Posted 17 February 2006 - 12:28 PM
Še enkrat se je potrdilo moje mišljenje in sicer to, da nam smrt bližnjega ne le vzame, ampak tudi da določene stvari. Človeka bistveno zaznamuje, tudi mene je, ne samo na negativen način, saj sem s smrtjo bližnjega dobila nov, bolj bister vpogled v marsikatero stvar. Si včasih želim, da ne bi tako mlada izgubila dedka, ki je bil, tako kot Lucy-jin oče, zame prav poseben fenomen in slutim, da bi se lahko od njega naučila še ogromno stvari, takih, ki bi mi v življenju resnično pomagale.
In smrt bližnjega ti da še nekaj ... nauk, da je treba cenit sočloveka, saj ti nihče ni dan kar tako, ampak si je treba njegovo ljubezen in naklonjenost zaslužit, jo negovat. Ko ga enkrat izgubiš, ni več časa na popravke, zato je treba vseskozi ohranjat pristne odnose. Ljudje premalokrat izrečejo besede, kot so ... rad te imam, ponosen sem nate, lahko mi zaupaš. In sem srečna, da sem rojena v družini, kjer to slišim prav vsak dan. Srečna sem, da se zavedam pomembnosti medsebojnih odnosov, ker so po eni strani izredno močni, po drugi pa neverjetno krhki. To je eden od naukov, ki sem jih prejela od dedka, ne neposredno, ampak posredno, skozi njegova dejanja ... skozi tistih 13 let, ki mi jih je bilo namenjenih preživeti v njegovi družbi.
Ljubezen ni odraz enega samega dogodka, enega samega pogleda ali dotika. Ljubezen se v človeka prikrade počasi in potiho ... in potem se enkrat enostavno zaveš, da imaš nekoga neskončno rad. Zaradi množice vseh njegovih dejanj, pogledov, besed, dotikov, čutenj ... ki ga delajo takšnega, kot je. Mogoče se tega zaveš medtem, ko misliš nanj in ga neskončno pogrešaš, ali pa ko ga pogledaš v oči in v njih najdeš vse, kar obožuješ.