3892 replies to this topic

[Kalypso]

Rebound (2005)

Rebound pripoveduje zgodbo o košarkaškem trenerju v podobi Martina Lawrenca, ki je zaradi svojega nemogočega obnašanja odpuščen iz srednješolske lige. Novo službo najde na srednji šoli, kjer njihovi outsiderski košarkaški ekipi vlije samozavesti in jih popelje do zmag.
 

Če sta me Buried in Rubbeldiekatz navdušila, to ne moram trditi za Rebound. Je namreč še eden izmed tistih filmov, ki jih pogledaš in jih trenutek za tem že pozabiš, saj v prav ničemer ne izstopa. Zgodba o športnih outsiderjih, ki jih nov trener popelje do zmag je bila videna že neštetokrat. Zmaga na odločilni tekmi v zadnji sekundi, ki jo zakrivi največji outsider pa je prav boleče stereotipna. Da je ves izdelek prepojen z Martin Lawrence humorjem filmu nikakor ne deluje v prid, pravzaprav deluje prav obratno. Že tisočkrat videne finte pač več ne vžgejo. Tudi Martin Lawrence ne prikaže nič novega. Njegova igra je identična kot v vseh njegovih komedijah, ki sem jih do sedaj videla (npr. Big Momma's House, Black Knight, National Security idr.).

Pod pogojem, da prenašate Martina Lawrenca je film gledljiv. Žal pa je prav boleče povprečen, zato se ga raje izognite.

3/10

[Kami]

P.S. (2004)

 

 

 

Vsebina: Starejša (40 letna) ločenka in učiteljica Louise (Laura Linney) na šoli za umetnost spozna študenta F. Scotta (Topher Grace). Študent ima slučajno enako ime, stil risanja, obnašanja in celo podoben je njeni srednješolski ljubezeni, ki mlad umre v nesreči. ... in ona sumi, da je njegova reinkarnacija in se "zapleteta".

Na drugi strani je njen bivši mož Peter (Gabriel Byrne), njen bivši učitelj, ki ji prizna svojo odvisnot od seksa in drog in s katerim ima zapleten odnos. Potem je še njen brat (Paul Rudd), ki ima prav tako probleme z zasvojenostjo (pozabila kakšno) in pa njena najboljša prijateljica (Marcia Gay Harden) s katero pa imata love/hate odnos še iz mladosti.

 

Mnenje: Film sem slučajno ujela na TV in sem ga začela gledat zaradi Byrna ... na koncu se je izkazal kot precej dober film.

Vloga Louise mi je bila zelo zanimiva, čeprav me sama Linney blazno živcira (še iz Love actually). Všeč mi je bil prikaz, kako je na začetku izgledala, kot oseba, ki je popolnoma zadovoljna s svojim življenjem (uspešna, samozavestna, uživa v svojem delu in spoštovana je med sodelavci) ... ampak čuti, da ji nekaj manjka. Zanimiv je bil njen odnos s študentom, ko nisi vedel kaj točno en od drugega dobivata, kdo koga izkorišča, če sploh.

Še bolj nor je bil odnos z njeno "najboljšo prijateljico", ki sicer živi daleč stran, a se kar naenkrat pojavi v njeni bližini. V sebi nosita  stare zamere, ljubosumje, tekmovalnost istočasno pa imata res iskrene pogovore.

Pogovor z bivšim možem in njegovo priznanje  je bila pa pika na i.

 

Sem bila precej navdušena. Od filma sem pričakovala malo, dobila pa sem bistveno več in še danes mi ne gre iz glave.

 

Ocena: -8/10

[Sarah]

Django Unchained

 

 

Moje osebno mnenje nekako je, da mora film bit preklemansko dober, da si lahko privošči biti daljši od dveh ur.  Žanr, po katerem osebno res nikoli ne posegam, je, poleg znanstvene fantastike, tudi akcija / western. No, pa če se navežem ponovno na moj prvi stavek, takega filma še nisem videla – in tudi ta ni izjema, se pa temu precej približa! Film sva si ogledala bolj na fantovo željo,  kot že rečeno, tovrstnih žanrov ne maram, ko pa mi je povedal, koliko traja, se mi je kar malo zameglilo pred očmi moram rečt (3 ure westerna, a big no no).  No pa gremo lepo po vrsti. Če film na grobo razdelim na tretjine (čeprav ga reviewi / kritiki radi ocenjujejo v dveh polovicah, kar sem imela priliko prebrati), lahko rečem, da sta prva in zadnja tretjina zelo všečni in se čisto nič ne vlečeta, medtem ko se mi je sredinski del kar malo vlekel. Prvo tretjino bi lahko klasificirali kot »čisti western« medtem ko je zadnja tretjina že skoraj nekakšna (melo)drama z obilico nazornih krvnih prizorov, mene osebno niso motili, saj se mi vseeno nikakor ni zdelo »over the top«, dopuščam pa možnost, da se komu je.

 

Zgodba je postavljena v zgodovino, jasno, prikazuje pa suženjstvo v Južni Ameriki, med katerimi tudi Django, ki je rešen suženjstva s strani nemškega zobozdravnika , izkušenega »lovca na nagrade«, kot se sam imenuje. Med njihovo odisejado, nemškemu zdravniku Djangov »talent« s strelim orožjem ne ostane neopažen, in tako mu predlaga da se združita v najbolj neusmiljen lov na kriminalce južne Amerike, v zameno pa mu bo on, na koncu, pomagal poiskati njegovo ženo, kar je Djangova prva želja, odkar je svoboden.

 

Odlična igra Foxxa (videla sem tudi njegov lulek, kakopak, ampak sem bila kar malo razočarana, po vseh hvalospevih tu gor, moram rečt, haha), prav tako super igra Waltza in malo manj odlična (a še vedno zelo dobra, in moram reči, da se mi je po tej vlogi malo prikupil, ker ga pred tem nisem kaj dosti marala) Leonarda di Capria.

 

Za konec, ne vem kaj bi povedala, če vam je tovrstna tematika blizu, je film definitivno več kot vreden ogleda, če vam ni pa.. no ja, tudi. Ker slab vsekakor ni.

