150 replies to this topic

[Fluffy The Stud Eater]

Kar se tiče Lusha bom spustila tale nakup, ker sem katastrofalno brez denarja ... nimam za 5 dkg zenfa!

Jaz nimam niti za strihnin, ampak kremci bosta pa vseeno moji, pa če se grem zanju na vogal prodat. LOL

[Anouk]

Jaz sem se s smrtjo srečala 1x, ko sem bila stara 10 let in mi je umrl dedek, ravno takrat, ko sva bla s 4 leta mlajšim bratom sama doma. Ampak takrat se nisem niti zavedala, da umira, ker nihče v družini ni pričakoval, da bo tako kmalu umrl, ker niti ni bil bolan tako hudo al pa karkoli. No, umrl je zaradi kapi in jaz sem takrat, ko sem ga našla na tleh, mislila, da je pač samo padel in da bo z njim vse v redu.

Drugače pa se bolj bojim umiranja kot pa smrti. Bojim se bolečine in trpljenja, bolezni. Zato si ful želim, da bi umrla od smeha, al pa med sexom npr.

si predstavljas pol bogega fanta ... k bi mogu pojasnt, kaj se je zgodil ( ) ok, neumestna...

mene ni tok strah, da bi js umrla - mene je strah, da bi pred tem trpela, oz. da bi umrla ksna meni draga oseba. dedek mi je umrl, ko sem bila majhna, tako da se ga niti ne spomnim, babica pa, ko sem bila v petem razredu. no, tudi z njo si nisva bili ne vem kako blizu. me je pa obupno prizadela smrt moje mucke. in bi dala marsikaj, da ji ne bi bilo treba tako trpet pa da bi bla se vedno tukej. pol se najde pa se pametn folk, k noce razumet, da ce mas nekoga/nekej rad, ni vazn, a je to clovek al pa rozca, da ti je hudo.

js sm bl taka ... hecna kar se tega tice (usaj tko drugi mislijo).

[inchika]

Smrti se ne bojim, niti mi ni težko govoriti o tem...seveda je težko izgubiti ljubljeno osebo, njen smeh, objeme...ampak, saj gre v bistvu le za fizično smrt. Ljudje smo energija - energija pa ne izgine, samo preoblikuje se...ne izgine kot dim!... smrti smo zapisani z dnevom ko se rodimo. Mogoče gledam na to bolj 'na izi' ker verjamem v reinkarnacijo, karmo in vse podobno...edino tako si lahko zamislim nek smisel, drugače mi vse izpade brez veze v smislu zdaj si - zdaj te ni! Nak! Zdaj si - in potem tudi še vedno si...konec je VEDNO začetek nečesa novega. ...no, vsaj moje mnenje je tako. Mi je pa škoda tistih, ki trepetajo vsakič, ko zaslišijo besedo smrt. Res je, da je to ena najhujših preizkušenj, ampak na 'duhovni ravni' vse ostaja isto...

[lala]

Kar se tiče Lusha bom spustila tale nakup, ker sem katastrofalno brez denarja ... nimam za 5 dkg zenfa!

Jaz nimam niti za strihnin, ampak kremci bosta pa vseeno moji, pa če se grem zanju na vogal prodat. LOL

LOL sta smesne

[inchika]

"...ni prihajanja ali odhajanja, je le večno obstajanje"

[Estera]

Smrt mi pomeni nekaj groznega. Niti nočem misliti o tem, da bi meni dragi ljudje umrli. In se bom verjetno počutila naravnost grozno, ko se bo to zgodilo.
Mene same pa ni toliko strah smrti, kot bolezni. Najhuje je biti na pol pokreten in čakati na to, da boš umrl.
Tema, o kateri ne želim razmišljati.

Ja, se podpišem, enako. Še posebej, ker sem takšno izkušnjo že doživela. In sedaj si zatiskam oči in je zame ta tema tabu in o njej ne razmišljam,

[lily]

Smrt mi ne pomeni nič groznega. Prebrala sem Usodo duš in Potovanje duš. Nekaj časa sem verjela v to, vendar mi je brezveze, da se tolažim s tem, da se bom ponovno rodila. To je moje življenje in ko ga bo konec bo konec mene. Samo tega se bojim, da bi se kar naenkrat vse končalo in to bi bilo to. Zakaj potem sploh živimo, zakaj se mučimo? Dost filozofije. Ne želim si umret, ampak vse se enkrat konča zato je treba uživati lajf, živeti vsak trenutek in izkoristiti vse priložnosti.

[Anya]

Kar se tega tiče sm pa en zmeden človek, k je tok teorij na svetu:
-ljudje smo sam neka energija ujeta v telo. Ko umremo energija potuje naprej
-smo le neka napaka in k umremo je usega konc
-gremo u nebesa :angel7: al pa u pekel .......
Tega je tok...

