedno ga zvleči nekam (mene npr. tudi marsikam treba zvlečt, nakar, ko to uspe, ugotovim, da je prima). Če pa še to ne pomaga, pa s kakšnimi bolj konkretnimi prijemi. =)

Ja, itak! Jst sm se zelo navadla na pogovore odkar sem z njim, drugače bi lahko že tud kr nehala. Težko rečem: zelo sva si podobna in spet tolk različna... Po pogovoru je nekaj časa kul, pol pa spet pade nazaj. Sej ni take hude panike, sam živce izgubim na momente in pol se tukaj izživljam.

Kot je Dilema rekla. Zdj sm že kak teden tok tečna, da grem še sebi na živce!

[DiLeMa]

Sej smo vsi kdaj taki, js tudi znam bit ful pasja, če hočem.

[inchika]

Ja, itak! Jst sm se zelo navadla na pogovore odkar sem z njim, drugače bi lahko že tud kr nehala. Težko rečem: zelo sva si podobna in spet tolk različna... Po pogovoru je nekaj časa kul, pol pa spet pade nazaj. Sej ni take hude panike, sam živce izgubim na momente in pol se tukaj izživljam.

A ni škoda živcev za to

[nihrida]

Ti si pa res en pametnjakovič! Za kaj je pa vredno izgubljat živce?

[inchika]

Nihrida, moj komentar ni bil negativno nastrojen. Niti nisem hotela pametnjačiti, ne vem zakaj si me pol tko požegnala Moje mnenje pač. Tako kot ga vsi ostali napišejo. Kaj je tu čudnega.
Živcev pa ni vredno izgubljat za nobeno stvar.

[Fluffy The Stud Eater]

Pusti nihrido, če je pa sitna.

V glavnem, jaz velikokrat povzdignem glas (taka pač sem, precej temperamentna =) ) in skos obrodi sadove, haha. Me je fant takšne pač že navajen. Nikoli pa nisem primitivno, otročje pasja, ampak skos jako prefinjeno. Briljiram v tem. =) Sicer pa sem v osnovi še skos nagnjena h kompromisom (v tem razmerju prvič), potem pa bolj h kakšnim rigoroznim ukrepom. =)
Čeprav tale moj se ne odziva preveč na mojo nesramnost, sploh noče sodelovat in to me blazno nervira (mislim, da je še nekomu drugemu tu to znano ).

DiLeMa,
ja, jaz tudi mislim, da se v globalu strinjava!

[DiLeMa]

Moj fant pa totalno sovraži, če kdaj privzdignem glas ... avtomatsko me da na totalno hladni in dokončni ignore, res. Tko da se lahko z njim pomenim dobesedno vse, če sem skulirana in govorim normalno ... takoj, ko pojačam glas, je finito. Enkrat me je ful zajebal, sm se neki pizdila nanj v bolj mogočnem tonu in je stran gledal in nič ni rekel. Ko sm pa nehala in mu rekla, kaj bo zdej povedal, mi je pa mrtvo hladno rekel, da zdej se pa naj umirim in povem še enkrat v normalnem tonu, ker me prej sploh ni poslušal. Takrat mi je skor bučo razneslo od jeze, ampak moram rečt, da se mi zdi, da ima prav ... sem se na tak način naučila, da lahko vsa nesoglasja urediva po mirni poti, kar se mi zdi ogromen plus.

[Fluffy The Stud Eater]

Moj se na povzdignjen glas kar odziva, samo na takšno ironično nesramnost pa ne glih. =)

[Kami]

V glavnem, jaz velikokrat povzdignem glas (taka pač sem, precej temperamentna =) )

mi je enkrat kolegica rekla, da je temperametnost samo lepša beseda za koleričnost (jaz sem se vedno zgovarjala, da je "južna kri" v meni in da sem totalno temperamentna

[Fluffy The Stud Eater]

mi je enkrat kolegica rekla, da je temperametnost samo lepša beseda za koleričnost (jaz sem se vedno zgovarjala, da je "južna kri" v meni in da sem totalno temperamentna

Ja saj, če grem gledat v slovar tujk:
koleričen = vzkipljiv, vročekrven, razburljiv (~i temperament)

Sicer je pa tudi malo južne krvi v meni... ampak res malo.

[Eli]

Moj fant pa totalno sovraži, če kdaj privzdignem glas ... avtomatsko me da na totalno hladni in dokončni ignore, res. Tko da se lahko z njim pomenim dobesedno vse, če sem skulirana in govorim normalno ... takoj, ko pojačam glas, je finito. Enkrat me je ful zajebal, sm se neki pizdila nanj v bolj mogočnem tonu in je stran gledal in nič ni rekel. Ko sm pa nehala in mu rekla, kaj bo zdej povedal, mi je pa mrtvo hladno rekel, da zdej se pa naj umirim in povem še enkrat v normalnem tonu, ker me prej sploh ni poslušal. Takrat mi je skor bučo razneslo od jeze, ampak moram rečt, da se mi zdi, da ima prav ... sem se na tak način naučila, da lahko vsa nesoglasja urediva po mirni poti, kar se mi zdi ogromen plus.

se čisto strinjam s tem, pri nama je čisto enako ker sem jaz ful temperamentno-vzkipljiva...in takoj izbruhnem (pa ne za vsako figo, ampak takrat ko je treba ), in me potem ponavadi še bolj razburi, če je on čista flegma...ker se potem ne gre kregat

drugače pa mama zajle hudo krizo,...upam, da se bo vse danes zvečer izteklo dobro...

