3892 replies to this topic

[Sarah]

Jack Reacher

 

 

Prva misel ki me je prešinila, ko sem zagledala napovednik in trailer za ta film, je bila waaaw, to pa moram it gledat! Pred kratkim sem namreč prebrala vse njegove knjige in so fantastične. Druga misel je bila: v knjigi je glavni junak opisan kot 195 cm visok in nabildan silak, v film pa dajo Toma Cruisa, hmmm . Pa sem si rekla okej, pustimo se presenetiti. Po ogledu filma imam nekako pozitivno - mešane občutke. Tom je Jacka precej solidno odigral, na momente boljše kot sem pričakovala, ampak je v zaokroženi celoti vseeno nekaj manjkalo. Ne vem kaj, ampak mislim da ravno "nezadostna" igra Toma, ampak roko na srce, takega junaka, kot je opisan v knjigi, je bilo za Toma praktično nemogoče posnemati, tako da se je v bistvu kar dobro odrezal.

 

Film spada pod kriminalke, drame in akcije. Sama se s prvima dvema kar strinjam, zadnja pa ne toliko, saj sem pogrešala malo več akcije, malo več napetih vložkov, katere trailer sicer kar solidno prikazuje, sam film kot celota pa potem bolj malo. Moram rečt da so se praktično 100% držali zgodbe kot je bila v knjigi, kar jim štejem v ogromen plus, saj mi ni všeč, ko je zgodba v filmu potem milje daleč od knjige. Malo me je razočarala igra druge glavne igralke, odvetnice Helen, ampak okej. In morda še to da je film s svojimi 130 minutami malo predolg, se na koncu začne že malo vlečt vse skupaj, mislim da bi bila max. 1 ura in pol bolj optimalna.

 

Če vam je všeč tovrstni žarn, če vam je všeč Tom in predvsem, če ste brale knjige - priporočam ogled. Kljub nekaterim pomankljivostim je tole kar lušna zadeva. Jaz sem se bolj kot nad Tomom, slinila nad Jai-em Courtneyem.

 

Ocena: 8

[Emily]

KLIP (2012)
Maja Miloš



Kratek povzetek: zgodba govori o 16-letni Jasni, ki živi v bedi srbskega vsakdana in iz brezupne resničnosti (revščina, oče, ki umira za rakom, itd.) beži s pomočjo turbofolk zabav v luknjah, drog in seksa/eksperimentiranja, pri čemer se stalno snema; gre za zgodbo o generaciji, ki je polna besa, jezni so na ves svet in sebe, ne vejo zakaj živijo in za kaj živijo, s svojimi težavami pa se nikakor ne znajo spoprijeti, tako da so prej omenjeni virtualni svet (mobitel in internet so njihovi najboljši prijatelji), seks, droge in spanje edini beg iz realnosti.

 

Danes sem bila razpoložena za težje filme in sem se odločila, da si pogledam kontroverzen film Klip.

Coco in Kinky sta sicer večino stvari že lepo povzeli, zato se ne bom preveč na široko razpisala. 

Film mi je deloval kot resničen odsek iz njihovega življenja, posnet je tako resnično kot, da bi nekdo res vrgel posnetke na net o tem kako poteka njegov dan.

Posnetki v blokovskem naselju so me na čase spomnili na film Lila 4 ever, prizor v trgovini, ko so punce nakupovale pa na film Thirteen. Ni pa ne enemu ne drugemu niti malo podoben. 

Presenetil me je odnos Jasne in njenega ''fanta'', no ja presenetil, mi je znano, da se to dogaja, je pa uspelo filmu da me je vseeno butnil na realna tla in šokiral. Takrat prav pomisliš kako zelo si ne želiš biti v koži koga, ki tako živi. Tako nizka mera samospoštovanja s strani Jasne, ki je vidna čez celoten film, vrhunec pa doživi na koncu, ko Jasno fant pretepe, ona se pobere iz tal, kri ji teče z ust, ampak na koncu ga vseeno objame in poljubi. Pri tem prizoru prav dobiš vtis, da ni upanja za boljši jutri/konec....Srhljivo mi je bilo tudi slišati sem pa tja kakšen znan komad, ki ga mladina recimo posluša tudi v Slo. in ob tem prav pomisliš, da si nismo tako daleč.

Glede odnosov Jasne z mamo, očetom itd. sta lepo opisali že Coco in Kinky....dodala bi samo še to, da meni je bilo teh prizorov spolnih igric res preveč, gledalca se da šokirati tudi drugače...ni mi bilo všeč npr. da res med temi prizori sploh ni minilo veliko časa, ampak so bili res eni za drugim...čeprav ob tem pomislim, da mogoče ravno to dela film tako resničnega, da deluje kot nekakšen reality show. Film da misliti, predvsem kako zelo si zagotovo nihče od nas ne bi želel odraščati v takem okolju.

 

Pohvalila bi še glavno igralko, ki svojo precej težko vlogo odlično odigra.

In pa samo, da delim še zanimivost, ki sem jo zasledila. To je prvi film, ki so ga v Rusiji prepovedali. 

 

Ocena: 7/10

[Fluffy The Stud Eater]

Frankenweenie (2012)

 

 

Še en odličen animiran film! Kot pritiče Burtonu, je tudi tokrat tematika mračnjaška, hkrati pa nekako simpatično duhovita.

Victor je osamljeni deček, edino iskreno družbo pa mu predstavlja pes Sparky, ki pa ga žal povozi avto. V šoli pa se pravkar

odvija pod taktirko (za večino čudaškega) profesorja tekmovanje v znanstvenem projektu. Victorju se tako porodi sporna in

nenavadna ideja … hkrati pa se v nekaterih zbudi tudi tekmovalnost in pohlep. Spremljamo zanimivo dogodivščino, ki je v črno-beli

verziji, kar risanki doda v mojih očeh še poseben čar in dodatno temačnost. Nisem pa bila najbolj navdušena nad koncem, bolj primeren

bi bil kak drugačen, vsaj za moj okus. Je pa Sparky model! x) Res sem navdušena nad Burtonovo mešungo duhovitosti in temačnosti,

ravno prava spojina zame! Podeljujem nekoliko nižjo oceno, saj me vendarle ni tako hudo očarala in kot že omenjeno, konec res ni bil

posrečen (po mojem mnenju, jasno).