 

Ocena: 7,5

 

 

 

The impossible

 

 

Ta film sem si ogledala v kinu in sem vesela, da sem ga. Namreč, kar ima v opisu besedo »drama«, tam sem jaz, ponavadi so mi taki filmi čisto vsi všeč.  Če je povrhu še posneto po resnični zgodbi – bingo!

 

Prikaz zgodbe o družini, ki jo med počitnicami preseneti cunami na Indijskem oceanu leta 2004. Maria, Henry in njuni trije otroci se odpravijo na potovanje na Tajsko, kjer želijo preživeti božične praznike v luksuznem resortu. Na jutro po Božiču, medtem ko se nič hudega sluteči sproščajo ob bazenu, se začne strašno rjovenje in dviganje vode. Ljudje lahko samo nemočno opazujejo kako voda izpred njihov oči briše vse njim ljube osebe.  Kot rečeno, temelji na resnični zgodbi, ko se narava izkaže za najhujšega človekovega sovražnika. Film je torej zgodba o družini, ki je skupaj z  več tisoč ljudmi  v primežu ene največjih naravnih katastrof današnjega časa. Kljub temu pa so najbolj grozljivi vidiki te zgodbe »uravnoteženi« z nepričakovanimi prikazi sočutja, poguma in čiste dobrote do sočloveka.  Nauk te zgodbe ni samo preživeti na vsak način, ampak tudi za koga preživeti, na kakšen način preživeti.  Za tragično tematiko se torej skriva nekaj velikega, razburljivega in nabito čustvenega.

 

Film sem si ogledala v kinu in moram reči da v življenju še nisem doživela take tišine v dvorani. Dvorana je bila nabito polna, do prvih vrst, vendar med filmom ni noben niti pisnil, dobesedno blažena tišina, tu pa tam se je slišalo samo vzdihovanje, brisanje nosu in smrkanje kot posledica ene ali dveh potočenih solz.

Edino, kar me je morda zmotilo, je bil konec filma, SPOJLER: pač mislim da ni treba da je povsod za vsako ceno happy ending, no.. tukaj meni vsekakor nekako ni pasal.

 

Naomi je za to vlogo nominirana za oskarja in bi si ga vsekakor zaslužila, njena igra je bila namreč o-d-l-i-č-n-a. Pojava in performing najstarjšega sina sta bila pa tudi več kot omembe vredni.

 

Ocena: 8.5 +++

 

PS: ne vem zakaj mi je tako grdo ta post objavilo, z dodatimi presledki tam, ker ne bi smeli biti.

[Freya_]

Les Miserables (2012)

 

 

Gre za mjuzikal, posnet po romanu Victorja Hugoja (iz 19. stoletja). Ne bom preveč govorila, da ne razkrijem kakega spoilerja (no, tiste, ki ste brale knjigo, že itak poznate vsebino). Film se začne z zgodbo o francoskem zaporniku, ki je nekega dne izpuščen, vendar se mora vsak mesec javljati policiji in je za vedno ožigosan (ko išče službo, mora povsod pokazati papirje o tem, da je zapornik, seveda ga potem povsod zavrnejo). Potem pokaže zgodbo ene od tovarniških delavk, ki jo iz takšnih in drugačnih razlogov odpustijo, kar jo pripelje na rob obupa, ker mora sama skrbeti za majhno hči.  Na tej točki se zgodbi delavke in zapornika povežeta, to se sicer zgodi v prvih 30 min filma (film traja dve uri in pol), vendar ne bom nadaljevala, ker bom razkrila preveč. Zgodba se res lepo razvije v nadaljevanju in predstavlja duh tistega časa, obdobje po francoski revoluciji, miselnost, bedo in revščino večine prebivalstva in njihovo upanje in vero v boljši svet.

 

Naj povem, da sem na ta film čakala ful dolgo in sem imela res visoka pričakovanja. In v vsem jih je film tudi dosegel oz. presegel. Na čase je žanr filma sicer moteč, ker konstantno pojejo in pri nekaterih dialogih izpade to precej brezveze oz. nepotrebno, pa nekateri igralci ne pojejo preveč dobro (medtem ko so me spet drugi navdušili). Atmosfera v filmu je super ustvarjena, od temačne, do nabite s čustvi in upi, res je dobra slika in scenografija, prav tako kostumi. Zgodba je pa itak fantastična in se mi zdi, da so jo dobro prikazali. Res odlično so razvili posamezne like in njihove karakterje, v glavnem, same pohvale.

 

9-10/10 (odvzamem pol ocene zaradi zgoraj omenjenega razloga)

[Kalypso]

Drive (2011)

 

Drive spremlja mladega moškega (Ryan Gosling), ki si denar služi z delom v avtomehanični delavnici, kot kaskader izvaja nevarne avtomobilske prizore, občasno pa tudi nudi tatovom usluge kot "gatawey driver". Kljub temu, da je samotar, se zbliža s sosedo (Carey Mulliga) in njenim mladim sinom. Ko se iz zapora vrne njen mož in se znajde v škripcih, mu ženin novi prijatelj ponudi pomoč. Njuna skupna akcija se izjalovi in naš junak se znajde v škripcih...

 

Drive je poseben in drugačen film, ki nikakor ni za vsakega gledalca. Kdor obožuje akcije tipa Fast and the Furious bo razočaran. Drive je namreč počasna drama, ki več kot odlično gradi napetost z atmosfero, igro svetlobe in glasbo. Dialogi so kratki in jedrnati. Več kot z besedami je povedano z igro, atmosfero in glasbo. Nekoliko so me zmotile le nenaravno dolge pavze med dialogi v posameznih prizorih. Glasba je več kot odlična. Brez nje Drive ne bi bil to kar je sedaj.  

Igralci so po mojem mnenju svoje delo opravili več kot odlično. Ryan Gossling je kot glavni junak, šofer brez imena, prepričljiv. Všeč mi je bilo, da je predstavljen kot kompleksen karakter, ki ima svoje odlike (naklonjenost in ljubezen do sosede in njenega sina ter njegova pripravljenost, da pomaga možu/očetu nazaj na pravo pot, da bo družina lahko žaživela normalno življenje, čeprav to pomeni konec morebitne ljubezenske zgodbe med njim in sosedo) in slabosti (nasilje mu ni tuje, kršenje zakona prav tako ne). Carey Mulligan me je s svojo igro prav tako prepričala. Njena pojava je ravno dovolj simpatična in ranljiva, da dejanja Gosslingovega lika dobijo smisel. Med Goslingom in Mulliganovo obstaja kemija na platnu, kar je definitivno še en plus.