[ananas]

js tud rada mal povzignem glas (mam v genih- beri: mami ). On takrat sam mirno posluša in se pogovarja z mano v normalni jakosti, tako da avtomatsko začnem normalno govort, ker ga drugač ob svojem dretju nič ne slišm Ja, moj dečko zna
najin prvi prepir je bil hecen- sredi Prage zarad kr ene stvari, k se je meni tist trenutek zdela ful pomembna, folk je sam gledal, dobr pa je da ni razumel

[_M_]

Haha..osvajate tako, d apovzdigujete glas?
jaz tudi ne vem kaj dosti povedati... morda moje razmerje še ni dovolj utrjeno po dobrem letu in pol, kaj pa vem.
nekako se mi zdi, da sva kot ustvarjena drug za drugega in mi zato pred njim ni treba špilati neke zapeljivke, ker sem ob njem resnično lahko tisto, kar sem prava jaz in kot on pravi, ga najbolj fascinira prav to, da sva drzg z drugim tako sproščena in naravna in se kot taka najbolj privlačiva.
Ga pa nimam za samoumevnega, nasprotno - toliko vez okoli mene se je podrlo, da se zavedam, da se kaj takega lahko zgodi tudi meni, samo zaradi tega ne bom zganjala zdaj cele drame že vnaprej in se pretvarjala, da sem nekaj, kar nisem.
Zdi se mi, da ko bi se zavestno začela truditi za vezo v smislu: Sedaj bom pa naredila to in to, da ga bom očarala.., bi vse skupaj ne imelo več nekega smisla. Dokler pa to poteka spontano, je vse OK
Menim pač, da če sta partnerja prava drug za drugega, ni potrebno kakšno posebno pretiravanje, ampak sta si všeč popolnoma taka, kot sta.

[black_sweety]

Dokler se s partnerjem vidis kadar zelis, pa naj bo to vsak drug, tretji dan, vikend al pa vsak dan...skratka ko hodita na zmenke, takrat si organiziras kako bos prezivel cas, kaj bosta pocela in valda je lepo...na nek nacin gre se vedno za igro zapeljevanja, osvajanja...ceprav je ze tvoj. Zacetki...prvo, dve leti so tako najlepsi.

Popolnoma druga slika pa je, ce s partnerjem skupaj zivis, ko so se druge obveznosti, sluzba, opravki, gospodinjstvo...ko si je treba najt cas zase in za tiste uzitkarske skupne urice, ki so bile prej tak samoumevne. To je pa pol "umetnost". Ma saj so ze Kami in Sonchi dobro povedale.

Bi rekla, da sele ko zacnes enkrat skupaj zivet se pokaze kako funkcionirata kot par, kako se znata prilagajat, se drug drugemu posvecat...to je pol prava preizkusnja za utrjevanje in za samo zvezo! Vse ostalo prej je...hmm...ne gre primerjat no.

[Fluffy The Stud Eater]

Haha..osvajate tako, d apovzdigujete glas?

Tudi.

[Špela]

sem htela bit v bistvu tiho v tej temi .... ampak ne morem.

se mi zdi to, da dva živita skupaj, kaj slabo opravičilo za rutino - rutina je lahko že prej, že veliko prej, lahko pa tudi ne nastopi, ko dva začneta skupaj živet. iz lastne, sicer kratkoročne izkušnje, lahko povem, da tut živet skupaj ne pomeni nujno rutine. in ne zgolj tiste 'zavtomatizirane' (pač obveznosti, služba, jada jada jada), lahko ti rutinski postanejo tudi zmenki s partnerjem - se zna zgodit, da jih jemlješ kot obveznost in ne (več) kot užitek, kot nekaj, kar ti je v veselje. rutina ti je glih tko lahko to, da ga vidiš enkrat na teden, za vikend, ob točno določenih dnevih in urah in da veš točno, kok časa mata za preživet skupi.

jaz priznam, da mi razmerja dokaj hitro postanejo 'rutina' v smislu, da mi dokurčijo (jao, kok me bo zdej fant tepu, hehehe), ampak se mi zdi vredno, da se v določenih primerih vztraja - ko ti je jasno, kaj ti lahko določeno razmerje doprinese in česa se lahko od partnerja naučiš in kaj mu ti nudiš. še tok bolje, če so takšna občutenja obojestranska.

o kakšnih blaznih osvajalskih pohodih v okviru razmerja niti ne morem govorit, vedno mi je blo pa fajn opazovat, kako so moji partnerji spreminjali taktike, kako me dobit v pojstlo in kaj novega tam počet. vrtnice ovenijo, čokolada redi .... se mi zdi, da se seksa težje naveličaš kot malih brezveznih pozornosti.