+8/10

[Kinky]

Half Nelson (2006)

 

 

 

An inner-city junior high school teacher with a drug habit forms an unlikely friendship with one of his students after she discovers his secret.

 

Oh Ryan, Ryan, spet sva se družila.   Še en odličen film Ryana Goslinga, mladega nadarjenega igralca, ki bo šel zelo daleč, napovedujem mu namreć

zelo uspešno kariero, polno izjemnih dosežkov in nagrad.

 

Tokrat ga gledamo v vlogi srednješolskega učitelja, poučuje zgodovino, ter trenira košarko. Skozi cel film gledamo kako se njegov karakter razvija, in ga

bolj spoznavamo, razumemo, z njim sočustvujemo (ali pač ne). V učilnici se odlično znajde, čeprav so njegove metode poučevanja drugačne, ne ravno

klasične, ampak ravno to ga dela dobrega, saj bi rad učence (temnopolte) rad naučil razmišljanja, da bi sami prišli do določenih zaključkov. Vidimo ga

tudi v telovadnici, kjer učenke trenira košarko. Ter doma, v zanemarjenem stanovanju, kjer se predaja drogam. Ryan je namreč odvisnik, droga ga ima v primežu

(od tukaj tudi naslov filma, ki sicer izvira iz wrestlinga). Vidimo, da je v bistvu dobra oseba, da se trudi biti boljši, ampak mu preprosto

ne uspe.

 

Vsakodnevni boj z drogo pa na Danu (kot je našemu junaku ime) pušča posledice, vidimo, kako se v napol spečem stanju sooča s službo,

sodelavci ter ostalimi ljudmi v njegovem življenju. Nekega dne pa se zbliža z učenko Drey, ki ga na wc-ju zaloti kako kadi krek, in ga vidi v najslabšem

možnem stanju. Drey ima brata v zaporu, njena mama dela po cele dneve, tako da je v bistvu prepuščena sama sebi. In odraščanje v takšnem okolju,

polnem kriminala in droge, je za punco staro 13 let prava grožnja. Še posebej, ker nad njo 'bedi' lokalni preprodajalec Frank. Najprej se zdi, da jo

želi zaščititi, potem pa izvemo, da jo namerava samo izkoristiti.

 

In tako se osnuje nenavadno prijateljstvo med učiteljem odvisnikom ter najstnico. Medtem ko skozi film spremljamo Danov propad, ki se kaže

v vedno slabših odnosih z ljudmi okoli njega (ko na primer poskuša posiliti sodelavko), vidimo tudi kako živi Drey, kako mora krmariti med

nevarnostmi, ki nanjo v okolju prežijo. Oba se nekako iščeta, oziroma iščeta neko rešilno bilko, katere bi se lahko oprla. In najdeta

drug drugega, njun odnos in naklonjenost se pokaže v majhnih stvareh (aleluja spet za odlično kamero).

 

Odličen film, a spet ne za vsakogar (zakaj vedno to napišem). Gre namreč za počasno dramo, kjer se dejansko ne zgodi pretirano, a vseeno

veliko, saj dodobra spoznamo glavnega junaka, in vidimo razvoj njegovega karakterja. Sploh Goslingu gre vsa pohvala (pa tudi Shareeki Epps,

se razume). Kamera je, kot sem že omenila, počasna, ogromno je kadrov od blizu. 

 

Film o spremembah, odvisnosti, ujetosti v okolje ...... počasna drama, v kateri se malo zgodi, a vseeno ogromno pove.

 

Za ljubitelje dram, in seveda Ryana.

 

9/10 (znotraj žanra)

[Fluffy The Stud Eater]

Hope Springs (2012)

 

 

 

Ko je v filmu prisotna Meryl Streep, vem, da me skoraj sigurno film ne bo razočaral. Tudi tokrat je bilo tako.

Nadpovprečni izdelek v povprečnem žanru (lahkotna drame z dodatkom komedije) … žanru, v katerem se da

z lahkoto narediti crap in kar težko kaj bolj kakovostnega, nedolgočasnega. In to ta film po mojih kriterijih zagotovo je.

V gledalcu zbudi sočutje in smeh ter - kar je za moje pojme nujno – se na koncu nad zgodbo zamisliš. Zgodba se

odvija okoli razmerja dveh ljudi v jeseni življenja, rutine, pomanjkanja fizične ljubezni, topline – vsega, kar prepogosto

pride v takem obdobju. Kako sta se spopadla glavna akterja takega zakona, pa boste videli. Kar nekaj je resnično smešnih

scen, tudi Tommy Lee Jones ni razočaral, prav dobro je odigral vlogo nečimrneža. Priporočam, če si zaželite lahkotnejše

tematike, pa vseeno zahtevate kvaliteto.

 

8/10 (če se poslužim pojasnila od Kinky - znotraj žanra, seveda)

[Ana]

The Machinist (2004)

 

Film govori o Trevorju, delavcu v tovarni, ki že leto dni ne spi, ves čas pred nekom beži, ne ve pred kom in malo se mu meša. Na koncu se mu zdi da je vse skupaj zarota in ne ve več komu verjeti.

 

Osebno mislim, da je ta film zelo hate/like film. Neke srednje poti ni. No, jaz sem bolj na hate strani. Mogoče tudi zato, ker takih tematik ne maram preveč, tako so mi bili tudi drugi filmi na podobno tematiko samo neka zamorjena ura in pol in sem vse skupaj pogledala zelo stežka. Pogrešala sem dialoge, neke izvirne dogodke in razplet, ki bi film naredil boljši. Christian Bale je svojo vlogo sicer odlično opravil in filmu priznavam umetniško vrednost, vseeno pa me nikakor ni prepričal in mu podeljujem sredinsko oceno.