Glede srečanja s smrtjo, mam srečo da mi še noben od bližnjih(dedi, babi)ni umrl. Po moje sm ji bla še najbljiži k me je skor kap zadela na vlakcu smrti

[Colt]

Samo tega se bojim, da bi se kar naenkrat vse končalo in to bi bilo to. Zakaj potem sploh živimo, zakaj se mučimo? .

Preprosto povedano ampak zelo si zadela bistvo. Jaz osebno si absolutne teme ne znam predstavljat in mi je nekaj popolnoma nelogičnega. Pa ne gre toliko za strah, ampak bolj nezmožnost sprejemanja tega absolutnega konca.

[lucy]

S smrtjo sem se srečala pred enim letom, ko mi je umrl oče. Smrti se tudi prej nikoli nism bala, ker sem verna in verujem v posmrtno življenje. vendar so se mi moji bližnji vedno zdeli neumrljivi (oče, mama..), ker sta že vse življenje ob meni, si nikoli nisem mogla prav misliti, da bo kateri odšel za vedno, kar neumrljiva sta se mi zdela.

Potem je nenadoma prišla očetova bolezen i šok je bil tako močan in hud, da je to leto njegove bolezni najtežje v mojem življenu. To odhajanje in upanje in ta boj ko ga skušaš zaščititi in mu povrniti za vse kaj je naredil v življenu zame (tri sestre). Več kot 50 X smo ga peljale na vse terapije (100 km), vse narediš in srce se ti para, ko vidiš kako nas ima rad in se ne želi še posloviti od nas. Pri nas se nismo nikoli objemali in poljubljali n nikoli si nismo govorili, da se imamo radi, vendar to njegovo ljubezen, to energijo smo enostavno čutile in se je vse življenje zavedale in mu v času bolezni vračale.

Tako je bolezen lahko tudi darilo, saj smo imele eno leto časa, da smo se poslovile od njega. Nič ni ostalo neizrečenega. Na smrt in odhod si enostavno pripravljen.
Tako je bila smrt in pogreb samo še odrešitev in fizično slovo. Očetu smo prebrale še pismo, ob katerem so vsi jokali in se poslovile.

Seveda žalovanja s tem ni konec. Vsak dan vidiš njegove sledi, nedokončano delo in solze kar same pridejo. Ravno prejšnji teden sem v njegovi denarnici našla 500 SIT in se ti kar stoži. Zadnji njegovi tolarji in sem šla na kavo in ti gre vse jutro na jok.
Smrt in žalovanje je močna, res močna in huda izkušnja, ki se ne sme poteptati pod tepih in preskočiti, ker lahko udari na drugem koncu. Uiti temu žal ne more nihče. To je pač del življenja in tako je treba tudi vzeti. Najbrž je nam vernim lažje.

Lepo je če imaš ob takih preizkušnjah tudi brate in sestre, ker se bolečina- kot bi se podelila. Lepo je tudi, da imaš prijatelje, ki ti stojijo ob strani, zato od kar mi je umrl oče. nikoli ne rečem več da se mi ne da na pogrem ali pa izreči sožalja, nikoli se več tega ne izogibam. Četudi mi je hudo in bi najrajši pobegnila na luno. Enostavno se soočim. (in ostanem živa..)

[Colt]

Lucy, iskreno sožalje ob (fizični) izgubi atija. Kolko si stara če smem prašat?
Zelo lepo si to napisala in samo potrdila moje prepričanje, da je ''odhod'' preminulih samo fizična zadeva. Kolkor namreč jaz zaznam, je ati še globoko v tebi, dal ti je lepo mladost in vzgojo katere ni deležen vsak.

Kar pogumno naprej..saj veš da nisi sama

Sicer pa za vse nas...v knjigi vseh knjig je lepo napisano...''ne veš ne dneva in ne ure''...

G

[lucy]