Mene Drive sicer ni navdušil, vendar mu priznavam kvaliteto. Režija je odlična. Film je z estetskega vidika prava paša za oči. Edina kritika, ki jo imam na vizualno podobo filma so posamezni prizori nasilja. Ne maram preveč nazornega eksplozivnega prikazovanja krvošprica, zato mi prizori, kot je bil tisti s Christino Hendricks v hotelski sobi, nikakor niso pristajali k preostali podobi filma. Na srečo takih prizorov ni bilo veliko. Sama zgodba je preprosta, za moj okus nekoliko premalo kompleksna, vendar kljub temu odgovarja na vsapomembna vprašanja, ki se gledalcu utrnejo med ogledom.

7/10

[tasika]

Beautiful Creatures (Čudovita bitja)

 

 

Ethan longs to escape his small Southern town. He meets a mysterious new girl, Lena. Together, they uncover dark secrets about their respective families, their history and their town.

 

Film se začne s super posnetki pokrajine, sončnega zahoda, ki gledalca vpeljejo v zgodbo. Tudi kasneje je v filmu kar nekaj lepih posnetkov narave. Mislim, da je ustvarjalcem v prvi polovici filma uspelo pričarati misteriozni svet magov, ki je navadnim ljudem neznan in srhljiv. Posnetki od zunaj zapoščene hiše, ki je v notranjosti nekaj povsem drugega in prizori v jedilnici so skorajda že ekoliko pretirani, ampak služiju namenu prikazati prepad med dvema svetovoma. Sploh v južnjaškem, in izredno pobožnem mestecu v katerega je dogajanje postavljeno, kjer vsi hodijo v cerkev, kjer so skoraj vse knjige razen Biblije prepovedane in kjer je vse nenavadno delo Satana. Hkrati pa gledalec dobi občutek kako zelo odprte glave, in brez predsodkov je moral biti Ethan, ko je začel odkrivati nek povsem drug svet. Pobožnost ljudi je v nekaterih scenah malo stereotipska, vendar mislim, da se da iz tega razbrat tudi nekakšno kritiko na današnjo družbo, ki vse prehitro sodi in označuje ljudi na prvi pogled. Prvi del filma me je res potegnil v ta svet,in držal v nekem prijetnjem vznemirjneju, kako se bodo stvari odvijale.

 

Medtem ko se v drugi polovici niso mogli izogniti tipičnemu ljubezenskemu zapletu in nekaterim osladnim dialogom. Zadeve uspe poživiti Emma Thompson, ki tako v tem delu filma izstopa in mislim, da je super opravila z vlogo. Spremembe v karakterju oz. pojavi so super, čeprav sprva nisem bila prepričana ali je res ona ali ne. Presenečena sem bila na Ironsom, saj se mi ta film nekako ni zdel v njegovem slogu. Njegova vloga tukaj ni bila zahtevne narave, vendar je nalogo solidno opravil, ima pa tudi nekaj zanimivih quotov.

 

Glavna igralca sta precej nepoznana, vsaj jaz za niju še nisem slišala, vendar mislim, da sta dobro opravila. Prisotno je bilo tudi nekaj kemije. 

Konec je relativno pričakovan, čeprav uspe ponuditi manjši obrat, in na goncu gledalca prepusti svoji domišljiji.

Potrebno je poudariti tudi vlogo, ki jo pri vsem skupaj igra knjiga Bukowskega.

 

Osebno mi je bil film zelo všeč, je pa treba upoštevat, da je knjiga po kateri je bil posnet mladinski roman, in ga temu primerno ocenjevat.

7,5/8

[Kami]

2 Days in Paris (2007)

 

 

 

Vsebina: Marion (Julie Delpy) in Jack (Adam Goldberg) se vračata s potovanja po Benetkah, kjer je on večino časa preživel na WC školjki, saj je zaradi slabega imunskega sistema fasal drisko. Pred odhodom nazaj v New York, kjer sicer živita, se za dva dni ustavita v Parizu, pri njenih starših. Resda sicer hodita že dve leti, toda tokrat Jack prvič vidi, kakšna je Marion v resnici, saj se slednja prične v svojem domačem okolju obnašati precej drugače kot je vajen. Še posebej ga moti, ker Marion na vsakem koraku srečuje svoje bivše ljubimce, s katerimi je – za njegov okus – v malce predobrih odnosih. Ker Jack ne zna francosko, Francozi pa ne angleško, se v tujem svetu nenadoma počuti zelo osamljeno, medtem ko se Marion med nepregledno množico bivših ljubimcev počuti kot riba v vodi. Jacku se zdi, da mu Marion polzi med prsti in da jo izgublja. Živčnost, strah in ljubosumje njuno razmerje pripeljejo do točke razpada ...

 

Mnenje: še en film, ki sem ga včeraj slučajno ujela na TV in od njega praktično nič pričakovala, a me je na koncu navdušil. Film je napisala, režirala in producirala sama Julie Delpy, notri igrajo njen ata in njena mama, tudi mačka je njena ...

 

Jaz sem nekako doživljala kot tretji del  Before sunset in Before sunrise ...kar sicer ni, ampak tako bi si lahko predstavljali, da bi izgledalo. In ves čas sem videla Woody Allena v teh pogovorih (nevrotični pogovori, zbadanja, ... a življenski pogovori o čisto osnovnih stvareh) ...  kar je (vsaj zame) poztivno opažanje.

Ona je meni itak ena taka pristna oseba, pri kateri imam občutek, da igra samo sebe in bi šla lahko z njo brez problema na kavo in klepetala cel dan. On me je žal spominjal na Eddia iz Friendsov ... in tudi igral je zelo podobno.

Prigode v Parizu so bile zabavne, spontane ... trk dveh kulturi ...  res sem se na glas smejala.

 

V žanru romantičnih komedij mu podeljujem -9/10 ... predvsem zaradi svežine in domiselnosti.