 

5/10

[Frčica]

V nedeljo sem si pogledala:

 

Klip

O filmu so pisale že Kinky, Coco in Emily, tako da jaz ne bi ponavljala. S pisanjem ocene sem počakala nekaj dni, ker se nisem mogla odločiti kaj napisat. Film mi je bil vsebinsko grozen, sem si, tako kot Coco, vmes mislila kakšno srečo sem imela, da nisem odraščala v takšnem okolju. Pogosto sem pomislila na dekleta, ki jih videvaš na ulici in se obnašajo podobno kot te punce in se nehote sprašuješ kje še vse se njihova življenja stikajo.

Konec filma te res dotolče, obenem pa Jasno z njenega stališča razumem. Fant je na svoj čuden način le pokazal čustva, četudi skrajno posesivna. Z njenega stališča je verjetno dobila tisto kar je želela.

7.5/10

 

Få meg på, for faen(Turn me on, dammit)

Film se dogaja v nekem zakotnem kraju na Norveškem, glavna junakinja je 15 letna Alma, ki jo močno dajejo hromoni. Zaljubljena je v  fanta s šole, Arturja. Alma ima pogoste spolne fantazije, ponekod v filmu ne veš ali so prizori plod njene domišljije ali so se dejansko zgodili. Eden takšnih je tudi dogodek po katerem Alma postane izobčena na šoli.

Film razmeroma dobro prikaže dolgočasnost in predvidlivost malega kraja, kjer mladi komaj čakajo, da mesto zapustijo obenem pa vedo, da obstaja razmeroma velika verjetnost, da v mestu ostanejo.

6,5/10

[Kami]

Ljubica (Darling) (2007)

 

 

Proglašen za najboljši skandinavski film leta 2007.

 

 

Vsebina: Ona je Eva, nekaj čez dvajset let stara povzpetnica, hčerka bogatih sicer ločenih staršev. Živi v mondeni četrti, dela v ugledni modni trgovini in je zaročena s premožnim Mickejem. Njeno življenje je povsem brezskrbno in v enem šibkih (zdolgočasenih) trenutkov skoči Eva čez plot in prevara svojega zaročenca. Ko Mickey za Evino nezvestobo izve,  takoj prekine vsakršno zvezo z Evo. Povrh vsega izgubi delo v ugledni prodajalni. Tako se Eva znajde povsem na dnu, saj ji tudi starši nočejo pomagati.

On je Bernard, je elektroinženir, nedavno se je na ženino pobudo razvezal, za povrh vsega pa je postal v podjetju, kjer je dolga leta delal, višek. Tako se znajde povsem na dnu, brez dela, breza stanovanja in zaradi svojih let je v poklicu nezaposljiv. Naposled dobi delo v restavraciji hitre prehrane, kjer mu ponudijo priložnost, ki jo Bernard izkoristi. Njegovo prizadevnost cenijo in tako postopoma napreduje.

V restavraciji, kjer dela Bernard, dobi delo tudi Eva.

 

Mnenje: včeraj sem čisto slučajno naletela na ta film in me je navdušil. Film je drama s posameznimi redkimi komičnimi vložki o lepi punci, ki ima polno rit vsega, je na smrt zdolgočasena in vase zagledana. Ko pristane na dnu ugotovi, da nima nikogar (ne staršev, ne prijateljev).

Na drugi strani je starejši moški, ki je preveč dober, priden, popustljiv, nikomur ne bi rad bil v napoto,... tudi od ugotovi, da nima nikogar. Bivša žena ima svoje življenje, hčeri je odveč, prijatelji so vsi "na ženini strani".

Ko se srečata v restarvaciji, se med njima splete prijateljstvo, ki ga oba potrebujeta. On vidi v njej odtujeno hči, ona v njem očetovsko figuro. Seveda pa sebična Eva izkoristi prvo priložnost, da se vrne med bogataše in brez besed, slovesa pusti Berdarda in njuno prijateljstvo.

 

Meni je bil film kar šokanten, ker sem popolnoma drugačna oseba. Ona je bila tako hladna, naveličana, da sem se težko vživela vanjo. Zmagovalne izjave so bile v savni s kolegico, kaj naredi z računi, kako gleda na denar, stroške.

Prav tako mi je popolnoma tuj in težko razumljiv njen občutek (ali pomanjkanje tega) za odgovornost, dolžnost, spoštovanje, hvaležnost.

 

Super film, ki pokaže plat ljudi, ki jo redko vidim. Uživala sem v njem in še enkaj časa premišljevala o sporočilu. Čeprav bi žensko lahko pretepla že po prvem kadru, se mi je na koncu kar zasmilila.

In full mi je bila lepa.

 

Ocena: 8+/10

[monni]

To Rome with love

 

 

Še en Woodyjev film,ki je po pričakovanjih narejen čisto na njegov način.

 

Priznani ameriški arhitekt John med počitnicami v Rimu podoživi bolečo mladostno ljubezensko izkušnjo, nadobudni mladenič Jack pa se znajde v nevarni ljubezenski skušnjavi. Na drugem koncu mesta upokojeni operni režiser Jerry med obiskom sinove zaročenke spozna, da je njen oče, ki sicer dela kot pogrebnik, izjemno nadarjen operni pevec, kar želi izkoristiti za oživitev lastne kariere. Za dodatne zmešnjave poskrbi domačin Leopoldo, ki se čez noč iz povsem običajne in dolgočasne osebe spremeni v eno najbolj poznanih in obleganih osebnosti v Italiji.

 

Nisem čisto odločena ali so mi Woodyjevi filmi in njegov način všeč ali ne.Hkrati me privlači in odbija,ampak za tega lahko mirno rečem,da me je precej navdušil.Simpatičen,lahkoten  film s seveda svojevrstnim humorjem in naukom,ki tiči za vsako od zgodb.

Pa seveda Rim ,meni še vedno eno lepših mest.

 

8/10

[Kinky]

Ruby Sparks (2012)

                

 

V filmu igrajo Jonathan Dayton in Valerie Faris, Antonio Banderas, Annette Bening, Elliott Gould, Steve Coogan...

 

Opis: A novelist struggling with writer's block finds romance in a most unusual way: by creating a female character he thinks will love him, then willing her into existence.