Hvala colt.
Jaz im moji sestri smo med 30-40. Že bolj zrele babe ja. jaz sem še edina neporočena in zgleda kljub temu najbolj zrela, vsaj ob smrti in bolezni se je tako izkazalo. Najbrž sem imela največ časa delati na sebi v življenju. Čeprav v družini veljam za najbolj luftarsko in brezbožno.
Jaz sem s fotrom tudi živela zato je večina bremena bolezni in problemov padlo name.
S sestrama se velikokrat pogovarjamo, kaj je bilo tisto s čemer nas je fotr tako zaznamoval. Neizobražen, preprost, reven kmet, ki nam je toliko dal. Tako spontano.
V bistvu nas je kar pustil v življenje. prav vse nam je dovolil, vse povsod smo lahko šle in povsod nas je podpiral. Posebno v študiju. Imel je eno zdravo kmečko pamet. Na en preprost način je imel v glavi pošlihtano. V življenju je bil zadovoljen in zadovoljen starš je največ kar lahko dobiš. Veselil se je malih, enostavnih stvari in ta dota je največ kar lahko dobiš. Čeprav ni imel včasih prebite pare, bi za nas dal vse. Nikoli ni težil kaj ne smeš. A točno nam je dal vedeti kaj se v življenju ne sme. Prav zanimivo bi bilo za socialno študijo. Mogoče bi se lahko kdo kaj naučil. In nikoli ni nič očital- tudi če smo kaj zaje..(kar dela večina staršev (tudi moja mama)) in vedno je bil na tiho ponosen na nas (in nikoli se ni važil z nami), zato si se potem še bolj trudil, da ga ne razočaraš. O seveda ni bil angel, bil je drugače siten in tečen.
A te resnice. prav zanimivo. ..Še vedno je ob vseh prilikah prisoten z nami in mislim, da tudi večno bo. Tako je tudi prav.
Ob priliki bom napisala poslovilno pismo , ki smo ga prebrale ob grobu, potem se njegova majhna veličina še bolj vidi. Moj fotr je bil prav poseben fenomen.

[Colt]

Sem sumil ja...da nisi kaka zelena pubertetnica na kratko...mislim da se lahko vsi tule od tebe marsikaj naučimo, res imaš 'pošlihtano''. Piši malce pogosteje na forum no...

Grega

[lucy]

Obljubim. Čeprav moram reč, da ste še kar pametni in zreli na tem forumu.
A danes sem prav lena in se mi nič ne da. Zunaj je sonček in zdaj grem domov, v vinograd, ki mi ga je zapustil fotr. Tralala....

[DiLeMa]

Še enkrat se je potrdilo moje mišljenje in sicer to, da nam smrt bližnjega ne le vzame, ampak tudi da določene stvari. Človeka bistveno zaznamuje, tudi mene je, ne samo na negativen način, saj sem s smrtjo bližnjega dobila nov, bolj bister vpogled v marsikatero stvar. Si včasih želim, da ne bi tako mlada izgubila dedka, ki je bil, tako kot Lucy-jin oče, zame prav poseben fenomen in slutim, da bi se lahko od njega naučila še ogromno stvari, takih, ki bi mi v življenju resnično pomagale.

In smrt bližnjega ti da še nekaj ... nauk, da je treba cenit sočloveka, saj ti nihče ni dan kar tako, ampak si je treba njegovo ljubezen in naklonjenost zaslužit, jo negovat. Ko ga enkrat izgubiš, ni več časa na popravke, zato je treba vseskozi ohranjat pristne odnose. Ljudje premalokrat izrečejo besede, kot so ... rad te imam, ponosen sem nate, lahko mi zaupaš. In sem srečna, da sem rojena v družini, kjer to slišim prav vsak dan. Srečna sem, da se zavedam pomembnosti medsebojnih odnosov, ker so po eni strani izredno močni, po drugi pa neverjetno krhki. To je eden od naukov, ki sem jih prejela od dedka, ne neposredno, ampak posredno, skozi njegova dejanja ... skozi tistih 13 let, ki mi jih je bilo namenjenih preživeti v njegovi družbi.

[Vilma]

S Smrtjo sem se soočila, že kot majhna deklica... Najprej, je umrla moja krstna botra, potem babica, na katero sem bila zelo navezana. Kasneje sem se na vezala na drugo babico... Šele ta mi je pustila pečat... Ko je umrla, se mi je zdelo, da je umrl z njo en del mene... Bila sem sicer že sama mama, ampak, kot otrok to doživljaš drugače.... Danes moram reči, da če želim kdaj priti v stik z njo, grem v meditacijo in navežem stik z njo. Občutim veliko topline in Svetlobe. Mogoče je to moja prednost, ker vem kako pridi do tega....
Smrti se ne bojim. Ker vem, da samo duša zapusti snovno telo in oddide v Svetlobo, kjer se sooči s svojimi Izkušnjami... Nazaj pa pride v materino telo, v katerem se bo razvil zarodek. Dokončno se vrne, ko novorojenček prvič zadiha in zajoka...
Sama smrt je neboleča, bolj je umiranje tisto, ki je lahko boleče. In tega si nihče ne želi. Vsi si želimo umreti brez bolečin, hitro brez trpljenja... Moja babica je rekla, da je srečen tisti, ki umre od kapi, ali v nesreči, ki je takoj smrtna... Nima časa sploh razmišljati o umiranju... Pride iznenada...
Ko preveč razmišljamo o svojih dragih, ki so zapustili naš svet, jih nevede zadržujemo tukaj na Zemlji; s svojo žalostjo. Dejansko pa bi se morali Bogu zahvaliti, ker so bili del našega življenja. V Duhovnem svetu se spet pripravljajo za morebitno ponovno srečanje z nami.... In ko umremo, najprej vidimo osebe, ki so nam veliko pomenile na Zemlji...