[Kalypso]

Valentine's Day (2010)

 

Film prikazuje kalejdoskop usod različnih ljudi, ki na tak ali drugačen način preživljajo Valentinovo v Los Angelesu: cvetličarja, ki na valentinovo jutro zasnubi svoje dekle; učiteljico, ki se odloči presenetiti in v službi obiskati svojega fanta; novopečeni par, fantiča, ki želi z nakupom rož svoji prvi simpatiji izkazati ljubezen; srednješolca, ki želita na ta posebni dan izgubiti nedolžnost; tv reporterja, ki ima nalogo da v LA-ju najde romantične zgodbe; slavnega športnika, ki Valentinovo izkoristi za priznanje skrivnosti, babico in dedka, ki se soočita s krizo, dva tujca, ki se spoznata na letalu in zagrenjeno žensko, ki priredi "I hate Valetnitne's Day" zabavo. 

Valentine's Day ima vse zasnove za dobro romantično komedijo, vendar zaradi preobilice zgodb, ki jih želi povedati, izpade preveč površinsko. Nobena zgodb ni poglobljena, veliko stvari kot sta na primer reakcija cvetličarjevega dekleta ob snubitvi in vzrok zakaj je slavni športnik razkril svojo skrivnost, ostane nepojasnjenih. Nekatere zgodbe tako sploh niso imele smisla in film zaradi tega deluje kot kup na hitro nametanih impresij nekega Valentinovega dne. Kopica zvezdniških imen, ki se pojavijo v filmu ne izboljša vtisa, prav nasprotno. Ker se tudi v stranskih nepomembnih vlogah pojavijo zvezdniki, dobiš vtis, da so nekatere like in prizore v film uvrstili samo zato, da so lahko na seznam igralcev dodali novo zvezdniško ime.

Glede na žanr filma, nisem pričakovala igralskih mojstrovin, sem pa pričakovala kemijo med "poparčkanimi" igralskimi pari. V nekaterih primerih, kot je npr. tandem Anne Hathaway in Topperja Gracea, je kemija prisotna, v drugih, kot je npr. Ashton Kutcher in Jessica Alba, kemije preprosto nisem začutila. Posebej bi še izpostavila par Taylor Lautner in Taylor Swift, ki je verjetno najbolj zoprn par kar so ga filmski ustvarjalci kadarkoli ustvarili. 

Valentine's Day je sicer gledljiv, vendar v ga v svoji zvrsti prekaša cela vrsta filmov na čelu z Love Actually, ki je zame absoulutni zmagovalec tega žanra. 

5/10
 

[Anouk]

Harvie Krumpet (2003)

 

 

The odd biography of a man who has Tourette's Syndrome, chronic bad luck, menial jobs, nudist tendencies, and a book of "fakts" hung around his neck.

 

Gre za kratki animirani film (okrog 20 min) in ne za pravljico, kot bi pricakovali. Harvija spremljamo na potovanju od zibeli do groba avtobusne postaje. Zgodba je posebna, atmosfera, ki jo ustvari, pa zbudi vse sorte custev v gledalcu. 

 

Vec ne upam povedat, da ne unicim elementa presenecenja .

 

Priporocam ogled!

8-9

[Kami]

Goya's Ghosts

Tole je ena zelo dobra zgodovinska drama. Postavljena je v Španijo na prelom osemnajstega in devetnajstega stoletja, v izredno burno obdobje zgodovine. Kar mi je zelo všeč, je to, da je režiser Miloš Forman odlično ujel duh tega časa. Tako z dogajanjem, kot tudi z glavno moško osebo v podobi Javierja Bardema. Lepo prikaže njegovo transformacijo iz pobožnega duhovnika v gorečega zagovornika francoske revolucije. Odlično tudi prikaže cerkveno inkvizicijo in način njihovega dela. Vse v imenu obrambe vere. Mogoče zgodba na nekaj mestih malce zaškriplje, ampak ji to oprostim. Naslov, mislim da malce zavaja. Slavni slikar Francisco Goya ni glavna osebnost, kot bi sodili po naslovu. Je pa večno prisotna figura, ki spremlja dogajanje in glavna junaka ter to beleži na svojih slikah. Stellan Skarsgĺrd, Natalie Portman in Javier Bardem po mojem mnenju dobro upodobijo svoje junake.
Priporočam ogled vsem ljubiteljem zgodovinskih filmov.
8/10

 

Končno sem pogledala film in sem bila navdušena. Všeč mi je prikaz pokvarjene cerkve in inkvizicije (ob tem sem vedno znova šokirana kaj vse se je dogajalo v imenu cerkve ... kar ne morem verjet) in kako se stvari spreminjajo (v enem trenutku si v krogu "zmagovalcev", v drugem si preganjan, potem  spet zmagovalec in spet preganjan). Se res zamisliš kaj pomenijo (politične) spremembe v družbi, kako si lahko kar na enkrat nemočen, odpadnik ali celo sovražnik režima.

Vsi glavni liki  so za moje odlično opravili nalogo.

 

8+/10

[Kalypso]

The Private Lives of Pippa Lee (2009)

Režiserka Rebecca Miller je svoj roman priredila v komično dramo o ženski, ki začne novo življenje, potem ko jo mož zapusti zaradi mlajše ljubice. Pippa Lee (Robin Wright Penn) je ljubeča mati dveh odraslih otrok in žena uspešnega založnika Herba (Alan Arkin). Čeprav je med njima velika starostna razlika, sta si vselej imela kaj povedati, ona pa je uživala v vrvečem nemiru New Yorka. Ko pa Herb preživi resen srčni napad, se preselita v mirno predmestje v Connecticutu. Nekaj časa je vse v redu in Pippa se na večerjah sestaja z novima prijateljema Samom (Mike Binder) in Sandro (Winona Ryder) ter se posveča skrbi za bolnega moža. Vse to se spremeni, ko po lastni boleči ločitvi v mesto prispe Chris (Keanu Reeves). Kmalu se začnejo v Pippi nabirati dolgo zatajevane zamere zaradi nasprotja med svobodomiselnim dekletom, kakršna je bila včasih, in frustrirano žensko, kakršna je postala; nekje na tej poti je izgubila samo sebe. Vendar se pot samospoznanja za Pippo šele začenja. Igrajo tudi Julianne Moore, Monica Bellucci, Maria Bello in Blake Lively. (vir: HBO)