 

Moj komentar: Zelo lep film! Ful posrečena izbira glavnih igralcev Rubby in Calvin, simpatična sta in zelo primerna za ti dve vlogi. Film je lahkoten, sproščujoč, idealen za ogled v dvoje V ozadju nosi sporočilo, da je lepo, da smo si različni, -zelo nerealni in neresnični bi bili naši odnosi, če bi bili ti popolni. Tako nekako. Sama verjetno glede na opis filma ne bi izbrala, izbral ga je fant in sem vesela, da ga je, ker je res prijeten in zabaven za ogled, malo drugačen od tistih tipičnih romantičnih zgodbic, ki sem jih že mal naveličana. Ful sem uživala ob gledanju!

 

Ocena: 10!

 

In še kot zanimivost: glavna igralca (in hkrati režiserja) sta tudi v realnem življenju par. Ta film je njun drugi celovečerec, prvi pa je bil Little miss sunshine (2006). 

 

^^ Kako to misliš? Režiserja Jonathan in Valerie sta res par, režirala sta tudi Little Miss Sunshine. Nista pa igralca.

 

edit: štekam, Zoe in Paul sta tudi par. Malo si nerodno napisala.

 

 

Ta film sem tudi sama pogledala, ker mi je Little Miss Sunshine en najboljših filmov sploh, fenomenalna črna komedija, z mnogimi sporočili.

Mislim, da sem ga pogledala že najmanj 10 krat, super zgodba in nadodlični karakterji, nimam kaj dodati, v mojih očeh gre za presežek.

Tako da sem se za ogled filma odločila samo na podlagi zgoraj navedenega dejstva, ampak me ni najbolj prepričal, četudi ne gre za

slab filmski izdelek, nekaj povprečnega bi jaz rekla. Sproščujoča zadevščina, se jo splača pogledat, nekaj simpatičnih in dobrih prizorov, pa

pohvalila bi igro Paula, ki se razvija v res dobrega igralca.

Drugače pa ne štrli iz povprečja, je pa za pogledat, ni stran vržen čas. Spomnil me je na Eternal Sunshine of The Spotless Mind, ki je zame čista 10ka.

 

Ruby bo kasirala samo 7ko. 

[Matilda]

The Machinist (2004)

 

Film govori o Trevorju, delavcu v tovarni, ki že leto dni ne spi, ves čas pred nekom beži, ne ve pred kom in malo se mu meša. Na koncu se mu zdi da je vse skupaj zarota in ne ve več komu verjeti.

 

Osebno mislim, da je ta film zelo hate/like film. Neke srednje poti ni. No, jaz sem bolj na hate strani. Mogoče tudi zato, ker takih tematik ne maram preveč, tako so mi bili tudi drugi filmi na podobno tematiko samo neka zamorjena ura in pol in sem vse skupaj pogledala zelo stežka. Pogrešala sem dialoge, neke izvirne dogodke in razplet, ki bi film naredil boljši. Christian Bale je svojo vlogo sicer odlično opravil in filmu priznavam umetniško vrednost, vseeno pa me nikakor ni prepričal in mu podeljujem sredinsko oceno.

 

5/10

 

Ta film sem že dolgo imela na wishlisti kot oboževalka Bale-a in psiholoških dram (Shutter Island, Fight Club).

Je o njem bilo že kar nekaj napisano na forumu, tako da ne bom razpredala o sami vsebini, me je pa v nasprotju z Ano navdušil.

Ves čas me je držal v napetosti, pretežno temačna atmosfera pa je dodala piko na i. Bale je za to vlogo shujšal skoraj 30 kg in izgleda, kot da bi ušel iz taborišča.

 

Sem pa malce razmišljala in pobrskala, kaj bi lahko bila "znanstvena razlaga" Trevorjevega stanja. 

Verjetno je trpel za hudo obliko posttravmatičnega stresa (PTSD), katere posledici sta tudi kronična nespečnost in izguba apetita.

Vendar pa je eno leto popolnoma brez spanja nerealna doba, na to temo sem našla zanimiv članek, če katero zanima http://www.thedailybeast.com/newsweek/2009/08/23/the-waking-dead.html

 

9/10

[Fiona]

Anna Karenina (2012)

 

 

Filma sem se močno veselila, kot še par tistih, ki januarja prihajajo v kino (Lincoln, Les Miserables). Zgodba vam je verjetno poznana, v kolikor ne, pa tule en skrajšan opis:

 

Set in late-19th-century Russia high-society, the aristocrat Anna Karenina enters into a life-changing affair with the affluent Count Vronsky.

 

za začetek naj povem, da nisem brala knjige (še) - jo pa mogoče bom, čeprav Tolstoj ni ravno "my cup of tea" - realizma ne maram ravno. Verjetno bi film ocenila popolnoma drugače, če bi knjigo prebrala (po vsej vejretnosti slabše, ker so knjige itak skorajda vedno boljše od filmov )

 

Močno me je očarala scenografija, način na katerega je film posnet. Scene se menjavajo kot na gledališkem odru, česar se mora gledalec sprva navaditi.

 

Keira Knightley kot Anna Karenina me ni ne razočarala, ne presenetila. Čeprav jo imam rada kot žensko in mi je všeč, pa mi kot igralka ni prepričljiva - vedno se mi zdi da nekaj "fali". Vseeno je Anno solidno upodobila. Všeč mi je bil Jude Law v vlogi Karenina, za Vronsky-ja (Aaron Perry Johnson) pa so po mojem mnenju izbrali popolnoma napačnega igralca. Že po letnici rojstva sodeč (1990) je bolj mladič. Res da ima izredno prodorne in nepozabne oči, vse ostalo na njem (kodri, blondinec, deški - čisto x verzija moškega, ki bi lahko "obrnil" žensko kot je Anna) pa je resnično neprepričljivo. V tej vlogi bi si bolj predstavljala kakšnega Russela Crowa ali Hugha Jackmana. Ampak to je samo moje mnenje. Vsekakor bi drugačna izbira igralca za to vlogo močno pripomogla k boljši oceni.