LP

Vilma

[avril-ka]

zelo dobra tema za pogovor!rada bi samo na kratko povedala da se smrti ne bojim več!zaradi nečesa kar se mi je pred letom in pol zgodilo....
zbolela sem za X boleznijo,vendar zdravniki niso pogruntali kaj mi je oz.so govorili da mi nič ni in da si zmišljujem!predozirali so me z raznimi zdravili...tramal..itd....mene pa niso hoteli poslušati in mi niso vrjeli kakšne bolečine preživljam...imam namreč zelo visok bolečinski prag!od bolečin in tablet sem bila že čist omotična in odsotna!nakar je prišla noč,ko se nisem zavedla več sama sebe,baje da sem kričala,pa se tega seveda ne spomnim..ne spomnim se ničesar...razen mehkih,belih kril diagonalno od moje postelje...bilo je tako lepo...vse sem videla...vsi so tekali okrog moje postelje....in tako sem se nazadnje zjutraj zbudila v šok sobi....z veliko dozo zdravil v sebi...ki so mi jih vbrizgali v žile....

[Zasanjana]

Naj recem da je kar zanimiva tema in hkrati zrela oziroma zivljenska in realna.
S smrtjo sem se srecala 2x. Prvic pri 12ih letih, ko mi je umrl dedek. Nisem bila toliko navezana nanj, saj nisva bila dosti skupaj, vendar pa mi vseeno ni vseeno in mi je bilo hudo.
Drugic pa s smrtjo prijatelja, kateri je umrl v prometni nesreci. Doumela sem da je vse to res sele po letu dni, prej sem samo mislim da enkrat zajokala. Zgodilo pa se je priblizno 4 leta nazaj.

Moje mnenje je, da enkrat bomo vsi umrli in je zares nesmiselno razmisljati o tem, kdaj kako, ali bo bolelo itd. Ko bo, bo in takrat bomo videli. Pa vseeno ne bo trajala bolecina pri vecini vec kot en dan. Najboljse je, ce umres na hitro, muke pred smrtjo oziroma pocasno umiranje je nekaj najhujsega ker se dobesedno na koncu zadusis. Verjetno se slisi grozno, vendar je resnicno.

Za nekatere ljudi pa mislim da je boljse ce jim pomagajo zdravniki k prejsni smrti in sicer le za posamezne: tisti, ki so ze 15 let na aparate priklopljeni ali vec in s tem, da jim res ni vec pomoci, (se spomnim da je bila ena zenska tako priklopljena in se je le nekaj napol zavedala sveta okoli sebe, oziroma mogoce 4% od 100%. To je samo mucenje!) inpa za tiste, ki umirajo pocasi in bolece, kateri si tudi sami zelijo da bi bilo ze vsega konec in katerim zares ni pomoci!

Smrti ne zelim nobenemu in nikoli je ne bom, pomaganje umirjajocim k smrti (katerim ni vec pomoci) se mi zdi pa cisto nekaj drugega!
Tako je moje mnenje, lahko da je vase drugace.

Sicer pa niti osebam, ki so povzrocile nevem koliko zrtev, ne zelim smrti, ker mislim da je to "greh" pa nisem verna spet toliko, ampak vseeno je grdo nekaj privosciti.
Bog oziroma zivljenje samo ze kaznuje po svoje. Vcasih pa kazen dobijo ljudje, ki niso nic krivi za to.

O tem bi bilo lahko veliko razpredanj in razlicnih mnenj, pogledov, razlag,...

Tako da bom kar koncala. Se to naj povem, da se svoje smrti niti ne bojim, bojim se samo trpljenja pred smrtjo. Kaj pa bo po njej, je pa stvar ki ni nikomur od nas znana oziroma je za nas neko "presenecenje" - pa naj bo dobro ali slabo.

[Zlatolaska]

Jaz sem se že srečala z smrtjo: mojo prababico ampak nisem bila na njo navezana in nisem niti jokala. Bilo mi je edino zelo hudo za mojo mamo ki pa se je težko pobrala.

Mene same smrti ni strah, edino tistega ki pa nas čaka po smrti, tega me je.

In tudi način kako bom umrla. Najraje bi da umrem pač zaradi starosti. Da zaspim z lepimi spomini na življenje. Nočem pa umreti v kaki prometni nesreči in najmanj v požaru ali pa da bi se vtopila. Tega me je zelo strah.

Strah pa me je tudi smrti mojih najbližjih. Nevem kako se bom pobrala...ampak upam da o tem še dolgo ne bom rabla razmišljati.

Nekateri pravijo: smrt je drugo rojstvo.

[inchika]

Vilma je lepo napisala...
Drugače bi pa prav rada vedela kaj bo, ko bo.