 

Ne vem kaj natanko sem pričakovala od tega filma, a po ogledu lahko zatrdim, da mi ni bil všeč - še več, zdel se mi je izredno dolgočasen. K mojem dojemanju filma niso pripomogli niti nekoliko karikirani in prismuknjeni liki. Pippa Lee mi je v vseh obdobjih njenega življenja izredno antipatična ženska. Medel, zafrustriran, v usodo vdan lik s katerim preprosto ne moram niti sočustvovati. Ne Robin Wright, ne Blake Lively, ne mladenka, ki jo upodobi v času otroštva, ne pripomorejo k pozitivnem imidžu lika. Od vseh treh se je še najbolje odrezala Robin. Tudi drugi liki me žal ne prepričajo. Ob vseh znanih imenih, ki se pojavijo v filmu sem od njega pričakovala veliko več.

Sama zgodba se mi je zdela precej dolgočasna in na nekaterih mesti preveč površinska. Pogrešala sem bolj izrazito rdečo nit zgodbe. Sicer film v nekaj anekdotah nakaže zakaj je Pippa tak "uničen" karakter kot je, vendar je preskok najstniške razigrane Pippe v resno žensko je za moje pojme potekal preveč sunkovito in premalo poglobljeno. Tudi razlog zaradi katerega je Pippa "odrasla" me ni prepričal. 

Med vsemi negativnimi stvarmi pa vendar najdem eno pozitivno, ki mi je bila celo zelo všeč. Posamezni prizori, posneti kot kolaž slik, so mi bili zelo všeč in so po mojem mnenju dodali + k vizualni podobi filma.

Kljub temu pa sem film le z muko pogledala do konca, zato ogled odsvetujem.

3,5/10

 

 

 

[Kami]

GIANT (1956)
 

 
Igrajo: Elizabeth Taylor, Rock Hudson, James Dean, Carroll Baker, Jane Withers, Chill Wills, Mercedes McCambridge, Dennis Hopper, Sal Mineo, Rod Taylor
 
Vsebina: Spremljamo zgodbo mlade in razvajene Leslie iz zelenega Marylanda, ki se po poroki z Bickom preseli v neprivlačen in surov Teksas, kjer mora na ogromnem ranču skrbeti za hišo in živino. Ona se na novo okolje težko privaja, poteg tega pa sta oba izredno temeramentna in ponosna, kar ju sicer privlači in veže skupaj, na drugi strani pa je ravno to razlog za nemalo konfliktov.
Leslie ostaja zvesta sebi in pomaga okoliškim revnim prebivalec, kljub nasprtovanju moža in družbe. Bickova starejša sestra Luz bratove neveste ne prenese in se paru maščuje tako, da ju črta iz oporoke. Svoj del posestva zapusti Jettu, ambicioznemu delavcu na ranču, ki se zaljubi v Leslie in nato obogati z nafto. Leslie in Bick v filmu odrasteta, postaneta straša, se odtujita in spet najdeta ter se na koncu skupaj tudi postarata, medtem ko se Jett išče celo življenje in kljub nenormalnemu bogastu je na koncu ostarel, nesrečni pijanec.
 
 
Mnenje: Čeprav je film (pre)dolg (3ure20min), se meni zdi fantastičen. Glavne vloge so enkratno porazdeljene, saj se igralci res zlijejo s svojimi liki. Sicer je stil igranja drugačen kot danes, ampak to daje meni "češnico na smetano".
Všeč mi je prikaz rasizma in seksizma v filmu, kot tudi vloga staršev in otrok (kako so starši poskušali krojiti prihodnost otrok in kako so se slednji upirali). Kako se svet spreminja, ljudje (sploh ponosni in starokopitni) pa izredno težko in kako se potem ti znajdejo/neznajdejo v njem.
In pa, kar je meni najljubše v zgodbi, kaj pomeni imeti ob sebi pravo osebo, s katero deliš vse spremembe, razočaranja in neuspehe in na drugi strani, kaj pomeni, če te osebe nimaš in te vse bogastvo ne osrečuje  ... kaj čem, večni romantik sem.
Film je zablestel s kar desetimi nominacijami za oskarja.
 
In še zanimivost: Premiere Velikana leta 1956 James Dean ni dočakal. V svojem zadnjem filmu je mladenič igral stransko vlogo ob boku filmskih velikanov Elizabeth Taylor in Rocka Hudsona. S Taylorjevo sta si bila izredno blizu, medtem ko se s Hudsonom sploh nista razumela, kar je le še zaostrilo njune spopade pred kamero. A Hudsonova nekdanja žena je zatrdila, da je igralec neutolažljivo jokal, ko je zvedel za smrt kolega, in se posipal s pepelom, kot da bi sam ubil Jamesa Deana. Za uprizoritev starejše verzije svojega lika si je Dean pobarval lase na sivo in si jih del pobril, da bi dajal videz redčenja las.
Proti koncu filma ima umetno postarani Dean govor na banketu. Prizor, naslovljen Zadnja večerja, je bil zadnji Deanov prizor na velikih platnih. Pri svoji prepričljivi upodobitvi pijanega Jetta Rinka naj bi James tako momljal, da je moral njegov soigralec Dennis Hopper posneti dialog znova, saj je Dean že umrl v času montaže filma. Za vlogo je dobil Dean že svojo drugo posthumno nominacijo, kar do danes ostaja edini tak dosežek. (vir: RTVSLO)

 

Ocena: -10/10

[Kalypso]

The Best Exotic Marigold Hotel (2011)

 

Film spremlja skupino britanskih upokojencev, ki se na svoja stara leta odpravijo v Indijo. Poleg kulturnega šoka ob prihodu v divjo, natrpano, bučno in pisano državo jih na cilju pričaka presenečenje. Hotel, za katerega verjamejo, da je novo obnovljen luksuzni hotel je v resnici podrtija, nujno potrebna obnove. V novem okolju je prav vsak izmed njih postavljen pred preizkušnjo, ki vodi do spoznavanja samega sebe.