 

Sama zgodba verjetno ni nič novega, saj je film posnet po knjigi. Anna Karenina je poročena z ministrom Kareninom, ki je na visokem položaju v ruski družbi. Poroka ni bila iz ljubezni, pa vendar Karenin Anno ljubi in spoštuje. Ko se na sceni pojavi Vronsky in začne zapeljevati Anno, se stvari zapletejo. Nikoli še ni bila resnično zaljubljena, zato so čustva zanjo nova. Čeprav se mu na začetku upira - ker zapletanje s poročeno žensko pač ni moralno, pa na koncu popusti in se popolnoma preda svojim čustvom. Začne afero z Vronskim, posledice pa so katastrofalne.

 

Film mi je bil všeč zato (in verjetno bi mi bila tudi knjiga), ker v bistvu postavlja v ospredje problem prevare. To je danes v družbi nesprejemljivo - in bilo je že takrat. Skozi zgodovino se je odnos med moškim in žensko spreminjal - v srednjem veku ni bilo nič posebnega, da so se poročali zgolj zaradi krvi, združitve družin in bogastva. Nič nenavadnega ni bilo, če je moški poleg svoje žene imel še ljubico (nekoliko bolj sporno pa je bilo, če je ona imela ljubimca).

Danes je odnos med moškim in žensko mnogo bolj zapleten, želimo namreč imeti vse v eni osebi. Fenomenalnega partnerja, prijatelja in ljubimca, kar pa je pogosto težko doseči. Zato je varanje, tudi v današnji družbi, pogost pojav. Za pravo ljubezen se je pač treba boriti, vlagati in sprejemati kompromise, česar pa vsi niso pripravljeni storiti. Kako le, ko pa so strast in čustva, ki jih prinese zaljubljenost in nepozaben seks tako mamljivi...In Anna je prav to - žrtev svojih čustev in neracionalnega razmišljanja. Na njeno srečo, pa ima (preveč) razumljivega in ljubečega moža. Vseeno je to ne reši pred neizogibno pogubo, saj ne najdem sreče ne z možem, ne z ljubimcem.

 

Film ocenjujem z 8/10 in vsekakor priporočam ogled, če ne zaradi drugega že zaradi scenografije in gledališkega vložka.

 

 

[Fiona]

Amour (2012)

 

 

 

http://www.imdb.com/title/tt1602620/

 

Georges and Anne are in their eighties. They are cultivated, retired music teachers. Their daughter, who is also a musician, lives abroad with her family. One day, Anne has an attack. The couple's bond of love is severely tested.

 

Prvič po dolgo časa je isti film nominiran za best picture in best foreign movie (poleg še treh nominacij - režija, scrrenplay in best actress).

 

Zagotovo torej lahko trdimo, da bo zmagal vsaj v eni od obeh kategorij. Nisem si še pogledala ostalih filmov, tako da tule kakšnih zaključkov ne morem vleči, lahko pa rečem, da je igra glavne igralke Emmanuelle Riva odlična.

 

V samem filmu dogajanja ni veliko. Vse se odvija v velikem meščanskem stanovanju sredi Pariza, kjer živita Georges (Jean-Louis Trintignant) in Anna (Emmanuelle Riva). Čeprav sta poročena že mnogo let in se je hčerka Eva (Isabelle Huppert) že davno odselila, sta še vedno zmožna ikrive komunikacije. Vidi se da sta razgledana, povezuje ju poklic (upokojena učitelja glasbe), ljubezen do klasične glasbe in branja.

Njuna ljubezen je postavljena na preizkušnjo, ko Anne doživi dve kapi, ki jo - ena za drugo - položita na posteljo in postane nepokretna. Tako postane popolnoma odvisna od svojega moža Georgesa.

 

Film lepo prikaže ne začetek, ampak konec velike ljubezni. Pokaže tisti del, ki ga vsi ostali filmi današnjega časa puščajo v ozadju, ker pač ni tako lep in vesel, sigurno pa je mnogo bolj globok. Resnična ljubezen se namreč pokaže šele, ko si za partnerja pripravljen svoje življenje postaviti na stranski tir - seveda za določeno časovno obdobje.

V enem momentu me je celotna zgodba spomnila na to, kako bi izgledala Romeo in Julija, če ne bi končala svojih življenj v mladosti.

Kapo dam dol Emmanuelle Riva, saj je njena vloga izredno transparentna, saj v filmu dejansko igra eno osebo, ki se pa karakterno in psihično izredno spreminja. Opazujemo namreč njen propad. Zaenkrat bi (ob neogledu ostalih filmov) dejala, da si zasluži oskarja za glavno žensko vlogo.

 

Več kot to ne bom izdala. Film je počasna drama, Haneke-a najbrž poznate, če že ne po White ribbon pa po Le pianiste. Osebno nisem pričakovala konca, kakršnega film ponudi - sem pričakovala tak konec, ampak ne na način, na kakršnega se je zgodil. Moji občutki po ogledu so bili mešani in film mi je dal precej za misliti. Predvsem o tem, kaj je pravzaprav ljubezen in kje so njene meje.

 

Filmu podeljujem

 

9,5/10

[Kami]

The Hobbit: An Unexpected Journey (2012)

 

 

 

 

Zgodba je postavljena pred dogajanje v LOTR trilogiji, kjer je glavno vlogo imel Frodo, tukaj pa jo ima Frodov stric, ki sliši na ime Bilbo Baggins (Martin Freeman), oziroma Bilbo Bisagin, 

če poslovenimo, tudi znan kot Bilbo Bogataj (odvisno kateri prevod berete). Kot vsi hobiti, tudi sam preživlja svoje dni v hobitski duplini, izredno rad dobro je, skratka: uživa.

Nekega dne se pa pred njegovimi duri pojavi Gandalf (fenomenalni Ian McKellen - ne zdi se mi, da se je pretirano postaral), ki Bilba povabi na avanturo. Zapečkarski hobit je

seveda sprva skeptičen, sploh ko se v njegovi duplini nenadoma pojavi kar 13 škratov, ki zmotijo njegov mir, za nameček mu pa še izpraznijo zaloge v shrambi. Razumljivo je torej,

da je Bilbo nejevoljen in vznemirjen, le kdo ne bi bil. Ampak Bilbo se vseeno odloči, da se bo druščini pridružil, in jim pomagal nazaj pridobiti dolgo izgubljeni dom ter kup zlata,

na katerem spi zmaj Smaug. Toliko o zgodbi, na kratko.

