57 replies to this topic

[Fluffy The Stud Eater]

Sej on se je zavedal nevarnosti in v kaj se podaja.

Res je. In take izjave "dobil je, kar je iskal" ipd. mi delujejo privoščljivo in nesramno.
Pa še ena njegova všečna izjava: Če življenja ne znaš živeti zase, potem se ne pomiluj s tem, da ga lahko živiš za druge.

[tasika]

^^word.

''Dobil kar je iskal'' niti slučajno ni mišljeno nesramno ali privoščljivo! Meni se tole zdi nepotrebno pretiravanje, da se na tako izredno nevarno pot podaš sam, povrh vsega nobenmu en poveš kam greš, da s tem ja še otežiš iskanje ob morebitni nesreči. Prej ko slej se je, na žalost, moralo zgoditi kaj takega.

Z ženo pa sta skupaj že iz srednje šole, in takrat najbrž še ni bil tak ekstremist.

[Kinky]

Jaz ga zelo spoštujem. Tako kot vse ljudi, ki so za doseganje svojih sanj in zadanih ciljev, pripravljeni narediti vse. Naj počiva v miru. Zame ni bil heroj, ampak človek vreden velikega občudovanja!!!!

[ora]

^^word.

''Dobil kar je iskal'' niti slučajno ni mišljeno nesramno ali privoščljivo! Meni se tole zdi nepotrebno pretiravanje, da se na tako izredno nevarno pot podaš sam, povrh vsega nobenmu en poveš kam greš, da s tem ja še otežiš iskanje ob morebitni nesreči. Prej ko slej se je, na žalost, moralo zgoditi kaj takega.

Z ženo pa sta skupaj že iz srednje šole, in takrat najbrž še ni bil tak ekstremist.

Se strinjam, popolnoma. Niti jaz nisem mislila nič nesramno, ampak vem, da je to pričakoval zato sem tudi to napisala.

[_Planet_]

Se podpisem se pod Oro in Tašiko.
Taksne ljudi pac tezko razumem, ker sama nisem adrenalinski tip cloveka in nisem ekstremist (to ne pomeni, da vse dneve prespim in prelezim na kavcu) in, ce nic drugega, bi vsaj malo pomislila na svoje najblizje preden bi se podajala v nove dogodivscine. Ali pa raje zivela samotarsko zivljenje. Ampak to je samo moja teorija, praksa, ki je s tega podrocja nimam, pa nekaj drugega - kdo ve, kaj bi dejansko naredila, ce bi se znasla pred tovrstnimi odlocitvami.

[Princeska]

Jaz alpinistov in hribolazcev nikoli ne bom razumela kaj jih sili lezti v tiste ekstremne razmere, enako kot ne razumem motorističnih navdušencev kaj jih sili divjati na dveh kolesih po cesti ipd. Skratka vsak od nas ima svojo strast, alpinisti - vključno s Tomažem imajo pač malce bolj nevarno strast od drugih. Za Tomaža mi je žal, sem upala, da ga bodo tudi tokrat rešili. Žal je bilo prepozno.

r.i.p.

Se podpišem pod Kalyso.

Sicer pa mislim, da je šel on v hribe tudi zaradi sebe, prepih misli in duha, zaradi poglobitve zase in po neko novo filozofijo. In tudi tokrat je šel najbrž iz takega razloga. Pomoje je iskal energijo in si na ta način, ko je premagal neko ekstremno situacijo, dobil energijo in novo pot za vsakodnevno življenje. Mogoče si je mislil, češ če to preživim, bom pa kos tudi vsemu kar me čaka v življenju.
Ljubezen do gora je bila pa tudi, definitivno.
Tako sem ga jaz 'brala' in razumela.

[celia]

jst mam v spominu, da sta z ženo ločena?

[Plain Jane]

^^Naj bi zapustil ženo in otroke, baje zaradi ljubice. Vmes naj bi tud zbolel za borelijo, pri nas so jo prepozno odkrili, v Nemčiji se je zdravil 3 mesece, baje je bil že čisto na koncu, udarilo celo na psiho in bil že agresiven. No, pol ga je pa ona zapustila.

[Fluffy The Stud Eater]

Če se je preko spleta prenašalo in se je zadeve lotil pompozno, ni bilo v redu. Če je šel sam, brez da bi komu povedal, pa spet ni v redu. Pri vsej zadevi pa se sploh ne gre za prepoznavnost Slovenije. To je nekaj stranskega. Kdor ga ima za heroja, ga ima zato, ker ga malo bolj pozna in ve za kakšnega človeka gre.
Noben pa ne vidi kako voljo je mel do življenja. Padel je z bajte, rekli so mu, da ne bo mogel več hodit. Pa je spet pristal na osemtisočaku. Dobil je boreliozo, ni čutil rok, pa je spet pristal na osemtisočaku. Šest dni in noči je ležal zunaj na -20 in preživel. Vedno znova je dokazoval, kaj se da, če maš močno voljo. Noben, ki mu očita, da je bil neodgovoren do otrok, svojemu otroku ne more dat tako dobre lekcije, kot jo je dal on. Škoda, da je pri tem umrl. Takemu človeku ne moreš rečt, da je neumen in da nima treh čistih.

[Sarah]

^^ Totally agree.

[Asha]

Naj počiva v miru.