 

The Best Exotic Marigold Hotel je izredno simpatičen filmski izdelek, definitivno eden boljših filmov svojega žanra zadnjih nekaj let. Zanimiva zgodba sicer na nekaj mestih podleže klišejem, a po mojem mnenju so prav ti tisti, ki delajo zgodbo tako prikupno. Pozitivna misel, ki je nekakšno gonilo oz. nauk filma: če stvari niso vredu, to pomeni, da še ni konec, pripomorejo k dobremu občutku, ki ga film pusti gledalcu po ogledu.

Liki po mojem mnenju zelo dobro dopolnjujejo drug drugega in dajejo zgodbi pikico na i. Igralci - sami stari filmski mački - jih upodobijo prepričljivo. Meni se je še posebej prikupil lik Maggie Smith, ki je nergaška in predsodkov polna stara gospa, ki nekoliko spominja na njen lik iz Downton Abbey. Indija ji pomaga razširiti obzorja in sprostiti njeno zategnjenost. Nekatere njene izjave so mi bile preprosto fenomenalne. Prefinjen, a ne povsem tipično odrezav, britanski humor, ki jih zaznamuje, mi je bil zelo všeč.

Odlično razvedrilo za nedeljsko popoldne. Priporočam ogled!

 

8+/10

 

[Kami]

The Remains of the Day (1993)

 

 

 

Vsebina:

Stevens (Anthony Hopkins) je popoln angleški butler, ki v 1930-ih vodi posestvo politično vplivnega lorda Darlingtona. Naučen je, da verjame, da je dobrobit gospodarja smisel njegovega življenja, kateremu je treba podrediti vse, zato nima časa za nič drugega kot vodstvo posestva. Služenju gospodarju je posvetil kar trideset let svojega življenja. 

Stevens služenje ceni bolj od vsega drugega, ko pa končno pogleda na svoje življenje, uvidi, da ga je njegovo ogromno zaupanje v lorda Darlingtona drago stalo. Med organizacijo velikih banketov in sprejemov - za katere se izkaže, da so jih obiskovali tudi nacisti, s katerimi je lord sodeloval - je Stevens zapostavljal svojega očeta, ki je bil na smrtni postelji, ter potlačil čustva do simpatične hišnice Mary Kenton (Emma Thompson)...

 

Mnenje: Z eno besedo - fantastičen film! Gledala sem ga že tretjič in vsakič sem navdušena nad njim. Prava ljubezenska zgodba po mojem okusu .. kar pomeni, da je tako dobro prikazana, da je boleče gledat.

On je hladen, preudaren in profesionalen. Ona inteligentna, čustvena in se na vse možne načine trudi, da bi mu zlezla pod kožo, ga naredila ljubosumnega .... ob tem pa muči tako sebe, kot njega. A vse do konca se neverjetno spoštujeta in ostaneta en drugemu naklonjena. V filmu opazim samo en trenutek njegove "šibkosti", ko mi vsakič zastane dih in si mislim - idiot, saj mu spet uspe brzdat svoja čustva.

Ko sem malo bolje spoznala angleško kulturo v tistem času (predsvem preko Downton Abbey in ostalih filmov s podobno vsebino), mi je postalo bolj jasno zakaj se odloči za tako življenje, čeprav mu je na koncu morda žal. Žalostno, ampak na takem delovnem mestu si družine enostavno nisi mogel privoščiti (oziroma si bil od nje umaknjen), saj je bila to 24/7 služba.

 

Skratka prekrasna ljubezenska zgodba o zamujeni priložnosti, zamujeni sreči in  o obžalovanju svojih odločitev na stara leta. Več kot odlični dialogi skozi celoten film.

 

Film je bil nominiran za 8 oskarjev (med vsemi drugimi nagradami), med drugim tudi oba glavna igralca, ki sta res fantastična. Ne moreš si kaj, da z njima ne bi čutil, sočustvoval, občudoval.

 

Filmu podeljujem 10/10

[Kami]

Ne vem če se je po forumu že kaj pisalo (lahko pa da se je), ampak tale film: A royal affair oz. v izvirniku:

 

En kongelig affære

 

 

 

Fantastična zgodovinska drama.

 

in pa vsebino:

 

A young queen, who is married to an insane king, falls secretly in love with her physician - and together they start a revolution that changes a nation forever.

 

Čudno bi bilo že, če mi tak film ne bi bil všeč, ker je pač vsebina po mojem okusu, zgodovinska, pa še ljubezenska drama zraven, a win-win combination. Je pa cel film za moje pojme napet, zasluži si 10/10 (zgolj moje subjektivno mnenje), dobil je tudi dve nagradi na berlinskem filmskem festivalu, best actor in še eno drugo. Igra glavnih dveh moških je res fantastična, za moje pojme.

 

Film se dogaja v času, ko se je začelo rojevati razsvetljenstvo in prve razsvetljenske ideje. Danski vlada kralj Christian, ki je neobičajen, oziroma malo nor. Na dvoru ga nihče ne jemlje resno, ima sicer neke vrste avtoriteto ki se je zaveda, ampak večinoma ga zgolj izkoriščajo za podpisovanje vseh dokumentov, ideje in dekrete pa sprejemajo drugi pomembneži okrog njega.

Z vnaprej dogovorjeno poroko zaradi političnih interesov se poroči z angleško princeso Caroline, ki s tem postane kraljica. Ko izpolni svojo dolžnost in mu rodi sina, zapečati poglavje intimnosti z njim. Med njima seveda ni nikakršne ljubezni.

Vse se pa spremeni, ko se na dvoru odločijo da bodo kralju poiskali osebnega zdravnika, ki bi ga spravil k pameti. V novi vlogi se znajde Johann, nemški zdravnik, ki zagovarja razsvetljenske ideje...Moderno Evropo si želi tudi kraljica in tu se stvari zapletejo...

 

Odlična drama, odlična igra, odlična zgodba, čeprav pričakovan razplet (če je pa kajpak drama...). Edina zvrst filmov, ki na meni pustijo kakršenkoli vtis so bile že od nekdaj ljubezenske drame. Ob tem privrejo na dan čustva, medtem ko ob vseh ostalih žanrih ostanem rahločutna (mogoče edino ob kakšni dobri komediji ne). Priporočam ogled, če si ga bo ogledala Kinky bo pa sigurno spisala "kapo dol recenzijo".