 

 

Film je resnična poslastica, upam si trditi da ne samo za oboževalce Tolkienovih del, ampak za vsakogar (če vas privlačijo fantazijske tematike, pa sploh). 

Zelo ga priporočam v ogledu 3D, nekaj sem o tem že pisala v drugi temi, uro in pol ven iz Ljubljane, v Zagrebu, vam je ponujena možnost ogleda v IMAXu.

Popolno vzdušje zagotovljeno. Vsi igralci so svoje vloge opravili nad pričakovanji, torej več kot odlično. Gandalfa, Galadriel (Cate Blanchett), Sarumana, Elronda, Froda in

Golluma smo spoznali že v LOTR, tukaj pa se jim pridružijo še novi karakterji, največ med njimi je škratov. Njihov vodja Thorin Hrastoščit (Richard Armitage) je bil meni osebno

tudi fenomenalen, najbolj pa sem se 'bala' kako bo svojo vlogo odigral Freeman. Ampak je bil strah zaman, Bilbo je ravno takšen kot mora biti, 'zapečkarski'

hobit, ki odide v svet, in ko se vrne (če se) ... v njegovem življenju nič več ne bo enako.

 

Piko na i daje tako kot pri LOTR glasba, Howard Shore je namreč spet presegel samega sebe.

 

Torej, če potegnem črto: Tolkienova knjižna predloga z vizijo Petra Jacksona, v kombinaciji z glasbo Howard Shora vas popelje na skoraj 3 ure dolgo

popotovanje v Srednji svet, kjer vam bodo družbo delali hobiti, škrati, vilini, orki ... in še kdo (Radagast). Nekaj stvari je drugačnih kot v knjigi,

sem pravkar prebrala še enkrat del, ki ga prikazuje prvi del, ampak ne bi rekla, da gre za večje stvari, bolj malenkosti. Vsekakor me niti malo ne

moti, da so določene stvari za film prirejene, drugače preprosto ne gre.

 

10/10

 

 

 

Se popolnoma podpišem po oceno.

 

Prva polovica filma je bila malo počasnejša in sem se že bala, da bo vse skupaj nekako zvodenelo. Ampak ko se pa odpravijo na pot, se pa akcija začne in vrhunec doživi v votlini goblinov, kjer sem ostala odprtih ust in oči (toliko, da so se mi leče zalepile na oko, ker sem premalo mižikala). Fenomenalno!!!! Da o skalnem pretepu ne govorim.

V celotnem filmu se tudi zelo dobro vidi kako je napredovala tehnologija - vse je bilo tako resnično, da sem se vmes prav spraševala kaj je računalniško in kaj so maske. Neverjetno res.

 

Ker sem ga gledala v ZG, sem bila edino presenečena nad podnapisi - nemalokrat sem zasledila, da prevoda ne razumem. Ampak velika prednost je bil zvok in pa lepo izgovorjeni tekst in sem brez problema sledila angleškemu besedilu (če pa kakšne besede nisem razumela, sem jo pa poiskala v podnapisih). Z branjem podnapisov bi tudi kar nekaj vsebine zamudila, ker na momente se je res toliko dogajalo, da si komaj sledil sliki, kaj šele branju.

 

Liki so bili tudi fenomenalni (Thorin Hrastoščit je poosebjena karizma, Gandolf itak in tudi ostali niso veliko zaostajali.

Škrati so bili super vsi po vrsti. Tudi Hobit se je Bilbo se je meni odlično odrezal, čeprav sta ga pač Thorin in Gandof zasenčila v vsakem kadru, ampak to je bilo pričakovati, saj tudi vloga ni predvidena za dominacijo.

 

Skratka - čista 10/10

[Sarah]

Million Dollar Baby

 

V času življenja, preživetega v ringu, je Frankie trener in manager nekaterih najbolj uspesnih boksarjev. Njegovo prvo pravilo, pri vseh mladih varovancih, katere je vzel pod svoje okrilje, je bilo: prvo in najprej zaščitit sebe. Po bolečen razpadu njegove družine, s katero nima dobrih odnosov, se na vse kriplje izogiba pretesnim odnosom, njegov edini prijatelj je ostareli boksar, ki skupaj z njim vodi telovadnico, in ki edini ve, da se pod tem "trdim" oklepom skriva starček, s katerim življenje ni bilo prizanesljivo, in kateri že 23 let vsak dan sedi pri maši in si tako poskuša sam sebi oprostit za stare grehe. Dokler se v njegovi telovadnici ne pojavi Meggie. Mlada, vztrajna ženska, katera v življenju nikoli ni imela veliko, ima pa nekaj kar marsikdo nima: ve, kaj hoče v življenju, in je za to dobit, pripravljena storiti vse. Zahvaljuoč njeni volji in talentu, se je prebijala skozi življenje, a vedno v iskanju nekoga, ki bi zaupal vanjo, v njej videl nekaj več. To pa je zadnja stvar, ki jo ostareli trener boksa potrebuje v življenju: on ne trenira punc. Maggie se vseeno vsakodnevno pojavi v trelovadnici in pod budnim očesom Frankijevega prijatelja, neumorno trenira, dokler Frankie ne kloni pritisku in se odloči, da jo vzame pod svoje okrilje. Eden drugega spodbujata in poskušata tako pridobiti nazaj občutek družine, ki sta jo oba že pred leti izgubila. Ne zavedata pa se, da bo ta bitka najtežja do sedaj, in da bo od obeh zahtevala več poguma, kot sta ga kdajkoli imela..

 

Na začetku, prvih 15 minut, nisem bila prepričana, ali bom lahko pogledala film do konca - mislila sem namreč, da se vse vrti izključno in samo okoli boksa - kar pa je tema, ki me ne zanima. Vendar sem se motila! Film se resda vrti okoli boksa, a je tukaj primarno vse kaj drugega - film je baziran na tej kompleksnosti odnosov, iskanju sreče, v njem se prepletata dve osebnosti kateri usoda vodi na skupno trnovo pot.