Če tako pogledaš niti ni slaba smrt, je pač šel tako kot je živel.
Pač še eden izmed mnogih, ki so ostali v gorah. Mislim, da je bil ravno on eden izmed zadnjih Šraufovih učencev...

[DiLeMa]

Jaz nimam več kaj dodat, ker je moje mnenje v popolnosti povzela že Flafičnjakarica.

Me je pa njegova smrt nenavadno prizadela, nisem si mislila, da me bo toliko. Hudo mi je zanj, ker je bil v mojih očeh vedno nekako nepremagljiv in vsemogočen in nisem pričakovala, da bo končal takole. Nekak se mi ni zdelo mogoče, ker je bil pač Humar, ki mu je vedno vse uspelo in je imel toliko zanosa in bogatih izkušenj. Se je pa že v preteklosti mnogokrat pokazalo, da smo ljudje en sam ništrc proti naravi, ki je vsemogočna. Kakorkoli že, naj počiva v miru in sožalje njegovim domačim.

[celia]

FTSE všeč mi je, kako razmišljaš!

[Ilmatar]

No, meni se pa zdijo ravno tako neokusni komentarji v smislu: "če ne greš izzivat usode na osemtisočaka, si pa siva miš, ki ne živi svojih sanj in te najverjetneje čaka smrt v domači dnevni sobi na kavču".

To je gnila logika senzacionalizma. Vsake toliko časa umre človek Humarjevega slovesa in potem se oglaša folk, ki ga napravi za narodnega heroja in kaže s prstom na tiste, ki ne kockajo s svojim življenjem, češ: bedaki trapasti, nikoli ne boste živeli polnega življenja. Je mar merilo polnega življenja to, da se zapišeš v zgodovinski učbenik in so internetne strani polne tvojega imena?

Meni je žal za Humarja, se mi ni zdel napak in ga tudi ne obsojam, ker je živel svoje sanje. Vendar nek OSNOVNI smisel za odgovornost pa človek vseeno mora imeti, če je oče dvema otrokoma. Dvomim, da si bo 13 letni fant raje izbral lekcijo iz močne volje, kot pa imeti očeta ob sebi. Nihče, ki ni izkusil, kako je, če ti prezgodaj umre oče, nima kaj govorit o takšnih "dobrih lekcijah" za življenje.

[levck]

ja ta logika pa zmaga, če si poročen in imaš otroke, moraš itak pozabit na svoje želje in nase in se obnašat kot da si v zaporu. Neka odgovornost do otrok v tem primeru je larifari. Res je super met doma očeta, ki je ves zagrenjen.Otroku moraš dat ljubezen in to, da si prisoten ob njemu fizično, v srcu pa zagrenjen in nesrečen, otroku popolnoma nič ne pomaga. Od kdaj je kvantiteta pomembnejša od kvalitete?

[Fluffy The Stud Eater]

limatar, internetne strani niso zastonj polne njegovega imena. In že to, da merilo polnega življenja sploh povežeš z medijskim pompom, mi da vedeti, da nisi seznanjen z življenjem tega človeka.
Jaz ga razumem. Razumem pa tudi 13 letnega otroka. Tragedija. Ampak ne morem pa reči, da je ravnal narobe. Kakorkoli se sliši grdo, ampak vsak je v prvi vrsti najprej zase.

[Ilmatar]

.

[levck]

Vsekakor smatram, da je srečen človek tak, ki je zadovoljen sam s sabo in v življenju počne stvari ki ga zanimajo in veselijo in tak človek lahko to srečo in veselje do življenja posreduje naprej svojim otrokom.
A lahko izbiramo kaj nas osrečuje? A si lahko zbiramo kaj nas bo veselilo pa v kaj se bomo zaljubili? Ne.
In dejansko je pomembno to, da je Humar delal kar ga je osrečevalo in to je lahko njegovim otrokom kvečjem koristilo kot pa škodovalo sicer niti ne vemo kakšen odnos je mel z njimi ne nič in je brezveze tlele se pogovarjat take stvari, ker posplošuješ in niti ne veš kakšen odnos je imel.

Tudi to je funkcija starša - učenje; in ne samo ljubezen. Lahko ima mama brezpogojno rada svoje otroke, pa jim to ne bo prav nič pomagalo, če jim tega ne zna pokazati in gre raje vsak vikend skakat s padalom, da sprosti adrenalin.
Kak stavek je to, kaj si želel s tem povedat, mešaš hruške in jabka.
Lahko si zmislim sto takih ekstremnih primerov za pijane očete, pijance ki doma ležijo na kavču in jim je to edino veselje.... tako da res brezveze diskutirat.

In še enkrat, to ga je pač veselilo in kaj zdaj, a naj bi šel proti sebi in bil zagrenjen celo življenje ker ne počne tisto kar čuti da bi moral?

pa mama, ki skakače s padalom, da sprosti adrenalin:

Pa to je kar eno posploševanje, a noben, ki skače s padalom ne more tega počet zato ker uživa v tem, zato ker medtem dobiva inspiracijo,ki jo kasneje uporabi, ko riše gore na papir recimo, zato ker pač uživa trenutke, mislim ne razumem tega, zakaj more bit zadaj tega da nekdo neki počne z veseljem vedno nek adrenalin in ena negativna prispodoba.
Kot da rečem, da un, ki uživa v branju knjig to dela itak samo zato, da se bo potem kasneje lahko bahal z znanjem.