 

10/10 !

 

Je le prišel na vrsto.

 

Se kar podpišem pod mnenje Fione. Film je bil nomoniran (med drugim) za tujejezičnega oskraja. Glavni igralci so vsi po vrsti odlični, kar se seveda od Mikkelsena že kar pričakuje. Navdušila pa sta me tudi Følsgaard (on sploh) in Vikander, ki sta še dokaj mlada in neznana.

 

 

Fantastično prikaže kako priviligirana vladajoča elita trči od idejo razsvetljenstva, kaj so za njih dejansko pomenile reforme in zakaj so se jih tako otepali. Večni boji za oblast, ljubezenski trikotniki, podkupovanja, pasti, manipulacije .... vse je super zapakirano v izjemno gledljiv, zanimiv in prepričljiv film. Prava kostumska poslastica. Kraljevska afera celo temelji na resničnih dogodkih na Danskem ob koncu 18.stoletja, kar daje filmu in zgodbi še piko na i.

 

Všeč so mi bili prikazi razsvetljenega Struenseeja, kako se je ujel v svoje zanke in je moral kljub dobrim željam in nameram sprejeti zakone proti reformam, za katere se je tako dolgo boril. Enako dober se mi je zdel prikaz kralja, pri katerem si ne moreš pomagat, da ti ne bi zlezel pod kožo, čeprav mu na začetku nisi naklonjen. Tak tragično komičen lik, s katerim vsi manipulirajo, on je pa samo enostavno izgubljen v svoji glavi.

 

 

Ocena 9+/10

[Kami]

School ties (1992)
 
 
 
 
Brendan Fraser, Matt Damon, Chris O'Donnell in Ben Affleck v mladih letih.
 
Vsebina: David Green (Fraser) je odličen igralec ameriškega nogometa, ki hodi v javno srednjo šolo v Pennsylvaniji. Zaradi njegovih odličnih igralskih sposobnosti mu elitna privatna šola podeli štipendijo in David se naenkrat znajde med ljudmi, ki izvirajo iz kultiviranih bogatih družin. Kljub temu, da kmalu postane izredno popularen med svojimi sošolci, vseskozi skriva svojo židovsko identiteto in vrednote. Ko njegova skrivnost končno pride na dan, se nekoč tesna prijateljstva postavijo pod vprašaj.
 
Mnenje: meni se zdi odlična srednješolska drama o prijateljstvu, veri, časti. V filmu se zvstijo danes dokaj zveneča imena, ki pa so si takrat šele utirala pot (kot že omenjeno zgodaj). Sploh Fraser (tukaj sem mogoče celo malo pristranska, sem le njegov fan) se mi je zdel odličen v tej vlogi.
 
Všeč mi je bil prikaz  pritiska na  priviligirane otroke, ki so že xy generacija na določeni šoli in pričakovanja staršev ... čeprav na prvi pogled izgleda, da imajo srečo, saj imajo veze in poznanstva, kmalu vidimo tudi drugo plat: če v šoli ne uspejo, bodo družinska sramota; če uspejo, bodo sledili družinskim planom ... njih enostavno nihče ne vpraša kaj želijo.
Na drugi strani pritisk na "podeželjskega" prišleka, kateremu se je slučajno ponudila priložnost za dobro izobrazbo, če bo "karto" pravilno vložil. Toda tudi on ima svoje probleme, saj se mora odločiti med svojimi ambiciami in svojim ponosom, poreklom.... poleg se seveda vmeša še ljubezen.
Poleg tega je zelo lepo prikazano sovraštvo do židov. Čeprav so bili dobri prijatelji, se odnosi čez noč skrhajo ....
 
Celotni zgodbi pa olje na ogenj, ko profesor najde plonkec ... in ker so vsi podpisali "kodeks časti" (le kje so bili taki kodeksi, ko je naš parlament delal šole), se mora oseba sama javit, ali pa bo celoten razred padel iz predmeta. Kdo je kriv, kdo je lagal, komu zaupati in komu ne.
 
Jaz obožujem srednješolske drame v stilu "Društvo mrtvih pesnikov" in ta sigurno spada med najljubše.
 
Ocena 8/10
 

[Kami]

The Best Exotic Marigold Hotel (2011)

 

Film spremlja skupino britanskih upokojencev, ki se na svoja stara leta odpravijo v Indijo. Poleg kulturnega šoka ob prihodu v divjo, natrpano, bučno in pisano državo jih na cilju pričaka presenečenje. Hotel, za katerega verjamejo, da je novo obnovljen luksuzni hotel je v resnici podrtija, nujno potrebna obnove. V novem okolju je prav vsak izmed njih postavljen pred preizkušnjo, ki vodi do spoznavanja samega sebe.

 

The Best Exotic Marigold Hotel je izredno simpatičen filmski izdelek, definitivno eden boljših filmov svojega žanra zadnjih nekaj let. Zanimiva zgodba sicer na nekaj mestih podleže klišejem, a po mojem mnenju so prav ti tisti, ki delajo zgodbo tako prikupno. Pozitivna misel, ki je nekakšno gonilo oz. nauk filma: če stvari niso vredu, to pomeni, da še ni konec, pripomorejo k dobremu občutku, ki ga film pusti gledalcu po ogledu.

Liki po mojem mnenju zelo dobro dopolnjujejo drug drugega in dajejo zgodbi pikico na i. Igralci - sami stari filmski mački - jih upodobijo prepričljivo. Meni se je še posebej prikupil lik Maggie Smith, ki je nergaška in predsodkov polna stara gospa, ki nekoliko spominja na njen lik iz Downton Abbey. Indija ji pomaga razširiti obzorja in sprostiti njeno zategnjenost. Nekatere njene izjave so mi bile preprosto fenomenalne. Prefinjen, a ne povsem tipično odrezav, britanski humor, ki jih zaznamuje, mi je bil zelo všeč.

Odlično razvedrilo za nedeljsko popoldne. Priporočam ogled!

 

8+/10

 

nimam kaj dodat! super film za sprostitev,

[Marmelada]

Pred dnevi sem pogledala PAPILLON (1973). V glavnih vlogah sta  Steve McQueen in Dustin Hoffman.