 

Odlična glavna igralca, in čeprav je Hillary meni bolj antipatična kot ne, mi je bila v tem filmu izredno všeč, in mi jo je bilo v užitek gledati.

 

Priporočam, odlična drama!

 

Ocena: 9

 

 

 

 

The Vow

 

Mlada poroka med Leom in Paige je videti popolna, dokler prometna nesreča ženi vzame najbolj trdne temelje: njen spomin. Ob prebujanju iz kome, ne spozna človeka, ki sedi ob njeni postelji in trdi, da jo ljubi. Leo se trudi obnoviti njuna življenja, njun zakon, medtem ko čaka, da se bo njegovi ženi povrnil spomin. Hkrati pa se spopada z bojaznijo pred izgubo svoje žene, še posebej poleg njene družine, s katero je ona pretrgala stike že pred leti, a oni njeno nesrečo poskušaja izkoristit v svojo smer, in tako zgladit njihove spore.

 

Lahko še tako trda ljubezenska zveza preživi tako travmo in vse posledice, katere prinaša znova in znova?

 

O tem filmu imam mešane občutke, posnet naj bi bil po resnični zgodbi (kar izvemo na koncu filma), ampak se mi zdi ta tema že tako zlajnana, da ne vem. Film kot film je okej, glavna igralca... ona mi je bila nekaj srednjega, bolj ne kot ja, on pa mi je bil fantastičen! (Channing Tatum <3), ampak kot rečeno, tema filma šepa - ampak dobro je, da vsaj konec ni tako predvidljiv.

 

 

Ocena: 6.5

[tasika]

Sherlock Holmes: A Game of Shadows (2011)





Sherlock Holmes and his sidekick Dr. Watson join forces to outwit and bring down their fiercest adversary, Professor Moriarty.


Še drugi del Sherlocka, ki ga je režiral Guy Ritchie (ex Madonna hubbie); na kratko - če vam je všeč njegov stil režije, vam bo tudi
režija v tem filmu, v nasprotnem primeru boste pač razočarani. Mene je navdušil že s Snatchem, tako da točno vem kaj od njega lahko
pričakujem, in to tudi vedno dobim.

Drugače je pa Sherlock naš 'stari znanec' Robert Downey Jr., v vlogi Watsona pa ponovno Jude Law. Oba sta mi bila zelo všeč, sploh
Downey, ki je tega vsem nam dobro znanega posebnega in raztresenega genija dobro odigral. Tudi Law odličen, še posebej mi je bila
dobro prikazana njuna dinamika, kako skupaj sodelujeta, kako ga Watson 'pozna' in ga razume ... čeprav Sherlock večkrat uspe presenetiti
s svojimi bizarnostmi.

Na žalost nisem brala Sherlocka (še), tako da ne znam primerjati kako dobro ga je Downey (in tudi Ritchie) približal gledalcem,
ki z literarno predlogo nismo seznanjeni (nekateri ga zelo hvalijo, spet drugi kritizirajo). Ampak če ocenjujem samo film - je končni izkupiček dober. In zabaven. Sherlock nam
namreč postreže s kopico nenavadnih situacij in komičnih domislic. Jarred Harris tokrat v vlogi genialnega zlikovca, ki se s Sherlockom igra igro senc.

Odličen (kot vedno) tudi Stephen Fry v vlogi Sherlockovega ravno tako ekscentričnega brata, malo manj me je pa navdušila Noomi Rapace (ki mi je drugače noro všeč).


Glede zmagovalca na koncu pa samo: No shit, Sherlock.

8/10

Uspelo mi je pogledat še drugi del. 

Mislim, da je Ritchie tudi v drugo dobro opravil. Sprva sem bila sicer nekoliko skeptična glede nadaljevanja, saj vsi vemo kako se to ponavadi konča. No tokrat ni bilo tako, saj nadaljevanje je več kot soliden izdelek.

 

Downey kot Sherlock je v tem delu še bolj ekscentričen in odbit, in seveda popolnoma obseden s svojim smrtnim sovražnikom. Nekaj časa sem pozorno opazovala njegovo mimiko, in se krohotala. Drugega igralca si skorajda ne predstavljam v tej vlogi.  Na začetku izgleda, kot da bo Watson v tem delu imel manjšo vlogo, ampak se stvari obrnejo. Jude mi je v tem delu v svoji vlogi nekoliko bolj všeč, se mi zdi, da se je bolj vživel. Kot je že Kinky zapisala, je tudi odnos in dinamika med njima bolje prikazana. 

Harris je bil pika na i v vlogi Moriartya. Prav videla sem genija, ki pa so se mu nekoliko skisali možgani, oz. uživa v spreverženih igrah. Nekoliko sem bila sicer presenečena, kako hitro so odkrili njegov obraz, medtem ko so ga v prvem delu tako vztrajno zakrivali.

Stephen Fry je bil prava popestritev filma, v vlogi Sherlokovega brata. Prav tako nekoliko zmešan, a hkrati bister. Nekakšen dokaz, da vse ostane v družini.

 

V filmu je ogromno situacijske komike, ki začini dogajanje. Predvsem konec je nekako v stilu. 

 

8,5/10

[Kinky]

In The Name of the Father (1993)

 

 

 

 

Film, ki se uvršča med filmske klasike, tudi na lestvici IMDBjevih 500 najboljših je pozicioniran na 221# mestu (če verjamete lestvici, oziroma če se vam zdi dobro merilo).

Več pove tudi dejstvo, da je bil nominiral kar za 7 Oskarjev. V njem nastopa več odličnih igralcev, vseeno pa sta najbolj opazna dva: Daniel Day-Lewis, en najboljših igralcev

današnjega časa, neverjeten talent in kameleon (tekom kariere pokasiral 2 kipca in sicer za My Left Foot, ter There Will be Blood), držimo pesti za Lincolna, ter Pete Postlethwaite, ki igra njegovega

očeta (igralec je preminil 2011).

 

Pripoveduje o Gerryju (Lewis), ki je majhen tat, ki živi v Belfastu. In ker sem tam situacija sredi 70ih začne zelo zaostrovati, ga oče pošlje v Anglijo. Ta odločitev bo njemu in celotni

njegovi družini, vključno z očetmo, spremenila življenje za vedno. V Londonu se Gerry skupaj s prijateljem Paulom pridruži hipijevski komuni, kjer ležerno preživlja dni. Nekega dne  

pa v neposredni bližini pride do bombnega napada, ki ga je organizirala IRA, in ker je Gerry Irec, ter ker je bil v neposredni bližini v času eksplozije, ki je ubila 5 ljudi,

ranila pa na ducate, ga policija prisili v podpis priznanja. In ne samo Gerry, tudi njegov oče, Paul, 2 prijatelja iz komune, ter še nekaj sorodnikov se znajde na sodišču, kjer

so vsi obtoženi terorističnega napada, ter obsojeni na kar 30 let zapora. Kar sledi je prikaz življenja Gerryja in njegovega očeta v zaporu, ter boj odvetnice Garteh (Emma Thompson),

za njuno izpustitev.

 

Vsi igralci so dobro odigrali, ampak zlato medaljo (kot vedno) dobi Lewis. Človek je preprosto neverjeten, pohvaliti pa moram tudi igro očeta, zelo. Tudi režija mi je bila zelo všeč (Jim Sheridan).

Lepo je prikazano kako so se nedolžni ljudje znašli v situaciji, preprosto, ker so policija in ljudje potrebovali grešnega kozla. Z obsojenimi sočustvujemo in čutimo njihovo

nemoč ter obup ob izrečeni sodbi. Najboljši prizori so med Gerryjem in njegovim očetom, globoki in čustveni, občutja ob občutku nemoči, ter nezmožnost sprijazniti se z nastalo situacijo.

Tekom filma se njun odnos izboljša, na začetku si nista blizu, oče je nad Gerryjem vedno znova razočaran ...

 

Pohvalila bi tudi glasbo, pri soundtracku je sodeloval tudi Bono.

 

Film je posnet po resnični zgodbi ter po avtobiografiji, ki jo je napisal Gerry (Proved Innocent).

 

9/10

[Kalypso]

Rubbeldiekatz (2011)

Prikupna nemška romantična komedija spremlja zgodbo mladega nadebudnega igralca Alexa (Matthias Schweighöfer), ki si želi preboja med igralsko elito, pa mu to nekako ne uspeva. Šele ko se preoblečen v žensko prijavi na avdicijo za film postavljen v nacionalsocialističen čas, mu uspe dobiti vlogo. Poleg vseh ostalih nevarnosti, ki mu na snemanju pretijo kot moškemu preoblečenemu v žensko, se zaljubi v svojo slavno soigralko Sarah Voss (Alexandra Maria Lara). Kljub temu, da je Alex zanjo ženska, tudi ona prične do njega gojiti romantična čustva...

 

Čeprav motiv moškega, ki se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pretvarja, da je ženska, v filmskem svetu ni nič novega (samo spomnimo se Tootsie, Some Like it Hot in Mrs Doubtfire), je Rubbeldiekatz kljub temu na zabaven in preprčljiv reciklira ta motiv. Mogoče so posamezni prizori nekoliko preveč filmski, vendar menim, da so takšni namenoma, zato jim to lahko spregledam. Zgodba je tudi začinjena z nemškim humorjem, ki meni sicer zelo blizu, mislim pa, da bi se lahko marsikomu zdel preveč na prvo žogo.

Romantična komedija ni žanr, ki bi igralcu omogočila prikaz vseh njihovih igralskih sposobnosti. Igralci v Rubbeldiekatz se v svojih vlogah sicer solidno odrežejo, so prepričljivi, vendar to definitivno niso njihove najboljše predstave. Izpostavila bi le Matthiasa Schweighöferja, ki je kot Alex/Alexandra odličen. Mogoče sem malce pristranska, saj mi je kot igralec zelo pri srcu, vendar menim, da je njegova preobrazba v Alexandro več kot prepričljiva. Njegove poteze, grimase in gibi v ženski preobleki so res "ženski". Pravzaprav postane ženska. Definitivno je kot ženska bolj prepričljiv kot je npr. Adam Sandler v Jack and Jill. Zaradi tega se prevara in zagledanosti moških akterjev vanj ne zdijo tako neverjetni.

Torej, če zaključim, menim, da je Rubbeldiekatz zabavna romantična komedija. Nove vode sicer ne odkriva, vendar se mi zdi ob poplavi butastih romaničnih komedij, ki so trenutno na tržišču, vseeno dobra izbira za vsakega, ki si želi nezahtevnega razvedrila.

7/10

 

 

[Kalypso]

Buried (2010)

Buried je film, ki me je pozitivno presenetil. Zgodba spremlja Paula (Ryan Reynolds), Američana, ki dela kot voznik tovornjaka v Iraku. Po nadadu domačinov na njegov konvoj, se znajde živ zakopan v krsti, na neznani lokaciji. Pri sebi ima le vžigalnik in mobilni telefon prek katerega ugrabitelj z njim naveže stik in zahteva denar v zameno za osvoboditev. Sledi bitka s časom, birokracijo in s samim sabo.

 

Od filma, ki se odvija v majhnem klafostrobičnem prostoru in v vseh 95 minutah filma v fizični podobi prikaže le en sam lik (če odmislimo parsekundni posnetek, ki ga Paul prejme na mobilni telefon), nisem pričakovala, da bo uspel ustvariti dobro in napeto atmosfero, ki me bo prikovala pred zaslon. Napetost se od začetka filma stopnjuje, da napeto slediš kaj bo sledilo. Krutost in realnost situacije sta me skupaj s koncem me je navdušili. Predvsem konec v mojih očeh doda filmu tisto pikico na i, ki je ob morebitnem drugačnem razpletu ne bi imel.

Igra je odlična. Če sem do sedaj na Ryana Reynoldsa zaradi vlog v katerih se je pojavil (Green Lantern, Van Wilder) gledala nekoliko podcenjevalno, ga po tem filmu definitivno gledam z drugačnimi očmi.

 

Odličen film.
 

8/10