 

Zgodba je postavljena v 30. leta prejšnjega stoletja, v Franciji. Papillon (McQueen) je po krivici obtožen umora in je obsojen na dosmrtno zaporno kazen na enem od otokov v Francoski Gvajani. Med potjo tja na ladji, ki prevaža ostale zapornike, spozna ponarejevalca Louisa Dego (Hoffman) in postaneta dobra prijatelja. Pappilon si že od vsega začetka obupno želi pobegniti. V filmu spremljamo hude razmere v zaporu, načrtovanje pobega in zaplete pri tem ter njuno prijateljstvo, ki traja do starih let.

 

Filmu bi dala oceno 8.

[Kami]

The Ides of March (2011)



Stephen Meyers is an idealist who's brilliant at communications: he's second in command of Governor Mike Morris's presidential campaign, and he's a true believer. In the middle of the Ohio primary, the campaign manager of Morris's opponent asks Meyers to meet: he offers him a job. At the same time, Morris's negotiations for the endorsement of the man in third place, a North Carolina Senator, hit a snag. A young campaign intern, Molly Stearns, gets Stephen's romantic attention. Republicans have a trick up their sleeves, Stephen may be too trusting, and Molly has a secret. What's most important: career, victory, or virtue?

Super film, ki se resda začne malo mlačno za moj okus, a se kmalu začne razvijati, in vas preseneti z določenimi
preobrati v dogajanju. Dejansko lahko rečem, da gre za eno boljših političnih dram, ki sem jih gledala v zadnjem času.

Zopet gledamo Ryana Goslinga, tokrat v vlogi Stephena Myersa, ki dela za guvernerja Mikea Morrisa (odličen George
Clooney - ki je film tudi režiral, preizkusil pa se je tudi v vlogi producenta). Je odličen pogajalec, nasploh se zdi, da je
politika tisto, za kar je bil rojen. Da tako dobro opravlja svoje delo pa gre zasluga temu, da v Morrisa dejansko verjame,
prepričan je v njegov program, ter da bo kot predsednik svoje delo dobro opravljal, in spremenil stvari.

Situacija pa se zaplete, ko Stephena na sestanek povabi nasprotnik iz sosednjega štaba, ki ga vabi med svoje vrste.
Istočasno se zaplete z Molly, ki tudi dela na kampanji, a ima veliko skrivnost, ki bo odločno vplivala na potek
dogajanja.

Film me je presenetil, če sem poštena, pričakovala sem relativno dolgočasno politično dramo in vpogled v boj
za glasove v Ameriki, a Clooney s svojim filmom prinese več - zanimivo zgodbo, v katero me je posrkalo.
Spoznamo, da ni nihče brez skrivnosti, ter koliko laži in pretvarjanj je del vsakdana politikov in politike.
Sploh drugi del filma se mi je zdel fenomenalen, ter konec.

Ciničen film, zagotovo ne za vsakogar, zame pa!

9/10

 

Pogledala tudi tega.

 

Se tudi tokrat podpišem pod mnenje predhodnice.

 

Čeprav sem šla film gledat z dokaj visokimi pričakovanji (sploh, ko ga je Kinky tako dobro ocenila), sem pričakovala, da bom vsaj malo razočarana. In sem bila na koncu prav pozitivno presenečena ,,, film je več kot odličen, tudi za tiste, ki jim politični filmi niso naljubši žanr. V njem sem videla predvsem odziv človeka, ki se "bori" za svoje življenje .... pa naj bo to v politiki ali na katerem koli drugem področju ... v filmu je pač "slučajno" v politiki.

 

Fantastičen scenarij, ki te zagrabi malo kasneje v filmu, ampak te pa zato ne izpusti niti za minuto do samega konca. Če zraven še dodamo res karizmatične igralce (George Clooney (ki mu politične vloge res ležejo kot "ata na mamo"), Ryan Goslin, Philip Seymour Hoffman, Paul Giamatti) in tokrat nič kaj slabši glavni oz. bolj stranski igralki (Marisa Tomei in Evan Rachel Wood) dobimo res super film, ki mu ne najdem napake, tudi če iščem. 

 

Všeč mi je, da v filmu kar nekaj stvari ostane "nezapisanih, neizgovorjenih".

Kakor sem bila na eni strani presenečena, da se človek lahko odzove na tak način, se v istem trenutku bojim, da bi enako odreagirala velika večina (morda celo sama, nikoli ne veš).

 

Ocena -10/10

[Kami]

The Secret Laughter of Women (1999)

 

 

Opis: Neporočena a pobožna Nigerijka Nimi da Silva (N. Long) živi s svojim sinom v južni Franciji svoje relativno mirno življenje pod okriljem nigerijske skupnosti. Sin Sammy je ravno prav star, da živi v svojem namišljenem svetu stripovskih junakov, da ji nemalo kdaj kakšno nehote zagode. V tem svetu slučajno spozna tudi avtorja svojega naljubšega stripa Matthewa (C. Firth). Splet okoliščin hoče, da se Nimi in Matthew zbližata, čeprav imata vsak svoje skrivnosti in zadržke, medtem ko pa Sammy misli, da sta idealni par.

 

Mnenje: Dokaj simpatična mešanica romantične drame, ponekod tudi komedije se izkaže za precej soliden film. To, da je notri Colin Firth v najboljših letih, tudi ni za odmet        (med filmom sem prav pomislila, da če se nista v resnici živalsko predajala užitkom, je res fantastičen igralec .... samo s pogledom nanjo začutiš neverjetno kemijo, privlačnost in strast).  Prav tako se mi je ona zdela nevejetno lepa ženska.

Trk popolnoma različnih kultur je sigurno poskrbel za marsikater nasmešek, lepa in slikovita okolica pa za dušo. In do konca ne veš ali bodo prevladala čustva ali razum. Sem bila presenečena, moram priznat.

 

Ne bom rekla, da ravno zamaje temelje filmski industriji, je pa vsekakor film, ki ga priporočam za kakšno deževno popoldne.

Za vse oboževalke Firtha je pa seveda "a must see"

 

Ocena (znotraj žanra) -8/10